Kar nekaj časa me je “mučilo”, da bi moje prijatelje odpeljala na to čudovito pečino, kraj in lep razgled. Tokrat sem jim pripravila presenečenje in uspelo mi je. Namignila sem jim kam naj bi odšli. Nekam proti morju, vendar ne k morju, nekam kjer smo blizu morja, vendar se ga ne dotikamo. Ga občudujemo, gledamo, vidimo v širne daljave, smo na pečini, med borovci…..
GRAD SOCERB
Še vedno niso niti pomislili kje bi to bilo. Omenila sem jim grad, blizu Kopra in blizu Trsta. Grad ki je na pečini, blizu plezalne stene. Grad, ki je bil nekoč ruševina, danes pa je obnovljen. Še vedno nič. Ima prečudovit razgled in dobro restavracijo. Ko pa sem omenila še ime – grad Socerb sem ugotovila, da se jim še sanja ne da grad obstaja in da je tam res prečudovito.
Pa smo odšli. Odločili smo se za pot ob italijanski obali, ker je za nas krajša, pa še lep razgled na morje smo imeli.
Vendar se je težava kmalu pokazala. Šofer – vodnik, kateri je strokovno povedal da pozna pot, nas je vozil v krogu. Poti ni bilo. Lahko smo se samo spogledovali, zmrdovali in gledali na vrh pečine iz Trsta in kasneje iz Milj. Tja moramo priti, vendar kako? Z letalom? Osebno poti iz tržaškega konca nisem poznala, meni je poznana pot iz Črnega Kala. Vendar ženska trma je dodala svoje in smo našli rešitev.
Povprašali smo v Kava Baru domačine. Celo s kolesom nas je bil pripravljen pospremiti, tako blizu smo bili. Zahvalili smo se in sami odšli proti cilju.
STRMEC, SAN SERVOLO
se nahaja blizu meje z Italijo in je dostopen po lepo urejeni poti iz Italijanske strani. S te strani smo tudi mi prišli, točneje iz Milj.
Cesta je lepa, asfaltirana vendar je veliko ovinkov. Če pa se odločimo in pridemo iz naše, Slovenske strani je odcep po stari cesti iz Črnega Kala. Odcep je vidno označen. To pot smo uporabljali, ko sem hodila s starši na obisk tega prelepega kraja. Če pa izberete avtocesto je odcep za Kastelec. Te poti ne poznam.
KRAJ SOCERB
je naselje v občini Koper, na majhni vzpetini, 389 metrov nadmorske višine. Nahaja se nedaleč od znanega plezališča Osp-a. Nad vasjo, ki je ena zadnjih točk SPP stoji grad v katerem je sedaj lepo urejeno gostišče. Sredi vasice stoji cerkev svetega Socerba. Po tem svetniku je vas dobila tudi ime. Sama vasica je majhna, prečudovita. Sestavljena je iz domačij, ki so podobne kraškim. Vsaka domačija je enota zase, ima svoje dvorišče, na sredi dvorišča je vodnjak. Če dobro pogledamo vidimo, da so domačije “zaprtega” tipa. V sami vasi je tudi korito z tekočo vodo za prišleke, morda romarje…
Če se kdo odloči in pusti avto v vasici lahko nadaljuje pot proti gradu peš ali s kolesom. Pešpoti je kar nekaj, niso težka, vendar malo strma, dosegljiva pa za vsakogar.
Nad naseljem kjer so ruševine je urejeno gostišče. V njem se prirejajo poroke, družabni večeri in še marsikaj zanimivega. Lahko pa se tudi tam odločiš za obed in uživaš med zidovi graščine.
Če gremo po potki izpred gradu, mimo parkirišča pridemo do Svete Jame. Prečudovite barve vidiš v jami ko pogledaš vanjo. Vlaga in voda sta naredila to jamo barvito in zanimivo za ogled, na žalost je to vidno od zunaj. Mislim da je notranjost še bolj lepa.
SVETA JAMA
se razprostira približno 300 metrov vzhodno od gradu. Globoka je več kakor 40 metrov in dolga skoraj 200 metrov.
V njej naj bi živel – po legendi – tržaški mučenec in svečenik Socerb, ki je živel v 3. stoletju, po tem ko je prestopil v Krščansko vero. Zaradi tega ga je leta 1284 dal usmrtiti tržaški guverner. V prvi del jame pridemo po kamnitih stopnicah. V tem delu je naravni kamniti oltar.
