Končno vročina po dveh letih kilavega poletja.
Naj pripeka… žge… trideset stopinj, petintrideset… nažgi do petdeset, če hočeš … meni paše! Jaz bi se končno rada pogrela. Upam, da bo trajalo vse tja do oktobra. Prav tako tudi tek in kolo.
Sicer pa je junij mesec v katerem želim odpraviti čim več nepravilnosti v svoji tekaški tehniki. Trudim se teči čim bolj pravilno. V ta namen skušam telovaditi redno in krepiti predvsem mišice jedra. Ob tem večkrat pogledam v mojo novo tekaško pridobitev – tekaški leksikon. Več o leksikonu lahko preberete tukaj: Tek in maraton.
Junij je mesec namenjen ostalim športom. Planinarjenje, kolesarjenje, plavanje. Zadnjih nekaj let prednjači kolesarjenje. Kombiniran trening. Tek, kolo. Tek, kolo, kolo, kolo, tek, kolo, kolo, kolo, kolo… hm. Sicer hrepeneče gledam gor v hribe ampak navadno zmaga… kolo. Dolge ture po Sloveniji, kratki šprinti na Toško Čelo. Vsaj v tem pogledu sem na hribčku.
Nekoč sva z mojim najboljšim prijateljem sanjarila, kako jo bova mahnila iz Podutika direktno na Triglav. Gor sva jo indirektno mahnila dvakrat, jaz bi pa rada bila tam še vsaj enkrat. Letos, na primer. No, s kolesom nama ne bo uspelo. Tako kot brez teka ni teka, tudi brez hoje in grizenja v hrib … ne bo Triglava! Od spodaj gor že… ampak jaz bi bila rada na domači slovenski strehi. Čisto gor na “raufnku”!
Če torej preskočite sanjarije o Triglavu in preučite besedišče predzadnjega odstavka boste kmalu ugotovili, da tekač na kolesu postane… lačen teka!
Ponudila se je prilika v nedeljo. Namesto ob sedmih zjutraj grem v superge ob osmih. Davek prepoznega odhoda v posteljo. Zaspan in neprespan tekač je slab tekač.
Nedelje so navadno namenjene daljšim tekom. Tokrat je bilo dvajset kilometrov, vendar: teči sem morala čim bolj pravilno! Postavljanje stopal, delo rok, drža, pogled… cela znanost, cela filozofija! Kot nekakšen test, če sem kaj napredovala! Ko opazim, da tečem spet “po starem” se ustavim, poravnam držo in spet stečem. Baje naj bi se na tak način tudi teklo hitreje. Sami superlativi! In z vztrajnim ponavljanjem in odpravljanjem napak bi mi moralo uspeti.
Ustavila sem se natanko štirikrat. Enkrat zaradi rdeče luči na semaforju (postanek sem izkoristila za razteg), dvakrat zaradi pitja vode na vodnjaku in tretjič zato, ker sem opazila, da tečem spet kot “potolčeni kramoh”. Torej – le enkrat zaradi pravega vzroka. Ni čudno.
Po več kot dvestopetdesetih kilometrih na kolesu v tem tednu sem bila naravnost … žejna teka. Samo teka, brez …. znanosti in filozofiranja. Cap cap… v supergah po asfaltu, makadamu… kjerkoli. Potrebujem “čisti tek”. Skoraj tako kot čisti zrak! Tistega, naravnega, sproščujočega. Da tečeš… nekam naprej, daleč.
Jutro je ob osmih relativno pozno za tek, a vendar je moja tekaška trasa … prazna. PST je še vedno osvobojena reke sprehajalcev, tekačev, kolesarjev. Koseški bajer skorajda deviški, race glisirajo in naspidirano prehitevajo ena drugo v boju za morebiten prigrizek vržen iz brega s strani do sedaj še redkega jutranjega sprehajalca.
Tečem v skoraj novih supergah. Lahkih, rumenih. Korak v njih je kot skok po trampolinu. Bolje se počutim kot v … supergah?
Tečem in se zadovoljno smehljam, ko po pretečenih nekaj kilometrih že pijem vodo na pipici ob plaži Koseškega bajerja.
Pretekli teden sem bila zelo pridna glede rekreacije, čeprav sem pretekla le dva kratka pet kilometrska teka v tempu »starih mam«. In vaje.
Sem pa zato prekolesarila razgibanih dvestopetdeset kilometrov. Praktično sem prekolesarila skoraj celo Slovenijo in to ne ravninsko, precej je bilo vzponov in seveda spustov. Hvala bogu… brez padcev. Pretežno primorsko-kraške regije. Lepo. Zabavno. Super sem se imela!
Ko tekač sede na kolo… postane tekaški kolesar.
Tekaški kolesar ne komplicira. Uživa v pihljanju vetrca okoli ušes, hitrejšega spreminjanja pokrajine okoli sebe, počitku ob spustih. In končno je svoboden! Zakaj?
Mediji so prepolni raznoraznih nasvetov o tekaški tehniki, drži, opremi, prehrani, treningih, organiziranih vadbah… Pa veste kaj ! V redu, marsikaj drži. Verjamem. Da. Res je. Bo že držalo. Drži pa kot pribito, da je v vsem tem pompu in rompu ogromno pretiravanja. In namen ni vedno najbolj pošten!
