Tretješolec s trojkami je čista izguba!



Pa ne samo on, tudi njegovi starši. Takole mi je zadnjič rekla znanka (s pedagoško izobrazbo): »Če ima otrok v tretjem razredu dvojke in trojke, to pomeni, da se njegovim staršem ne da ukvarjat z njim.« Aha. Tako torej.

Tretješolec

Potem sem malo raziskovala naprej. Fino je, da se otroci že v vrtcu učijo vsaj en tuj jezik, sicer ne bodo prišli na eminentno ljubljansko gimnazijo, mi je razložila svojo teorijo mama štiriletnika. »Zakaj bi pa moral na to gimnazijo?«, me zanima. »Ker je najboljša priprava na medicinsko fakulteto.« Aha, no na to pa res nisem pomislila. Verjetno bo najsrečnejši na medicini.

Pa priporočljivo je, da otrok pozna črke že pred vstopom v prvi razred, potem pa takoj na začetku šole že tekoče bere. Da je v skupini najboljših, seveda. Današnji petletnik mora torej že znati angleško, po možnosti še nemško, da o slovenskih črkah in številkah ne govorimo.  In da seveda tablico in i-phone obvlada do najmanjših podrobnosti. Šestletnik mora biti že korak dlje –  vsekakor mora znati že seštevati, pisati stavke (še bolje kar spise), na tablici in telefonu pa morajo biti seveda popolnoma osvojeni že vsi angleški meniji.

Risanke pa tako ali tako gledajo v angleščini. V drugem razredu s kopico dodatnih aktivnosti samo še nadgrajujemo njegovo pot do doktorata, da je potem v tretjem razredu pripravljen na ocenjevanje. Trojka seveda v nobenem primeru ne pride v poštev, štirico bo pa  potrebno popraviti, če se slučajno zgodi. To v praksi pomeni, da otrok po štirih ali petih urah pouka v šoli ter aktivnostih v podaljšanem bivanju, popoldne pride domov in potem doma še nekaj ur dela domačo nalogo in pili svoje znanje. Plakate z brezhibnimi miselnimi vzorci in natiskanimi fotografijami s spleta pa sestavijo starši. Ker otrok to za petico res težko spravi skupaj … Če gre za skupinsko dela, se spet dogovorijo mame, da skupaj naredijo plakat. Potem si pa v službi grizejo nohte in čakajo kako jih bodo ocenili. Saj ocena je tudi mamina, kakopak. Tako se torej kalijo mali doktorji znanosti. Pod budnim očesom mame tigrice in očeta, za katerega je priporočljivo, da se ambiciozni mami vsaj na roditeljskem sestanku in govorilnih urah pridruži.

Igra? Več igre bi koristilo tudi staršem!

Kje je tukaj čas za igro? »Zvečer pred spanjem mu damo za pol ure tablico, da se malo sprosti…« Plezanje po drevesih je bolj kot ne prepovedano, saj se hitro strgajo dizajnerske kavbojke. Kje je otroška svoboda, ki jo otrok za svoj normalen razvoj nujno potrebuje? Kje so tiste poti iz šole domov, ko malo zaviješ s poti in raziskuješ okolico? Pot je jasno strukturirana, kontroliramo pa jo s pametno uro, na kateri točno vidimo, kje se otrok nahaja. Dobra popotnica, da mu ne bo tuje, ko mu bodo v službeni avto montirali sledilno napravo… Ampak to je pa že druga zgodba. Morda si doktorjem znanosti kaj takega vendarle ne bodo drznili narediti.

Najboljši – manj ne obstaja!