Na god Svetega Socerba, to je 24. maja so cerkev obiskovali in jo še obiskujejo predvsem tržaški romarji, romarji iz okolice, Istre in Čičarije, ter seveda tudi od drugod ko se izvaja sveta maša. Vhod v jamo je zaščiten z rešetkami in ni dostopen v samo cerkev.
Spominska plošča NOB, katera je ob vhodu v jamo pa označuje, da je bil na tem mestu ustanovljen 20.5.1944 bataljon Alma Vivoda.
GRAD SOCERB
Vedno me “ponese” v otroška leta, ko so mi doma povedali, da gremo na izlet in sicer na grad Socerb. Čudovita narava, borovi gozdički, jase primerne za piknike in otroške vragolije, ter seveda sanje, da smo princeske v gradu…. ostali so lepi spomini.
Sam prostor in tudi grad nudi prelep razgled na tržaški zaliv s Trstom na čelu, okolico in industrijsko cono, katera pa ne nudi lepega pogleda. Kvari ga. Ampak tam je, tam so terminali… to je sedanjost in spada zraven. Današnji, moderni časi.
Grad je znan tudi pod imenom Strmec. Na vzhodnem delu je obrambni zid, na drugih straneh ga varujejo prepadne stene. Nekdaj je bil možen vstop v stavbo le po v skalo izklesanem hodniku, ter po dveh dvižnih mostovih.
Uvrščen je med pomembnejše utrdbene arhitekture kraškega sveta. Stoji na strmem skalnem robu – od tod ime Strmec, kjer Kras prehaja v Šavrinsko gričevje. Sam grad ima bogato kulturno dediščino.
Spomnim se, da smo ga v osnovni šoli večkrat omenjali in imeli tudi kakšen izlet ali ekskurzijo. Burna zgodovina gradu se pričenja v zgodnjem srednjem veku, skozi leta 1700 oz. do nekje 1780 leta. Takrat ga je poškodovala strela. Zaradi hude poškodbe udara strele ni bilo več možno živeti v njem. Zanj so se bojevali Benečani, Tržačani, Habsburžani … predvsem zaradi idealne strateške lege. Ko je bil v lasti Benečanov je predstavljal pomembno obrambno postojanko proti Turkom, kateri so takrat pustošili po teh krajih. Ravno tako v cesarski Avstriji oz. Avstrijsko – Beneških vojnah iz začetka 16. stoletja, če se povrnem nazaj. Sam grad je večkrat menjal lastnike.
Nekje okoli leta 1680 je grad obiskal tudi nam znan Janez Vajkard Valvazor in ga opisal v svojem delu SLAVA VOJVODINE KRANJSKE. Opisal je grajsko lego vrh pečin, strukture samega gradu. Po njegovem pisanju je bil še nekajkrat opisan in orisan. Kasneje so grad odkupili grofje iz Modene in ga obdržali dalj časa.
Vendar zaradi hudih poškodb udara strele, ter požaru ki je sledil je grad pričel propadati. To je bilo nekje v 19. stoletju. Menjavanje lastnikov zaradi takih ali drugačnih vzrokov ni bilo konca. Če pa pogledamo kaj se je dogajalo z njim med drugo svetovno vojno, lahko ugotovimo ,da je bil tam tudi sedež VOS-a in ljudskega sodišča. Tudi nemški vojaki so uredili in utrdili svojo postojanko. V povojnem času pa je bil grad preurejen.
Danes je priljubljena izletniška točka s svojimi naravnimi in kulturnimi znamenitostmi. Služi pa tudi kakor gostišče….
Tukaj se deklice lahko spremenijo v princeske. Vsaj za nekaj trenutkov, sanjajo in čakajo na svojega princa, kateri naj bi priplul po morju od daleč, daleč, daleč…
Res lep dan smo preživeli skozi zgodovino in sedanjost. Občudovanja narave, šepetanja borovcev, oddiha in sproščenosti v naravi. Kakor ob vsakem koncu si zopet zastavimo cilj. Navdušila sem jih za obmorske majhne, nekaterim neznane kraje, skrite kotičke. Saj smo iz razgledne točke videli daleč naokoli, kar nam je lepo vreme tudi dopuščalo. Pogled po dolini in gričevju nudi pravo sprostitev .
Lepo nam je bilo, kljub temu da smo se na začetku izgubili… na cilj pa smo vendarle prispeli. Ženska trma doseže svoj cilj…. tako pač je.
