Zadihan sem! Če vi niste, sem presrečen za vas, ker jaz v teh dneh po nekaj kilometrih že občutim, da tekaška forma ni več taka, kot je bila še pred časom. Jasno mi je, da bodo priprave na tekaško sezono nujne in verjamem, da nisem edini, ki to opaža. Zime bo počasi konec. Prebujam(o) se in ob vsem tem mi v glavi rožlja svarilo Dušana Mravljeta, ki pravi:”Če ne vidiš cilja, se ne podajaj na pot.”
Krasno, si mislim. Lahko je govoriti to nekomu, ki je v najbolj produktivnih tekmovalnih dneh prečkal v tekaških copatih celotno širino ZDA in Avstralije (prav ste prebrali – Avstralije – ne Avstrije). Sam na drugi strani pa se ubadam z grizljanjem okoliških klancev in grbin na dolžini desetih kilometrov in opažam, da tudi ta razdalja ni več noben hec.
Priprave na tekaško sezono…
…ne samo, da bodo nujne – treba se jih bo lotiti z vnemo, z elanom, z navdušenjem.
Trenirati z vnemo, z elanom, z navdušenjem? Ne ga biksat, kaj!? Še sam si to mislim, zato vem, da si podobno mislite tudi sami. A kaj to pomeni? To ZARES pomeni, da bomo morali priprave na tekaško sezono podkrepiti, podmazati, postaviti na miselnem temelju, ki je poln pričakovanj pravega napredka in na osnovi duševnega razpoloženja, ki bo neomahljivo, lahkotno in navdušujoče – kljub vsem mukotrpnim treningom…
Ampak, dajmo si priznati – vse je v glavi oz. naše prepričanje je vse. Če smo prepričani, da nam bo na koncu koncev trening in tek na splošno ustvaril krasno počutje in bomo TEKom priprav spet postali nebeško lahki, potem bomo napeli vse sile, da do tja pridemo. Če smo prepričani, da bodo priprave na tekaško sezono en sam velik pekel in da od njih ne bomo imeli nič drugega kot polno pest otiščancev na stopalih, potem bomo ostali ležerno zleknjeni v kavč.
Niso brez veze!
Tek in tekaški napredek v pravih merah in v okviru zdrave samokontrole je fina stvar, ki odpravlja marsikatero fizično in duševno tegobo, gradi pozitivno samopodobo in tistemu malemu grdemu hudiču na naših ramenih pravi: “Lepo, da si se odstranil, ker itak me ne poznaš!”. To zadnje nam nato seveda pomaga tudi na drugih področjih, ne samo pri teku.
In, če smo se do tu že sprijaznili s tem, kaj nas čaka, potem se najbrž že sprašujemo, kdaj bomo tekli. Nekateri si namreč ne predstavljajo teči popoldan in zvečer, saj jih takrat vedno čakajo (ne)predvidljiva opravila. Športne copate si tako obujejo že zgodaj zjutraj, se v njih dodobra prebudijo in nato polni hormona sreče – tek in rekreacija ga pač proizvajata – nadaljujejo z dnevom in dnevnimi nalogami.
Na drugi strani imamo ljudi, katerih osnovno jutranje opravilo je pitje sveže pripravljene vroče kavice in nič drugega. To jih zbudi in kaj drugega si niti ne predstavljajo početi. Tudi v redu. Taki po navadi priprave na tekaško sezono ali kakršnokoli športno obveznost prestavijo na popoldan ali zvečer in tako ohranijo čilost še v skrajnih delih popoldneva.
Če boste šli prebirati o tem, kdaj naj bi človek tekal, boste lahko videli, da so mnenja tu deljena. Nekateri pravijo, da zjutraj telo še spi in da ga ni pametno takoj dražiti s premetavanjem po cestah in stezah, drugi pravijo, da, če želimo upoštevati naravni spalni ritem, ne bomo tekali pozno zvečer, saj se organizem tako spet umetno prebudi.
Jaz pravim – poslušajte sebe in svoje telo, ker se tu dejansko skrivajo vsi odgovori. Zagotovo pa bo pomagalo, če pred tekom zaužijete vsaj kakšen košček banane, žlico medu ali kaj podobnega, v kolikor tečete zgodaj zjutraj in pred tem spijete kakšna dva, tri decilitre tekočine, ki po možnosti ni kava. To si lahko privoščite kasneje oz. tudi pred tekom, a ob tem ne pozabite na izvir življenja – vodo. V kolikor vaše priprave na tekaško sezono potekajo popoldan, pazite, da v športne copate ne boste šli s polnim želodcem. Po večjem obedu je zelo priporočljivo kakšne dve ali tri ure počakati s kakršnimkoli težjim akrobatskim početjem.
Tiste PRAVE priPRAVE na tekaško sezono so skratka pred vrati. Skoncentrirajmo se na rezultat in zakaj počnemo to, kar pač počnemo. Ko bomo našli zase pravi in iskren odgovor, bomo našli tudi elan, vnemo in navdušenje ter kmalu ne bomo več zadihani! Ok, potemtakem naj mu bo, prav je imel (srečko!:D), ko je dejal: “Če ne vidiš cilja, se ne podajaj na pot…” Ga vidimo?