Sama sem bila odličnjakinja, kljub temu, da staršem to ni bilo najpomembnejše. Če potegnem črto, mi te ocene danes popolnoma nič ne koristijo, ampak spomnim se, da sem kot otrok bila izjemno vedoželjna in roko na srce, najbrž tudi kar precej tekmovalna. Spomnim pa se tudi, da nas v razredu ni bilo ravno veliko takih s samimi peticami. Nekako tako enakomerno smo bili porazdeljeni: od tistih, ki so razred komaj izdelali, pa tistih, ki so kolebali med dobrim in prav dobrim uspehom, pa potem peščica piflarjev, ki smo imeli še tekmovanje med seboj kdo bo najboljši. Ampak zdaj pa, ko poslušam, se dogaja, da je večina petic, potem pa nekaj štiric, pa komaj kakšna trojka ali dvojka.  Ne vsi in ne povsod, da se razumemo.  Na srečo še obstajajo učiteljice z zdravo pametjo in starši, ki si svoje sreče ne krojijo z otroškimi ocenami. Moj tretješolec ima celo paleto ocen, ampak te ocene so realen odraz njegovega trenutnega znanja. Dogovorjeni smo, da se je pri testu potrebno potruditi in dati vse od sebe. Potem pa je, kar je. Tako nekako. Pri ustnem ocenjevanju ima nekaj petic, pri pisnih testih pa kar nekaj trojk, predvsem zato, ker je počasnejši od večine. Nalogo naredi že v šoli, doma jo skupaj pregledamo, pripravi se, če je še kaj dodatnega, bere, pomaga pri domačih opravilih, ima nekaj popoldanskih aktivnosti … Če se izkaže, da potrebuje pomoč, se tudi usedemo in vadimo. Sicer pa popoldneve preživlja tako, kot naj bi jih osem ali devetletnik preživljal. Pa še tako je dan prekratek in po mojem je čisto premalo igre in prostega časa.  Morda ne bo doktor znanosti (ali pa, kdo ve), morda bo »samo« gasilec. Morda bo imel pa prav zaradi tega, ker se ne bo pehal za ocenami, čas, da  se ozre vase in ugotovi, kaj ga veseli. Jaz se tega nisem spraševala, sem bila preveč zaposlena z zbiranjem petic …

41 komentarjev

  1. Zakaj ni otrok v šoli že takoj ko zapisti jasli… tega si očitno danes nekateri želijo! Sam imam dva fanta. Mlajši je star dobro leto in pol, starejši pa bo v kratkem dopolnil 8 let. V okolišu kjer živimo vrtec sodi pod osnovno šolo, vendar enoti ne delujeta usklajeno. Ko je bil starejši otrok v vrtcu (tukaj zaradi selitve zgolj 2 leti), so jih v resnično kratkem času naučili življensko najpomembnejših reči. Higiene, olike in samostojnosti. Pred in po vsakem obroku se je potrebno umiti, vključno z ustno higieno. Otroci si sami pripravljano prostor in pribor za malico in nat gre dežurni otrok z vzgojiteljico po hrano. Če se med obrokom kaj polije… otroci pobrišejo in pospravijo sami. Prosim, hvala, dobro jutro, dober dan, adijo ali nasvidenje so kar deževali iz ust. Z različnimi projekti vzpodbujajo razvoj otroka a vse skozi igro, omogočajo pa tudi ‘dopolnilne dejavnosti’ v prostorih vrtca ali v povezavi z vrtcem (plavalni tečaj za predšolske otroke, tečaj smučanja, angleščino, pevski zbor, telovadbo za otroke…).
    Sedaj je v tem istem vrtcu mlajši sin. Zgodba se ponavlja, seveda prilagojeno za njegovo starost. Otroci so disciplinirani, pomagajo pospravljati, se obuti in obleči, pozdravljajo in se poslavljajo. Naučijo se po mojem mnenju res najpomembnejših lastnosti v življenju.
