Veliko ljudi me je že vprašalo, koliko časa naj bi človek treniral, da bi lahko odtekel svoj prvi maraton. Preprosto vprašanje in tak bi moral biti tudi odgovor. Pa ni.
Vsak prvi maraton je drugačen. Čisto vsak maraton je drugačen. In prav vsak človek ima drugačne sposobnosti in vsakdo od nas doživlja življenje drugače. Prav nobenemu od nas pa ne odgovarjajo povsem iste stvari, isti treningi.
In priprave na maraton nikakor niso samo tekaško določeni dnevi v katerih naj bi se tekač natreniral, da bi odtekel svoj prvi maraton. Priprava na maraton ni samo tekaški plan, število treningov, število kilometrov in ur.
Tukaj ni čudežnega recepta.
Priprave na prvi maraton lahko trajajo leta. Podzavestno. Ko se zadeva ozavesti imate tretjino priprav praktično že za seboj.
Seveda obstajajo izjeme. Marsikdo je odtekel svoj prvi maraton »na suho«. Ne da bi se posebej nanj pripravljal. Vsekakor pa je moral biti v dobri fizični kondiciji. In če je imel glavo na mestu ali drugače rečeno – če je tekač dovolj psihično trden – je maraton vsekakor mogoče odteči tudi tako.
Sicer pa – naš najboljši in dvakrat najdaljši dolgoprogaš Dušan Mravlje – je najprej odtekel okroglo stotko v švicarskem Bielu. Šele nato se je lotil maratona.
Ampak Mravljetov Dušan je le eden. Lahko sicer poskusite tudi sami, zakaj pa ne.
Vendar se meni osebno to zdi nekako škoda. To je podobno, kot bi pogoltnil čokolado skupaj z ovitkom. Brez veze! Ni pravega okusa in užitka ter povrhu vsega se vam zadeva lahko še zatakne v grlu. Da o kasnejših prebavnih motnjah niti ne govorimo.
Veste, v resnici maraton ni prav noben bav-bav. Le živeti ga morate.
Če pošteno napišem, so pravzaprav moje priprave na prvi maraton trajale vsaj desetletje! Ampak … to vem šele danes.
Pa naj nadaljujem s svojim primerom resnejšega dela priprav na prvi maraton.
Saj veste: eno leto sem tekla v 1. Poletovi tekaški ekipi, kjer sem pridobila ogromno tekaškega znanja. Podrobnosti lahko preberete tukaj!
Ne boste verjeli, vendar še samo 15 let nazaj ni bilo veliko informacij o teku. Ni bilo toliko lahko dostopnih tekaških revij in gradiva, tekaških skupin, trenerjev za rekreativce, trgovin s tekaško opremo, če hočete.
To je bil čas, ko je tekač še vedno bil nekakšen čudak. O svojem teku nisem nikoli veliko govorila. Enostavno se mi ni dalo pojasnjevati. Zakaj tečem. Ljudje so bili še nedavno nazaj tozadevno strašansko nevedni. Oprostite – zaplankani!
Moje resnično resne priprave na maraton so se zgodile potem, ko je bila 1. Poletova tekaška skupina razpuščena, kar mi je osebno predstavljalo dodaten izziv. Bova zmogla sama?
Sva dovolj vztrajna in hkrati razsodna, da bova stala na startu najinega prvega maratona brez poškodb in ne bova pristala med navijači?
Bo najin projekt MARATON uspel?
Na nek način je prvi maraton kot prvi otrok. Ko si ves paničen ob vsakem kihcu!
»Kaj, če je pljučnica!« Hitro v roke knjige (internet ni od vekomaj – zgolj v info mlajši generaciji), telefon: »Mami….« , ki je pravkar na novo pečena babica »a veš, da… kaj misliš…?«
Ali pa kar direktno zdravstveni dom: » Dober dan! Ta pa Ta pri telefonu. Hčerkica stara blabla mesecev kiha in ima majčkeno nahoden nosek«…
» Ne, ni zelen! Tudi vleče se ne. Tak, majčken suh mucek je… smrkeljček…«
Navadno te zresni resen glas medicinske sestre ali celo zdravnice, če imaš to srečo, da jo dobiš na telefon: »Gospa! Nič hudega ni! To je navaden smrkelj, ker se čisti nos!«
»Ampak…. Kaj pa če…! » se mlade mamice nikoli niso dale in še danes se ne dajo. In ne dajte se, kajti prav je tako. Še posebej ob zdravstvu kakršnega imamo.
»Če bo slabše in bo dobil otrok vročino, pa se oglasite. Sedaj ni treba.«
»Hvala! Najlepša hvala! Tako me je skrbelo….« še sam sebi skoraj solzen govoriš v slušalko, ker je na drugi strani že davno odložena.
S prvim maratonom je pa isto. Panika! Strah! Groza! Bojiš se! Kaj če …?!
Vse skupaj je kar precejšen bav-bav. Dokler ga ne odtečeš.
Zadevo lahko še stopnjujejo svarila zaskrbljenih bližnjih. Svojcev, prijateljev: » Na maratonih umirajo!«
Kot da za šankom, za mizo, na kavču, v postelji, na cestah… ne. Obratno! Veliko bolj množično.
Bežno se spomnim komentarjev odraslih ob gledanju nekega posnetka ženskega maratona v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja: »Lej jo! Kakšna budala! Ji bo maternica padla ven!«
In dalje: »Zmešane babe! Otrok ne bodo mogle imeti!«
In spet kakšen moški veleum: »Sej so k eni desci! Lej jo! Kakšna je v faco! Pa nobenih jošk nima!«
Ti veleumi so bili vsekakor tisti brez… saj veste česa.
In tisto rabiš, da pretečeš maraton. Ja, vedno več žensk to ima.
Pogum! Da se odločijo preteči svoj prvi maraton.
Takrat smo imeli črno-belo televizijo. Včasih sem sedela kar pred ugasnjeno in opazovala odsev v ekranu.
V živo se spominjam tega prenosa maratona. Seveda ni bil cel prenos. Naša nacionalna televizija je, mislim, da šele v letu 2014 prvič prenašala naš največji maraton. Kaj šele takrat, ko je bil maraton nekakšen »marsovec«. Vesoljec! Bav-bav.
»Maratonci! Ma, to so eni norci!«
Seveda se s takšno popotnico maratona lotiš z velikim…. strahospoštovanjem. Pa čeprav v že zrelih letih. Če to sploh katera so.
Podrobnosti pa prihodnjič.
