Se sprašujete, kako ukrotiti EGO?



Veliko pišem o tematiki preseganja lastnih vzorcev za spremembo prepričanja in ravno v tem procesu podrobneje spoznamo ta tihi glas, ki nas vsakič znova mamljivo vabi, naj ostanemo na mestu. Temu tihemu glasu pravimo ego, ki se užali vsakič, ko želimo narediti nekaj novega, preprosto zato, ker na ta način sledimo spremembi, ki smo jo v sebi sprejeli, in ne EGU, ki ne mara sprememb. Z vzorci, ki jih nosimo v sebi, pa smo ustvarili neke vrste pravila in merila, ki lahko hkrati pogojujejo naš način delovanja.

Se sprašujete, kako ukrotiti EGO

 

Ko se odločimo in sprejmemo preobrazbo v sebi, se v celotnem procesu preobrazbe postavljamo v vlogo, ko želimo preseči ta tihi glas in ga nadvladati, a vendar pozabimo na to, da je tudi ego naš zvesti sopotnik. V končni fazi spoznamo, da delamo proti nečemu, kar je prav tako del nas, in se nato običajno zapletemo v igro, ko sami sebe sprašujemo, kaj je narobe z nami. Zakaj ne zmoremo prevladati nad egom?

S tako naravnanostjo si hkrati napovedujemo boj s samim seboj. Pomislite na to, da je ego del nas in da vsakič, kadar mislimo, da ga moramo na nek način izničiti, delamo proti sebi.

Odgovor, ki sledi, vam morda ne bo všeč, a vendar, ko se poglobite in ga razumete, si s tem omogočite sprejemanje. Ker velja, da je pomembno v prvi vrsti sprejeti in imeti rad samega sebe, je pomembno zavedanje, da sprejemanje sebe ne pomeni le sprejemanja pozitivnega, ampak tudi vsega tistega, kar se nam morda ne zdi ravno najboljše. Ko ljubeče sprejmemo sebe, bomo znali tudi ljubeče pogledati na izzive, ki nam jih ponuja ego. V resnici je ego naš zvesti sopotnik in prijatelj, ki samo podpira način življenja, ki ga poznamo in na katerega smo navajeni oz. smo ga naučeni. Kliče nas, da se neprestano vračamo na svoje mesto, kjer vse poznamo. V trenutku, ko sami spoznamo, da želimo uvesti spremembo, pa naenkrat spremenimo odnos do svojega zvestega sopotnika in v njegovih pozivih vidimo zgolj nekoga, ki igra proti nam. Spremenjen odnos nas vodi do zaznave, da je treba uničiti ta notranji glas, kar pa je nemogoče.

V naši moči je, da se naučimo obvladovati svoj ego. Način, s katerim lahko vsak vzljubi tudi ta del sebe, je predvsem ta, da vsako pobudo ega sprejmemo kot izziv.

Kar pišem, pišem iz izkušenj. Kljub temu, da sem že veliko naredila na sebi, to še zdaleč ne pomeni, da sem presegla svoj ego. Vsakič, ko zaslišim ta tihi glasek, se nasmejem. Čim dojamem, da sem presegla določen okvir razmišljanja in ga nadomestila z novim, se zahvalim svojemu egu, ki me je na to opozoril. V resnici lahko zelo dobro sodelujemo, ker nam ravno ego pove, kje smo. Vsako nezadovoljstvo je v resnici možnost in hkrati poziv za spremembo. Če nas ego ne bi opominjal, kaj so naše omejitve, pa sploh ne vem, kako bi drugače lahko prestopili lastne omejitve.

Torej, pripravimo se na sprejemanje sebe kot popolnega bitja tudi s sprejemanjem svojega ega. Zavedajoč se, da karkoli počnemo proti sebi, v nas ustvarja konflikt, ki prinaša tudi posledice. V življenju gre predvsem za igro sprejemanja in odprtosti do drugačnega razumevanja. Odrasla oseba ima vsaka svoje okvirje delovanja, ki jim rečemo tudi življenjska paradigma. Pomembno je sprejeti dejstvo, da je tudi naš ego naučen v teh okvirjih – in ravno ta del nas spodbuja, da so naši okvirji ali cona udobja nekaj, kar v resnici potrebujmo, ker se imamo lepo. Če izberemo, da bomo živeli le na podlagi tega, kar vemo, kar imamo in kar nam je poznano, ni pričakovati sprememb. Če si želimo izboljšav, pa sprejmimo dejstvo, da nas ta izbira vodi na pot aktivnega soustvarjanja.

V današnjem času, ko se spodbuja predvsem materialistična miselnost, kmalu pridemo tudi do spoznanja, da je modna muha te dobe tudi primerjanje z ostalimi. Sama podpiram dejstvo, da se v resnici lahko primerjamo samo s samim seboj v smislu izboljšanja osebnih rezultatov. V tej igri pa je ego neprestano ob nas in nam govori: on je boljši od tebe, ona ima več, on je višji in ona lepša … Lahko bi še veliko naštevala, a je dovolj, če se ustavim že pri tem. Takšne trditve v nas preprosto vzbujajo določene občutke in namesto, da bi delali na sebi in na tem, da smo vsak dan boljši, se znajdemo v začaranem krogu, kjer želimo biti boljši od nekoga drugega. Ta izbira pa na dolgi rok vodi do notranje praznine in postopne izgube pristnega stika s seboj – izgubimo sami sebe.

V prejšnjem tednu sem se srečala s primerom gospe, ki je izvedela, da so njeni sodelavki dodelili delovno mesto, ki ga je sama opravljala, kar je hkrati zanjo pomenilo, da je ne cenijo, in iz tega, da ni vredna. Občutila sem sočutje in razumela, zakaj se tako počuti, a prikazala sem ji drugo možnost –drugačno razumevanje. Ker se je gospa odločila početi nekaj drugega v svojem življenju in je na začetku ustvarjanja, sem v tej novici takoj ponudila možnost, da manj odgovornosti na delovnem mestu, ki ji, kot je sama rekla, ni všeč, v resnici zanjo pomeni, da bo imela več časa in energije za svoj projekt. Razložila sem ji igro ega.

  1. Seveda se lahko počutim, kot da nekaj izgubljam ob takšni novici, a vendar imam edino jaz možnost izbire.
  2. Najprej se oglasi ego, ker začuti alarm, da enostavno nekaj ni po mojem.
  3. Ko slišim ego, se vprašam: »Kje sem tu jaz?«

Da bi lahko presegli lastne omejitve, je pomembno naučiti se pogledati večjo sliko, sliko celotnega dogajanja in ne samo buljiti pred svojim nosom. Ko smo čustveno vpleteni, ima naš ego največjo moč in je ravno zato tako pomembno, da si znamo vzeti čas zase, da umirimo emocije in z razumom pogledamo na situacijo.

Ko v sebi sprejmemo zavest, da je vse z namenom, začnimo iskati prednosti izkušenj in ne padajmo zgolj na možne šibkosti samo zato, ker smo tako naučeni, da bi zaščitili svoj občutek varnosti. V njem  ni premikov in ni sprememb – v resnici pa je tudi stopnja varnosti v coni udobja vprašljiva. Bodimo pripravljeni tudi tvegati z razumom, saj sicer ni sprememb.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*