Res nenavadno

Nekega poletnega večera sta se dve gospe odpravili na sprehod po močvirju in po nekajurnem potepanju prispeli do dveh slikovitih koč. Koči sta ju tako očarali, da sta se odločili potrkati in povprašati, ali imajo morda še  kakšno prosto sobo za prespati, kajti zunaj se je že mračilo.

Vrata jima  je odprla ljubka svetlolasa deklica z dolgimi lasmi, s svetlo modrimi očmi in prekrasnim nasmehom na ustnicah. Povabila ju je v kočo in šla po mamo. Medtem, ko sta gospe čakali, sta opazili nenavadno starinsko okrasje, v kleti pa nenavadnega črnega ptiča.

Paranormalno

Ko je prispela dekličina mati, visoka in privlačna ženska bolj mrkega videza z zamaknjenim pogledom, jima je sporočila, da prostih sob trenutno ni na voljo, zato sta se gospe poslovili. Deklica jima je pomahala v slovo in se prečudovito nasmejala.

Ti dve gospe sta se vrnili v ta kraj šele naslednje leto in se ponovno odločili poiskati to prečudovito kočo sredi močvirja. Območje sta temeljito prečesali,  a koči  nista našli, čeprav se jima je zdelo, da sta našli točen kraj, kjer naj bi koči stali.

Še naprej sta poizvedovali in ugotovili, da tam nikoli nista stali nobeni koči, še manj pa, da bi kdo živel tam. Sta bili ti dve gospe priči retrokognicije (Opisuje zaznavanje krajev iz preteklosti ali preteklih dogodkov do katerih ne bi mogli priti na običajen način, kot na primer s pomočjo knjig ali filmov) ali pa  sta bili koči  in njuni dve prebivalki (mati in hči), zgolj duhovi iz preteklosti?

Druga zgodba opisuje primer, ki je bil leta 1979 prikazan v britanski oddaji Strange But True (nenavadno, vendar resnično)

Oktobra leta 1979 sta se dva para iz Anglije z avti skupaj odpravila na izlet po Franciji in Španiji. Prijatelji so trdili, da so neko noč prespali v nekem nenavadno majhnem in starinskem hotelu v kraju Rhone Vally blizu mesta Montelimar v južni Franciji.

Ta majhen hotel je bil brez vseh sodobnih naprav-telefona, televizije in dvigal, namesto ključavnic pa so bili na vratih leseni zapahi. Postelje so bile brez blazin, okna so namesto stekel imele le lesene oknice. Hotelsko osebje in nekaj lokalnih žandarjev, ki so jih srečali, je nosilo staromodna oblačila. Ko so se odjavili iz hotela, so bili prijetno presenečeni, saj jim je ženska za receptorskim pultom napisala račun, ki pa je bil smešno nizek. Odšteli so le nekaj frankov.

Dva tedna kasneje, ko so se vračali s popotovanja po Španiji, so se odločili, da se bodo ponovno  ustavili pri tistem nenavadnem hotelu, a čeprav so šli po isti poti kot prej, hotela niso nikakor našli .Ob vrnitvi v Anglijo pa jih je čakalo še eno presenečenje.

Ko so razvili film s počitniškimi fotografijami, so ugotovili, da so fotografije, ki so jih posneli v tistem hotelu izginile. Omenjeni primer je res nenavaden, vendar se v zvezi z njim poraja kar nekaj dvomov.

Težko je verjeti, da se nihče, torej niti upravnik hotela, kot tudi osebje hotela, niti žandarji, s katerimi sta se oba para pogovarjala, ni obregnil ob njihov stil oblačenja, načina potovanja; prišli so namreč z avtomobilom in plačali s francosko valuto sedemdesetih let 20. stoletja.

Ta dva primera govorita o primeru retrokognicije, ki jo lahko doživi prav vsak in čisto v vsakdanjem življenju. Do tovrstnih primerov pride vedno nepričakovano, čeprav razna pričevanja govorijo tudi o primerih retrokongicije v spanju in med parapsihološkimi poskusi.

Retrokongnicijo po navadi izkusimo kot videnje, kjer moderni sodobni svet izgine, saj ga za trenutek nadomestijo, zgradbe, okolica, včasih pa tudi ljudje iz preteklosti. Včasih je moč pred retrokognicijo  začutiti fizično in psihično tesnobo.

Kako naj si torej razlagamo ta dva primera? Lahko verjamemo tem ljudem,  ki so to izkusili, lahko pa verjamemo znanstvenim razlagam, saj ne vemo, ali je v opisanih izkušnjah, sploh kaj objektivnega?

Toda, če vprašate mene, veste kakšen bi bil odgovor?

2 komentarja

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*