Tina Blažič

Tina Blažič je 25 – letno dekle iz Trebnjega, ki se že štiri leta aktivno ukvarja z bodybuildingom. Zgovorno ter razgledano dekle je diplomirana organizatorka turizma, ki nadaljuje magistrski študij, smer Turizem na Fakulteti za turistične študije v Portorožu. Trenutno je v fazi priprav na tekmovanje v bodybuildingu, katero bo potekalo v mesecu septembru na Češkem.

1. Kako dolgo se že ukvarjaš z bodybuildingom?

Približno štiri leta. Takrat sem tudi pričela s sodelovanjem na tekmovanjih.  

2. Kakšni so bili začetki?

Pred 4 leti sem se tekom poletja odpravila na Tenerife, kjer sem opravljala študentsko prakso v okviru turističnih študij Fakultete za Turizem Portorož. Pogrešala sem športno udejstvovanje. Pred tem sem v Sloveniji trenirala Crossfit, kar mi je predstavljalo velik izziv ter užitek. Na Tenerifu je bil trening Crossfita žal predrag. Veliko cenejša je bila mesečna fitnes karta. Sam fitnes me nikoli ni preveč privlačil, takrat pa sem začutila željo po neki pripadnosti športu in se odločila, da preskusim bodybuilding. Bodybuilding mi je postal kot drugi dom, našla sem se v tem ter ugotovila, da mi pomaga pri vztrajanju tudi na drugih področjih življenja. 

3. Koliko tekmovanj si se že udeležila?

Do sedaj sem se udeležila že 5 tekmovanj. Dve izmed njih sta potekali v Avstriji. Na svojem prvem tekmovanju, katero je potekalo v Avstriji sem se uvrstila na tretje mesto. To je bilo le tri mesece po mojem začetnem ukvarjanju s fitnesom in bodybuildingom. Če sedaj pogledam nazaj, sem prijetno presenečena nad hitrim napredkom v roku treh mesecev in nad samo uvrstitvijo na svojem prvem tekmovanju. Udeležila sem se še tekmovanja v Bihaću, v Bosni in Hercegovini, kjer sem se uvrstila na 2. mesto. Nato sem leta 2016 ponovno tekmovala v Avstriji ter zasedla 2. mesto. Udeležila pa sem se tudi tekmovanj v Poreču in na Slovaškem.

4. Kakšne so priprave na tekmovanje?

Bodybuilding je vrsta fitnesa s katerim se lahko človek ukvarja tako ljubiteljsko kot profesionalno. Pri meni je že takoj po prvem mesecu prerasla želja iz ljubiteljskega udejstvovanja v profesionalno ukvarjanje s tem športom. Pri profesionalnem ukvarjanju z bodybuildingom same priprave trajajo vse leto. Imamo tako imenovani dve obdobji – obdobje »off season«, kjer se pretežno dela na pridobivanju mišične mase. Tu je cilj pridobiti čimbolj čisto mišično maso.

Sama v tem obdobju delam manj ponovitev z večjo kilažo (tudi kardia je manj, jaz ga opravim 1-2 na teden, zgolj za ohranjanje kondicije, in dobro počutje). Način treninga se seveda razlikuje od posameznika do posameznika.

»Off obrok«, kjer se lahko pregrešiš oziroma si privoščiš nekaj sladkega je enkrat tedensko. Sama sem imela »off obrok« 1x do 2x tedensko, vendar sem se pogosto še dodatno “pregrešila”. Prenajedala sem se oz. pretiravala s sladkarijami. Enostavno nisem bila 100% pri pripravi oz. se zavedala da je striktnost pomembna tudi pri pridobitvi mase, saj lahko le na ta način vzporedno s pridobitvijo mišic, pridobim kar se da najmanj odvečne maščobe. Tega sem se sčasoma naučila.

Seveda gre pri tem za stvar posameznika ter same genetske sestave človeka. Pri sebi sem našla moč ravno v želji po uspehu in tako sem se odločila, da mi bolj ustreza »off obrok« enkrat mesečno. V grobem to pomeni, da odpadejo rojstnodnevna praznovanja, novoletna zabava, poletni koktelji in podobno. Nekdo bi temu rekel odrekanje, sama pa ga ne dojemam kot takega, saj imam pred sabo cilj, katerega želim doseči in mi je to predvsem motivacija, ki odtehta kakršno koli željo po sladkarijah ali nezdravi hrani.

Po koncu »off season«, se zadnje tri mesece pred tekmovanjem začne delati na definiciji mišic, katere morajo biti čimbolj vidne. Potrebno je prečistiti telo ter spremeniti način treninga. Pri definiciji je trening sestavljen iz več ponovitev, manjše kilaže, veliko več je kardia (jaz ga imam trenutno 4x tedensko 40 minut). Poudarjam da je spet odvisno od posameznika, njegove forme, načina treningov itd).

Držim se tudi prehranskega načrta, kateri je izdelan do potankosti. Dieta se prilagaja predvsem obdobju v katerem si. Pojesti je potrebno dovolj beljakovin, zdravih maščob in seveda ogljikovih hidratov, predvsem riža – katere v času pridobivanja mase pojem več. Obroke vedno cikliziram (npr. 1. dan pojem 80g riža, 2. dan 150 g riža, 3. dan 200 g riža, odvisno od forme).

V času pred tekmo se količinski vnos hrane zmanjša. Ravno zato sem rada že v prvem obdobju pri prehrani striktnejša, da ne povzročim šoka organizmu. 

