Jutro. Letošnji prvi tek na morju. Vem, kje bom tekla. Nekakšen turistično informativni krog, mimo ribarnice in potem naprej gor preko Poti Valov do Kačjega zaliva in nazaj.
Obvezne jutranje vaje narejene z muko, na silo in površno, da jih le oddelam tako za boljši občutek, popijem še nekaj vode in stečem.
Ni prevroče, tek je prijeten. Najprej lahen vzpon, nato spust. Za ribarnico sem kakšno uro prezgodnja. Zelenjavar pa je že na svojem mestu.
Tečem spet rahlo navzgor, srečam dva tekača, pozdravimo se.
Uživam v prelepem pogledu na morje in istočasno pogledujem, če bom kje uzrla kakšno potko do obale. Včasih take poti vodijo do najlepših skritih plaž.
Na vrhu se prisilim in ustavim. Želim se razgledati. Pogled je čudovit. Spodaj sinje modro morje ter kvarnersko otočje. Na nebu je nekaj posameznih oblakov. Večina je popolnoma belih, opazim pa še dva, temnejša. Ponoči je deževalo. Tudi zato je vidljivost tega jutra tako dobra in zrak odličen.
Pomislim, da bi naredila nekaj razteznih vaj, pa se mi ne ljubi! Odženem še nadležno misel, saj sem vendar na dopustu. Res. Prava počitniška lenoba!
Stečem naprej, spust proti zalivu Kačjak. Pot po kateri tečem je zaprta za promet. Je nekakšna sprehajalna pot, odlična za tek in kolesarjenje. Ta konec jadranske obale dobro poznam iz kolesarske perspektive.
V zalivu se obrnem in stečem nazaj.
Postalo je vroče ampak letos sploh ni tiste prave vročine. Skušam paziti na držo in teči čimbolj pravilno. Razmišljam o sveže pečenih sardelicah za zajtrk. Tistih svežih, direktno iz morja.
Prehitim gospo, katera sprehaja dva rahlo nevrotična psa. Manjši je izpuščen in bega iz ene strani poti na drugo in ves čas bevska, večjega vodi za povodec. Ko sem že skoraj mimo zalaja še večji z nekakšnim basom: Wow, wowww, wooooow… ! In me skoraj odnese. Hvala bogu, da je pes privezan. Upam, da ga gospodarica dovolj čvrsto drži.
Tečem še naprej navzdol, klanec je kar strm, podzavestno tečem hitreje. Tisti pasji zobje mi niso bili preveč simpatični.
Istočasno opazim, da ne vem točno, kje sem. Tečem in pogledujem nazaj, kje sta psa, kje sem jaz in kje je prava ulica … ko me nekaj strahovito useka. V križ! Uf! Kar verjeti ne morem. Občutek, kot bi se mi v križu razpela vsa vretenca in skočila spet nazaj vendar zasukana kakšnih 20 stopinj bolj desno. Če bi tekla po vseh štirih bi bila kot tisti avtomobili, ki kar kličejo po avto-optiki.
Tečem čisto počasi. Ustaviti si ne upam, ker se mi dozdeva, da v tem primeru ne pridem več do doma. Za trenutek si zaželim, da bi lahko kar odplavala do apartmaja. Žal po asfaltu ne gre.
Počasi “šklemfam” in zavijem naslednjo ulico levo, upajoč, da je prava. Iz kolesa je vse videti drugače!
Bolečina ne popusti. Vedno bolj boli! Jaz si pa še vedno ne upam ustaviti, sicer pa skoraj stojim, le počasi lezem naprej z občutkom, da mi bodo odpovedale noge ali pa bom padla na polovico. Presekana v križu. Počutim se kot … stara šklemfa.
Sama sebi se že smilim, zalotim se, da se držim kot bi mi pulili na živo zobe ali pa nohte iz prstov. Auč!
Pa se spomnim prave tekaške korenine!
Na enem od Ljubljanskih maratonov sem se kot ponavadi pred startom ogrevala. To je bil eden od maratonov, kjer je bil start še pred hramom slovenske norosti (beri: parlamentom) in z vijugavim ciljem na samem trgu, tedaj še parkiriščem pred Maximarketom, torej na Trgu republike. Slovenska cesta je bila tako priložnostno zaprta, da smo se lahko po mili volji ogrevali in raztegovali.
Ko na lepem srečam znan obraz, slovensko maratonsko legendo. Lojzeta. Znan po svojem išiasu in pivu na okrepčevalnicah.
»Živjo, Lojze! Koliko kilometrov bo danes padlo?«
»Ah, še ne vem! Bom videl, kako se bom počutil, me v križu trga…«
»Kako? Potem pa bolje samo en krog. Cel maraton bo preveč!«
»Ah, kje pa! Sej ravn zato bi šel celga! A veš! Če tečem, me ne boli. Ta hudič (išias) bolj boli, če ne migam. Ko pa laufam in sem enkrat ogret, me pa manj boli! He, he … bom kar celga odlaufal!« se je očitno v trenutku odločil.
In ga je res. Cel maraton, 42 kilometrov s ciljno ravnino vred.
Ja, on je odtekel cel maraton, kar tako. Jaz pa treniram »po reglcih« celo leto, da le ne bo kaj narobe .. in evo, me vseka v križ po parih kilometrih na morju.
In je držalo tisto v križu, najmanj tri dni! Pridno sem jedla Naklofen, porabila vse vzorčke raznih hladilnih gelov, si naredila domači valjček za masažo, ki je istočasno služil še kot termofor (na koncu prispevka si lahko preberete navodila).
Pa potem še vedno nisem mogla teči. Le spomnila sem se vseh vaj za hrbtenico, katere naj bi delala vsako jutro. In katere realno delam bolj teoretično kot praktično. Ob njih se v bistvu prebujam. Delam jih površno, pomanjkljivo, samo nekatere in še te s premalo ponovitvami.
Očitno sem potrebovala lekcijo.
Sedaj spet lahko telovadim na tleh, na trdi podlagi. Vse vaje predvidene za »hrbteničarje« in v priporočeni količini.
Ne bo šlo drugače.
Minila so leta, ko je zadostoval samo tek. Ko me je začela boleti hrbtenica (imam skoliozo s kifozo od najstniških let naprej), sem obula superge in tekla. In bolečine so izginile.
Sedaj rabim več. Predvsem več vadbe »z glavo«.
Nismo vsi Lojzeti …
Pa še obljubljena navodila:
DOMAČI MASAŽNO GRELNI VALJČEK
Navodilo za izdelavo: Prazno večjo plastenko napolni z vročo vodo in jo dobro zapri. Ovij jo v brisačo ali kakšno podobno tkanino.
Navodilo za uporabo:
- Varianta TERMOFOR: Postavi valjček za hrbet na stol in se z bolečim delom hrbtenice nasloni nanj. Počasi in previdno! Uporabno tudi za gretje ostalih delov telesa. Npr. podplati!
- Varianta MASAŽNIK: Uleži se na tla. Pod boleči del hrbtenice postavi valjček in previdno prični z masažo (premikaj se gor in dol s pomočjo rok in nog).Uporabno tudi za masiranje ostalih delov telesa. Npr. meča!
Mojca, krasne fotke!