    Prestop v osnovno šolo je bil zame pravi šok, predvsem zaradi diktatorskega odnosa ravnatelja in njegovih izjav, ki jih slišiš na prvem roditeljskem sestanku, sestanku sveta staršev ali od kake vzgojiteljice, starša.
    Po mnenju vodstva šole in učiteljic prve triade otroci v šolo ne pridejo dovolj pripravljeni! Oprostite izrazu samo WTF! Izobraževalni sistem jim je že tako ukradel eno leto otroštva. Kljub temu večina otrok pozna črke in številke do 10, vsaj nekaj malega znajo prebrati in vsi znajo tudi govoriti. Kaj več še lahko zahtevamo od šestletnika?!?
    Igranja v prvi triadi niti slučajno ni toliko kot so govorili da ga je. Otroci so se igrali med odmori (kot smo se tudi mi pred 25 leti v osemletki) ali morda med poukom če so predčasno zaključili s snovjo… in ponovno, tako je bilo tudi pri nas! Torej kaj več, kaj boljkakovostnega nam prinaša devetletka? Nič! Otrokom ukrade leto življenja, tempira jim urnik in jih sili v delo, ki bi ga bolje razumeli leto kasneje. In pojdimo nazaj v šolo. V šoli so pomembne ocene, pomembno je da otroci brezpogojno poslušajo učitelje in delajo kot se od njih zahteva. Stvari ki se jih ne ocenjuje so v šoli postranskega pomena, torej vse kar so se naučili v vrtcu je sedaj odrinjeno na stranski tir, namesto da bi to negovali in dopolnjevali.
    Ko pridem občasno po starejšega otroka v šolo (v 2. razredu hodi v šolo in domov sam), sem zgrožen nad kaosom v šoli. Učilnice so le za silo pospravljene, na tleh pa se najde še zvezke in delovne pripomočke (da kakih koščkov papirja ali oblačil sploh ne omenjam). Garderobe so kot bi not ravno padla bomba. Lažje kot nekaj pobrati in dati na klopico ali obešalnik je zadevo prestopiti ali celo brcniti v stran. Medtem ko so vzgojiteljice otroke naučile reda in discipline je bilo to v prvih nekaj mesecih osnovne šole pozabljeno, saj otroci delujejo v smeri linije najmanjšega odpora. Če ni potrebno, če me nihče ne opomni ali nadzira ne bom! In potem starši, ko gremo z otrokom skozi šolski dan, domačo nalogo in še kaj, bijemo bitko z mlini na veter, da otrok ponovno poskusimo spraviti nazaj v red in nam uspe a le do večera, saj se bo stanje naslednje jutro v šoli ponovilo!
    Sam sem v osnovni šoli dosegal prav dober oz. dober uspeh v višji stopnji. Prvo (sicer malo) enico sem dobil v 3. razredu pri poštevanki, ki je resnično nisem maral. Danes sem diplomiran zdravstvenik v drugem letniku podiplomskega študija. Imam nadpovprečno plačo v urgentni dejavnosti kar sicer s seboj prinaša ruski turnus in nočno, vikend, praznično delo… ampak tudi zadovoljstvo, saj imam delo, ki ga opravljam resnično rad, me motivira k nadaljnjemu izobraževanju in vem, da ga opravljam dobro. Sošolci, ki so bili v osnovni in srednji šoli odličnjaki pa živijo (pri 35 letih) na račun staršev in delajo v negotovih službah za podpovprečne plače!
    Vzpodbujajte svoje otroke v tistem kar imajo radi in v čemer so dobri. Pomagajte jim pri težavah, s katerimi se srečujejo in ne zahtevajte od njih, da so doktorji znanosti temveč le to, da se zares potrudijo!
    Predvsem pa, imejte jih radi in dokler lahko, se jim čim več posvečajte tudi skozi družabne igre… s tem vsi le pridobimo. In to starši pozabljamo, tudi ker si moramo vzeti čas!

