Reinkarnacija – mit ali resničnost?



Mnoge od nas straši misel, da se s smrtjo življenje zaključi, ampak ali je res tako?

Ali reinkarnacija obstaja?

Verjetno bi življenje za marsikoga med nami bilo veliko manj stresno, če bi vedel, da mu bo še dana možnost popraviti stvari iz preteklosti in jih narediti bolje. Privlačna je tudi misel na to, da bi se lahko ponovno srečali z našimi najdražjimi in s priložnostjo, ki bi jo dobili s ponovnim rojstvom s tem postali tudi boljši človek.  Seveda pa si želimo, da bi bila mogoča skozi reinkarnacijo tudi vrnitev naših najbližjih. Čeprav v vse to le težko verjamemo, pa mogoče vendarle obstajajo dokazi o tem, da življenje po smrti vendarle obstaja.

Pretekla življenja

Znana so številna pričevanja otrok ki zatrjujejo, da se spominjajo svojih preteklih življenj in opisujejo načine kako so umrli. Seveda otrokom ne manjka domišljije, zato se velikokrat zaključi, da so si preprosto vse le izmislili in se temu ne posveča več pozornosti. Ampak, ne glede na to, pa vendarle obstajajo ljudje, ki so pričevanjem otrok verjeli, ter poskušali odkriti, ali so pričevanja otrok resnična. Zaradi vedno večjega zanimanja o tem fenomenu, so se zbrali znanstveniki, ki nam želijo s preučevanjem dokazov dati odgovore na ta vprašanja.

Večina otrok priča o svojem preteklem življenju nekje v starosti med drugim in četrtim letom starosti. Ko govorijo o svojih preteklih življenjih se obnašajo različno, eni so zelo razburjeni, eni pa so precej umirjeni. V starostni dobi šestih oziroma sedmin let, pa se spomin na pretekla življenja povečini pri vseh izgubi in živijo povsem običajna življenja.

Primer Kemala Atasoya

Šestletnik Kemal Atasoy je bil zelo prepričan o tem, ko je zgodbo o svojem preteklem življenju zaupal doktor Jurgenu Keilu, psihologu iz Avstralije.

Trdil je, da se je v preteklem življenju pisal Karakas, živel v bližini Istanbula v hiši blizu vode v bližina priveza za čolne, ki je bila zraven hiše ženske z imenom Aysegul, takrat v Turčiji zelo znane osebe, ki pa je zapustila domovino, ker je prišla v navzkriž z zakonom. Živel  je kot bogat Armenec. Spomnil se je tudi, da je bila za njegovo hišo cerkev in povedal je, da so njegova žena in otroci imeli grška imena. Prav tako je povedal, da je v tej hiši živel le del leta, in da je velikokrat ob sebi imel veliko usnjeno torbo. Seveda je ta pripoved Kemala do leta 1997, dokler ni spoznal dr. Keila bila nepreverjena, zato se je Dr. Keil odločil, da izpraša ljudi o verodostojnosti Kemalovih izjav.

Reinkarnacija

Dr. Keil se je s prevajalcem odpravil v Istanbul, kjer sta našla hišo Aysegul, ženske, katere imena se je spominjal Kemal. Zraven njene hiše se je nahajala prazna, impresivna, trinadstropna hiša, ki je popolnoma ustrezala Kemalovem opisu. Bila je v bližini vode, kjer so bili tudi privezi za čolne in prav tako je bila za to hišo cerkev. Pri svojih odkrivanjih je dr. Keil spoznal tudi priznanega zgodovinarja v tem kraju, ki mu je pravilnost Kemalovih navedb lahko tudi potrdil. Povedal mu je, da je v hiši, v kateri je rekel, da je živel Kemal, resnično pred časom živel bogati Armenec, ki je bil edini Armenec v tem predelu mesta in njegov priimek je bil Karakas. Prav tako mu je povedal, da je njegova družina izdelovala usnjene izdelke in da je bil znan po tem, da je nosil veliko usnjeno torbo. V hiši je živel le v poletnih mesecih in umrl leta 1941. Čeprav dr. Keil ni mogel potrditi grških imen žene in otrok, pa je vseeno izvedel, da je Kemalova žena imela grške korenine. Kako je torej deček, ki je živel osemsto kilometrov vstran od Istanbula, lahko vedel toliko o človeku, ki je umrl toliko let pred njegovim rojstvom?

Zgodba Kemala seveda ni osamljen primer. Teh primerov je vedno več iz celega sveta. Znanstveniki se že desetletja ukvarjajo s fenomenom reinkarnacije. Verjetno bo potrebnih še veliko raziskovanj in let preden bo znanost potrdila ali ovrgla resničnost reinkarnacije. Kakorkoli do takrat nam ostane samo želja po spoznanju o obstoju reinkarnacije, ki nam lahko lajša bolečine ob izgubah najbližjih in naši minljivosti. Lepo bi bilo, da je poskrbljeno tako, da imamo možnost ponovnega rojstva in s tem ponovnega srečanja z vsemi, ki smo jih v življenju imeli radi in pridobitev možnosti, da popravimo odnose s tistimi, ki smo jih prizadeli, saj bi se tako lahko pomirili z njimi in s sabo.

3 komentarji

  1. Pred časom sem gledala dokumentarec o pričevanjih otrok, ki so se spomnili svojega prejšnjega življenja…bojda se posamezniki, k so umrli nasilne smrti večkrat spomnejo preteklega življenja in zelo nazorno opišejo kaj se jim je zgodilo. Zgodbe so potem tudi preverjali in so se izkazale za resnične. Za starše je bil to izreden šok. Super članek!

  2. Katja Grčar

    Tudi jaz sem si pogledala nekaj dokumentarcev na to temo, najdejo se tudi z podnapisi samo potrebno je prebrskati net. Ne morem pa razumeti, zakaj so nam vsa ta znanja nedostopna. In zakaj smo ljudje, ki želimo o tem govoriti, tretirani kot čudaki? Meni se ne zdi nič čudnega, če želim malo raziskati zakaj gre pri tem 😉 Lepo napisano.

  3. Franja Gerdej

    Tudi mojemu prvorojenemu sinu se je dogajalo v otroških letih, le da takrat še nisem vedela, da ga čaka ista usoda kot babicinega brata, ki je v Avstraliji umrl leta 1953. Sin mi je rekel na primer:”Zakaj se meni zdi, da sem jaz to že vse videl!” ko sva bila pri mojih starših in posledično stricih, na kmetiji od koder je šel v svet ta babicin brat, na obisku…Imel je tudi preroške sanje, še ni hodil v OŠ, ki je sosedi, babicini sestri napovedal*, d abo tisti dan prišel od vojakov na dopust njen sin..

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*