Sloga, solidarnost, povezanost, sodelovanje, podpora, pomoč, spodbuda. Vsako leto znova opažam, da so tekaške prireditve pravi odgovor, ko se začnemo spraševati o vseh naštetih nepogrešljivih in blagodejnih načinih našega delovanja v družbi.
Dobrovoljnosti in pristnega vzdušja sploh ne bom omenjal, saj se po teh dveh lastnostih tekaške prireditve dejansko uvrščajo na prav posebno mesto v sklopu družbenega dogajanja modernega časa in ju je zagotovo več, kot ju lahko beležimo v preostalih dneh, ko ni priložnosti za skupinska tekaška druženja.
Sicer je na avtobusu, ki je v nedeljo ob zaključku Istrskega maratona vozil tekače iz ciljne ravnine v prav poletnem in sončnem Portorožu nazaj na štartno izhodišče v Kopru, SKORAJ prišlo do nesoglasij in slabe volje, saj nikjer ni bilo izrecno izpostavljeno, da vmesnih postajališč in priložnosti za izstopanje ne bo, pa se to vendarle ni zgodilo!
Šepajoči in utrujeni tekači ter tekačice so namesto malodušja na plano spravili smeh. Fino so se pozabavali in nihče ni nastale situacije preveč resno jemal.
Vsekakor poznamo razloge, zakaj je atmosfera na dan tekaške prireditve ‘drugačna’, manj ‘negativno naelektrena’, ‘nervozna’ in ‘živčna’ kot ostale dni. Ljudje, tekači in tekačice, so namreč tedaj dela prosti, oproščeni dnevnih obveznosti in pred seboj imajo samo eno misel, en namen: na cilj želijo priti nasmejani, brez pomoči reševalcev in s čim boljšim rezultatom v žepu.
Aha! Pa saj to je vendar to. Kaj pa počnemo v splošnem, ostali čas? Prav tako želimo in se trudimo priti na cilj – do ciljne črte tega življenja tu – čim bolj izpolnjeni, čim manj prizadeti in z modrostjo v sebi – s sijajnim izkupičkom – ki jo bomo lahko delili in z njo pristopili na pomoč drugim.
Dogodki kot so tekaške prireditve so samo dokaz več, da:
- Se vse lahko, če se le hoče.
- Smo kot ljudje sposobni dati na stran svojo egocentrično miselnost in obnašanje.
- Smo složni ustvarjalci te družbe.
- Nam je jasno naslednje dejstvo: Kar je dobro in v pomoč drugim, je dobro in v pomoč tudi nam ter obratno.
Cilj nas torej povezuje.
Ko sem kot otrok s tekom rešil precej težek zdravstveni problem (hudo astmatičnost) in z njim od takrat vestno pomirjal nadobudnega duha v sebi, si nisem mislil, da bom kdaj na tek in tekaške prireditve gledal iz te perspektive – iz perspektive upanja za vse nas; tiste luči na koncu tunela.
Ni važno, ali tečemo ali ne oziroma, kaj počnemo za ohranjanje zdravja. Ne govorimo o tem. Ta članek želi izpostaviti zgolj to, kako pomembno in nujno je vzdrževati zdrav odnos v družbi, pri čemer pa je recept univerzalen:
Bolj pogosto, ko bomo pozabili nase in bo sočlovek tisti, ki ga bomo vzeli v obzir, z njim pa naš SKUPNI cilj, LEPŠE bo naše življenje. Lepše bo življenje tudi tistega, ki je poleg nas. V kolikor smo zmožni to uresničiti na dan tekaške prireditve, verjamem, da smo zmožni to uresničevati tudi na dneve, ki si jih prirejamo sami.