    • Tanja Blažeka

      Bravo! Odlično napisano!

    • SIMONA BOŽIČ

      TO pa bi si moral prebrati vsak starš ter se zamisliti,kaj sploh naši otroci počnejo v šoli, oz. zakaj sploh hodijo v šolo, z namenom da se naučijo življensko pomembnih snovi ali NORIJ???

    • Bogdan Mahorič

      BRAVO…odlično napisano…

    • Mateja Balažic

      Moj poklon za napisano

    • Že začetek mi je dal misliti, da od doma ni prinesel nikakršnih navad in osnovnih vedenj o higieni, delovnih navadah……Bravo pedagogi!

    • Marija Cerar

      ČESTITKE do pike enako razmišljam..Najbolje pa me jezi, da delajo iz naših otrok ŽIVE ROBOTE. Skoraj brez poznavanja, katerega koli čustva.

    • Helena Sprager

      Storilnost, tekmovalnost, nikjer več ni otroka. otroci so kot izložbene lutke že v vrcu, ko jih komaj uspemo navaditi obrniti rokave pri jopicah, bundah, obrisati nos, vljudnostnih besed, kot je napisano v prispevku. srčno in toplo pozdravljam kritične starše, ki se zavedajo pomena, kaj je otrok že zmožen narediti v določeni starosti. Tako pa so velikokrat otroci igrače staršev, oblačijo jih, kot se otroci igrajo s punčkami. Otroku dobesedno onemogočajo, da bi razvili spretnosti in delovne navade, ki jih bodo uporabljali in izvajali celo življenje. Nikoli od njih ne zahtevamo stvari in deajnj, ki so prezahtevna. Pomagamo jim, da bodo doživeli uspeh, ko nekaj zmorejo sami. In tako rastejo. zmorem sam. Danes pa slišimo le ne morem, ne bi, ne bom, jok, cviljenje, izsiljevanje. Zadnjič sem bila v dveh različnih trgovinah in prav vroče mi je postajalo, ko se je deklica drla na mamo, češ, glej, pa dej glej, ni je pustila pri miru, da bi nakupovala. Vedno znova jo je cukala in se drla naj gleda, naj ji kupi. V drugi trgovini je osnovnošolka razredne stopnje nadirala babico in ji grozila, d abo povedala mami, d aji ni hotela kupiti ne vem kaj že za 12 evrov. Babica je rekla, da je izdelek predrag, in da je bolje kupiti nekaj, kar res potrebujejo. Mala pa začne groziti. Res, kam gredo generacije otrok, ker starši vzgajajo sebe v sužnje svojih otrok. Institucionalna vzgoja seveda ne dopušča in ne tolerira take vzgoje. Hierarhija še vedno velja. Spodbujamo, pomagamo, in tudi sami smo zgled s prosim, hvala, dober dan, oprosti, naj ti pomagam in tako naprej. Hvala za take dopise, upam, d ajih berejo tudi tisti, ki bi morali nujno spremeniti svojo starševsko vlogo. Pa tudi institucije imamo še zalogo izboljšati odnose, dejanja. Vsekakor pa me je groza naslednje generacije otrok, saj se stanje vidno poslabšuje glede vzgojenih otrok, kaj se sme, česa in in tako naprej. Veliko sreče vsem tako razmišljujočim in vztrajnosti, da morda bo pa enkrat stikalo naredilo klik in se bo vedenje otrok in staršev preselilo v želeno pričakovano smer.

    • Kot bi brali moje misli. Se popolnoma strinjam. Na žalost pa poznam preveč staršev, ki “sodelujejo” s sistemom in so ravno oni tisti, ki lastne otroke dodatno silijo v ta poneumljen sistem. Poznam starše, predvsem mame, ki otrokom izdelujejo plakate, ki so v vrtcu in šoli skoraj toliko kot otrok. V vseh možnih svetih, predstavništvih…….. In ki se jim pri oceni ki je nižja od pet, svet podre bolj kot otrokom. In bog ne daj, da njihov otrok ne dobi še tiste titule NADARJEN.

    • To je to…

    • Bravoooo… Zelo lepo in realno napisano!! Sem istega mnenja! Imejmo radi otroke brezpogojo, pomagajmo jim po svojih najboljših močeh, predvsem pa NE gradimo svojega neuspeha na podlagi svojih otrok! Res je, ocenjuje jih šolstvo po svojih kriterijih, ne obsojam učiteljev/ učiteljic, to je njihova služba (pustimo izjeme), ampak ne smemo si dovoliti mi starši, da na podlagi ocen v šoli, ocenjujemo svoje otroke! Samo za primer, ko je mene sin vprašal, ko je slišal neko reklamo na radiu v avtu (se ne spomnem točno za kaj se je šlo, ker je to že 6 let nazaj ) ampak se je šlo za oceno “šus” in me je vprašal (4 leta star) kaj to pomeni. Takrat sem mu razložila, da je to ocena v šoli, kjer ocenjujejo učence na podlagi znanja v šoli, ampak, da jaz njega nikoli ne bom ocenjevala, ker zame in posledično zase, je vedno najboljši ne glede na oceno v šoli, če pa dobi “šus” (sem mu razložila vsa ocenjevanja) potem pa se bova skupaj pogovorila kaj in kje tiči problem da ne razume snovi ali karkoli… Moram priznati končuje 4. razred z odličnim uspehom (res je da je še dolga pot pred nami in sem ponosna nanj) , edina težava je bila v 3.razredu lepopisje, ampak sem mnenja da si vsak oblikuje svojo pisavo čeprav sedaj nima težav s tem (izgleda da je to neko obdobje, ker so z drugim sinom leto dni mlajšim enake težave ) (ponosna na oba) ampak spodbujam k temu da sta zadovoljna z samim seboj! Moram priznat, da zaenktat nimamo težav, kaj še bo nihče ne ve, ampak kar pa vem, da bom svoja dva sončeka podpirala brezpogojno in vse v njuno najvišje dobro ne glede na ocene… Sama nisem imela možnosti (zaradi takšne in drugačne situacije) ampak jaz vrjamem v svoje otroke, ne glede na oceno (3,4,2,5…) da z spodbudo nas najdejo svoj potencial… Zavedamo pa se da vsi starši na takšen in drugačen načim, kot ga znamo, želimo svojim otrokim najboljše ne glede na raziskave, ki jih želi predstaviti ta članek! Raznolikost je pomembna, kako bi pa bilo da bi vsi bili vsi doktorji znanosti, ali dipl. zdravstveniki, inžinirji, itd. Vsak ima svoj potencial, ki, roko na srce ni znan v 3.razredu