In zato mi paše kolo.
Ko sedim na trdem sedežu s čelado na glavi in v neudobnih kolesarskih čevljih na nogah pomislim: »Klinc pa tekaška tehnika!«
In ko se trmasto zaganjam v strmi klanec in ko mi v možganih skorajda utripa moja na maratonih pridobljena mantra: »Brez popuščanja!« skorajda istočasno pomislim: » Klinc te gleda Tekaška Drža!« Na kolesu mi ne moreš nič. Sedim na riti in poganjam pedala. To je to. Sedim na riti in se spustim po klancu navzdol. Amen.
In ker sem “tekaški kolesar” se s kolesarsko tehniko ne ukvarjam. Le toliko, kot je nujno potrebno za udobno vožnjo s kolesom in kakšen zmeren napad na klanec.
In vrhunec? Pivo ob postanku. Najslajše je tisto na kakšnem gričku. Višji kot je hrib, bolj kot je strm klanec… slajše je pivo. Pa čeprav je čisto navadna unionska ali pa laška…. scalnica. Sicer je pa to sedaj: Heineken! “Isto sranje – drugo pakovanje”, smo včasih rekli v Jugi.
Ja, pivo je na nek način čar kolesarsta. Ob kolesarjenju sem prišla na pravi… »perovski okus«. Sicer mi sploh nikoli ni bil všeč.
Pa da ne bo pomote. Ne kolesarim le zaradi piva na vrhu grička ali na koncu ture… všeč mi je to … kolesarsko gibanje. Počivajo kolena in nekatere ostale tekaške mišice. In moj tekaški del možganov. In potujem. Kilometri pa letijo tako hitro mimo! Če pa je še prijetna kolesarska družba … kaj še hočeš?
Ugotavljam, da je pretirana preokupacija s tekaško tehniko, tekaško prehrano, tekaško držo… tekaško…blabla…tekaško blablabla… tekaško bla bla bla bla blablablablabla že prav nezdravo! Že vsaka trač revija ima kakšen sestavek o teku.
»Pa dejte nehat! Dost mam! Puste me tečt! »
Sicer bom res samo še … “tekla na kolesu”?
In kakšen hec! Če kolesarim… tudi tečem bolje.
Tek in kolesarjenje je dejansko krasna kombinacija. To ne pišem, ker sem nekje prebrala, čeprav piše že vsepovsod saj lahko preberete skoraj v vsakem vsaj delno tekaško kolesarsko obarvanem podlistku. To sem preizkusila, doživela in to … doživljam.
Kolo in tek: kot levi in desni korak! Super gresta skupaj pa vendar vsak po svoje! In rezultat je lahko en odličen čas na… tekaški tekmi. Res!
Kaj pa na kolesarski dirki? To pa ne vem. Me še ni bilo zraven…. vam bo povedal kakšen kolesarski tekač. Verjamem pa, da je raznovrstna športna aktivnost in s tem krepitev vseh mišičnih skupin gotovo dobra.
A za na koncu naj še nekaj dodam. Ugotavljam , da je kolesarjenje lahko odlično nadomestilo za trening vzdržljivosti. Zapeljite se do morja, obkrožite Polhograjske Dolomite, prekolesarite Prekmurje…. in brez škode lahko izpustite kakšen dolgi tek.
Ko pa boste s kolesi zagrizli v hrib, bo to odličen trening za moč. Vzpon na naše številne prelaze, vrhovi… Ko boste naslednjič tekli svojo priljubljeno tekaško traso, morebitnih klančkov sploh ne boste zaznali ali pa se vam bodo vsaj zazdeli veliko nižji.
In teka se ne boste nikoli naveličali …
In tudi tekaške poškodbe boste minimalizirali …
Vroče je in kmalu bo za menoj dvajseti kilometer. V supergah. Pretekla sem jih popolnoma brez problemov, z enim “pedagoškim” postankom. Tistih nekaj klancev praktično nisem občutila. Vidim pa, da nimam prave hitrosti. Ne letim. Ne drvim. Noge kar ne morejo hitreje, obračajo se prepočasi, kot bi bile na nek način zarjavele. Kot bi zakrknila.
Nekaj manjka. In vem. Mislim, da vem, kaj je to. Ko tekač zamenja tekaške kilometre s kolesarskimi izgublja hitrost. S kolesarjenjem vzdržuje vztrajnost, sposobnost teči dolgo časa, enakomerno. Kolesarjenje po hribovitem terenu pripomore tudi k boljšemu teku v hrib, grizenju v klanec. Ne pripomore pa k hitrosti. Ni hitrega teka… brez teka. Z menoj je že tako.
Zato je smiselno, da obdobje, ko tekač kolesari, oplemeniti s tekaškimi treningi baziranimi na tehniki hitrosti.
Intervali. Različnih dolžin. Ter tempo teki. Igre hitrosti. Stopnjevanja. Šprinti. Pokukajte v TEK IN MARATON.
Tako bom storila jaz. Nekako lastnim izkušnjam najbolj verjamem. Čeprav je včasih problem ali morda celo prava umetnost prepoznati lastne izkušnje in jih tudi s pridom uporabiti.
Želim vam… srečni nogi in bister um!
