Toga in razvojna miselnost sta dve vrsti miselnosti ljudi. Razlikujeta se le v eni stvari, in sicer ali je talent pogojen z naravnimi danostmi. Ljudje z togo miselnostjo mislijo da je talent dan in ga ni mogoče spremeniti, medtem kot ljudje z razvojno miselnostjo mislijo, da vsak lahko razvije talent na vseh področjih.
To ni binomski pojav, ampak je človek lahko lociran kjerkoli na intervalu med dvema ekstremoma. Na primer, človek lahko misli, da so nekatere stvari, kot je na primer glasbeni talent, dane, medtem ko se da pa nekatere druge stvari, ko so na primer pogajanja, naučiti.
Vendar lahko že ena taka sprememba v miselnosti povzroči velike spremembe med življenjih ljudi. Vpliva na to kako sprejemamo kritike, kako vztrajni smo, kako pristopamo do problemov in koliko smo nevoščljivi do uspehov drugih.
Ljudje z togo miselnostjo niso vztrajni in v primeru težav zelo hitro obupajo. Običajno se o težavah pritožujejo, ne naredijo pa veliko za njihovo rešitev. Vsak napor jim je nepotreben. Vse kritike njihovega početja vzamejo kot napad nase. Običajno so nevoščljivi do drugih uspešnih ljudi.
Na drugi strani ljudje z razvojno miselnostjo ljudje ki jim težave dajejo dodatno energijo in ne obupajo zlahka pri iskanju rešitev. Vedo da je na vsaki poti k uspehu potreben napor. Uspeh drugih ljudi jim je za vzor, kritike pa vzamejo kot še en dodaten vir informacij.
Kot je bilo omenjeno zgoraj, večina ljudi ne spada v ekstremne primere ljudi, ampak so nekje vmes med obema.
Večina ljudi si verjetno predstavlja, da je bližje primeru z razvojno miselnostjo kot primeru z togo miselnostjo. A to je običajno za to, ker v nas samih najtežje opazimo negativno delovanje. Zaradi naše subjektivnost velikokrat ne zaznamo negativnih lastnosti v sebi, jih pa zaznamo v ljudeh okoli nas.
Carol Dweck je raziskovalka motivacije in uspeha ljudi ter kaj so bili razlogi za njihov uspeh. Bila je tudi oseba, ki je postavila teorijo toge in razvojne miselnosti. Je kritik mišljenja, da je za otroke potrebna stalna pohvala. Se strinja da je pohvala pomembna, je pa pomembno tudi kaj hvalimo.
Če otroka stalno hvalimo za sposobnosti, ki bi naj bi jih že imel v sebi, potem v njemu privzgajajo togo miselnost. Vsakič ko otroku povemo da je nadarjen za risanje ali glasbo ali katero koli stvar, si otrok to zapomni in ponotranji. Tako se izoblikuje njegova miselnost, da je talen nekaj prirojenega in se ne da spremeniti.
Pohvale za otrokov trud in delo pa otroku privzgajajo razvojno miselnost. Vprašanja o njihovem dosedanjem delu, pohvale za njihove odločitve in pohvale za stvari, ki se jih je naučil dajo otroku vedeti da se sposobnosti dajo razviti.
To je tudi eden od razlogov, zakaj menim da ima večina ljudi togo miselnost. Večina ljudi je šla skozi leta šolskega sistema, kjer so veliko pogostejše pohvale prvega tipa kot pohvale drugega tipa.
Oseba je lahko ogromno napredovala, pa še vedno pade predmet, medtem ko nekdo drug, ki se nič ne potrudi z lahkoto dobiva najvišje ocene. Je sistem ki nagrajuje ljudi, ki naj bi bili naravno nadarjeni.
Ne samo to, ampak so nas v sklopu osnovne šole poslali tudi na teste nadarjenosti, kjer naj bi se pokazalo, kje smo po nadarjenosti med svojimi vrstniki.
Tudi pri svetovanju za nadaljnje šolanje bolj kot zanimanje človeka za neko stvar prevladujejo ocene pri podobnih predmetih. Sem videla primere ljudi, ki so jim svetovali, naj zamenjajo fakulteto, saj niso dovolj nadarjeni za to področje. Vsi pa verjetno tudi poznamo zgodbo, kako uspešen je bil Einstein v šoli.
Vse te stvari kažejo, da je naš šolski sistem še vedno ujet v okovje togega razmišljanja.
Vendar samo zato ker smo trenutno na nekem položaju v naši miselnosti, še ne pomeni da tega položaja ne moremo spremeniti. Naša miselnost lahko z časom postane bolj toga ali pa bolj razvojna. Naši možgani so le bolj plastični, kot so si znanstveniki predstavljali.
Je pa za tako spremembo potreben trud in čas. Najprej je treba opaziti, kje se pojavlja način miselnost, ki bi jo rad spremenil. Je to nevoščljivost? Ali strah pred neuspehom? Mogoče psihična bolečina ob vsaki kritiki? Ali pa le občutek nemotiviranosti in stresa?
Priznanje, da nismo popolni je prvi korak k temu da izboljšamo nek del svojega življenja. Saj ko si enkrat priznamo naše napake, tudi najdemo načine da jih odpravimo.