5. Kako poteka tvoj tipičen dan?

V času študija in mojega bivanja v Portorožu, sem zjutraj naredila kardio trening, si skuhala dnevni obrok ter nato šla v službo do 15.00 ure. Popoldne smo na fakulteti imeli predavanja. Zvečer sem opravila trening z utežmi ter doma večerno delo za predavanja ter učenje. Malo se mi je poznalo, da je bilo premalo spanca, vendar sem ta tempo zmogla.

Sedaj poleti sem doma in je veliko lažje, saj ni potrebe po pripravi obrokov v naprej. Zjutraj ob 5.30 uri vstanem ter grem teči, saj mi odgovarja jutranji hlad. Nato se odpravim v službo. Tekom poletja v popoldanskem času pomagam svojim varovancem, katerim svetujem ter pomagam pri izgubi kilogramov, pridobivanju mišične mase, prehrane in podobno. 

Zelo sem vesela, ker sem letos marca tudi pridobila licenco za osebno trenerko. To je postal moj hobi v katerem zelo uživam. Osebnemu trenerstvu bi se želela posvetiti profesionalno ter predvsem dolgoročno.  

6. Je v ozadju veliko odrekanja za takšen šport?

Rečem lahko, da mi nikoli ni bilo nič prineseno na krožniku. Ni bilo možnosti kar se tiče financ, saj je sploh pri takšnem športu veliko odrekanja. Od svojega 15. leta dalje opravljam razna dela preko študentskega servisa, da zaslužim svoj denar, saj sem vedno želela biti neodvisna. Profesionalno ukvarjanje s športom prinese veliko odrekanj vendar mora biti v ospredju predvsem želja, volja ter nek cilj h kateremu stremiš. Priznam, odrekanje definitivno je. Sicer je vse odvisno od posameznika (njegovih financ, dela, prostega časa itd.) Sama sem pogosto delala za novo leto, praznike, ni bilo poletnega dopusta, zabav, ker sem želela biti finančno neodvisna ter hkrati vztrajati v tem športu (priprave, nakup tekmovalnih bikink, katere so tudi precej drage). Predvsem sem oseba, ki si zna razporejati čas in tako sem si vedno uspela uskladiti treninge, študij, delo..

Marsikdo mi danes reče, »saj imaš sponzorja in ti ni tako težko«, vendar sem se tudi za to sponzorstvo morala zelo potruditi, trdo garati ter na tekmovanjih pokazati neke kredibilne rezultate. Kot sem omenila, je vse stvar prioritet. Sama sem športu oziroma bodybuildingu res predana in mi odrekanje ni tako težko, kot nekomu, kateremu bi to bil le hobi in ima drugačne prioritete. Meni šport enostavno predstavlja pobeg od vsakdanjih težav in tegob. Pomagal mi je prebroditi težke preizkušnje, prelomnice. Rečem lahko, da me je naredil močnejšo ter pogumnejšo. Kdor me vpraša, če je ta šport vreden vsega tega odrekanja mu z veseljem povem – da, meni je. 🙂

7. Bi lahko rekla, da ukvarjanje s športom pomaga proti stresu, težavam?

Strinjam se. Omenim lahko osebno izkušnjo in sicer po smrti brata leta 2012 sem vsak dan pretekla 10 km, da sem lahko dala v tem času dala možgane »na off«. Tako sem lahko popolnoma vse odmislila in le tekla.

Šport pomaga tako z vidika fiziologije za samo telo, kot tudi z vidika psihologije, za boljše občutje. Šport človeka sprošča in že slabih 20 minut hitre hoje, teka, kolesarjenja zjutraj ti pomaga k bolj produktivnemu delu, večji storilnosti ter splošnemu boljšemu počutju. Pozitivno se mi zdi, ko vidim, da je zadnje časa v domačem kraju veliko več ljudi zunaj, na igriščih. Lepo je videti da gibanje ponovno prihaja v ospredje. Mladi so končno več zunaj (ne le pred računalniki), se družijo ter hkrati športno udejstvujejo.

8. Če se malenkost dotaknemo še današnjega stanja zaposlitev mladih, saj boš kot bodoča magistrica kmalu stopila na trg dela oz. naredila prehod od študentske zaposlitve k redni zaposlitvi. Kakšna se ti zdi situacija na trgu dela? Pritoževanje mladih nad pomanjkanjem služb?

Pritoževanja mladih, da ni služb je dandanes veliko, vendar to še zdaleč ni res. Ponudbe študentskih del je res ogromno in kdor ima željo po delu bo le to vsekakor našel. Problem današnje mladine je v prevelikem naslanjanju na svoje starše, kateri jim plačujejo med drugim tudi vozniške izpite, potovanja in podobno. Premalo je finančne samostojnosti mladih. Sama sem že od 15. leta dalje služila svoj denar ter si pri 18. letih kupila avto. Delati in služiti svoj denar mi je bilo v užitek. Kdor služi svoj denar ga tudi bolj ceni in se nauči pravilnega rokovanja z njim. Starši bi morali takšen način podpirati ter svoje otroke vzpodbujati k delu.

Omenim lahko, da je morda malo večji problem priti do redne zaposlitve, saj opažam da dandanes stopnja ter vrsta izobrazbe ne pomeni veliko. Na trgu dela štejejo le izkušnje. V kolikor le teh nimaš (kar je situacija pri večini mladih) delodajalca ne zanimaš, saj te v delo ne želi uvajati. Takšno razmišljanje je napačno, saj se bo diplomant z veseljem dela priučil, če mu bo le dana priložnost. Šteti bi morale tudi druge vrline in ne le izkušnje.

V kolikor kdo želi kakšen nasvet glede prehrane, treningov, ji lahko piše na Facebook profil.