  2. centa marija

    odlicno, ni vse v ocenah, tako sem razmisljam tudi jaz in nič jim ne manjka, uzivam pa v tem ,da moji otroci to prenasajo na svoje otroke ,
    moje vnuke,in ko so pri meni smo v hisi samo ko jemo in spimo, ostalo je zunaj…………………in rezultat dobre ocene odvisno kaj pod to razumete, veliko pogovora resevanje večjih in manjsih problemov tako se zivi in za vse se najde cas………………..

  3. Meni šola nikakor ni šla. Verjetno tudi zato, ker so moji starši imeli imeli zelo veliko željo, da bi jaz bil visoko izobražen in ne kot ona dva, ki sta imela samo srednjo šolo.

    Mogoče mi ravno zaradi tega ni šlo, ker sem čutil prevelik pritisk. Menim, da se otrok pod prisilo ne more učiti.

    Sem pa mnenja, da starši lahko veliko naredijo, da otrok bolj rad uči. Pri meni so bile petke po četrtem razredu osnovne šole zelo redke. Se pa spomnim, da sem pri spoznavanju družbe dobil čisto pet, ko smo pisali kontrolno nalogo o bitkah na Sutjeski in Neretvi, desantu na Drvar in zasedanjih AVNOJ-a. Tako, dobro sem se odrezal zato, ker sem obiskal kraje vseh bitk, Jajce, kjer je bilo 2. zasedanje Avnoja, Bihać, kjer je bilo prvo zasedanje AVNOJ-a,…

    Otroci bi tudi več brali, če bi brali starši in se o vsebini knjig pogovarjali z otroci.

    Čestitke avtorici za odličen članek! Upam, da bo staršem, ki imajo od otrok visoka vpričakovanja, vsaj malo dal misliti.

    • Vesna Dolšak

      Tomaž Gorec, verjetno nisi nič zamudil, ker nimaš doktorata iz atomske fizike. 🙂 Moje mnenje je, tako sem rekla tudi hčerki, ko je bila v osnovni šoli, da je pomembno, da si dober v tem, kar delaš. Če boš kuhar, bodi dober kuhar. Če boš gasilec, bodi dober gasilec. Če boš doktor, bodi dober doktor. In v tem duhu smo jo vzgajali. Pa ji vcepili, da se ne uči za ocene, ampak za znanje. Ker je bila zelo radovedna, je imela vedno veliko znanja in zato tudi dobre ocene. Ker je nismo silili v nobene šole, ampak smo ji pustili, da se je sama odločala, kam in kaj, dela danes magisterij. Vem, če bi jo terali v karkoli, ne bi bilo nič iz ničesar. Starš mora poznat svojega otroka in naštudirat, kakšno vzgojo ta njegov otrok rabi. V resnici pa mnogi starši svojih otrok sploh ne poznajo. In za povrhu vsega poskušajo preko svojih otrok udejanjat svoje neizpolnjene želje in sanje. Žal. Žalostno.

  4. kristina lampret

    dobra ocena je tudi 3, če veš, da otrok enostavno ne zmore več. Moji otroci so plezali po drevesih se igrali zunaj pa so vseeno imeli 5. Vse pa je v glavi staršev, ki mislijo, da so nekaj več in se tako tudi obnašajo potem otroci, ki v šoli zbadajo. In epilog vsega je, da niso ničesar krivi, ker ne smejo bit krivi ej njena mama je magistra. In tako šole vzgajajo ene čiste egoiste.

  5. aleksandra tintor

    potpisujem se,,,,super clanek!!!Isto mnenje mamo..

  6. mojca vnuk

    Otrok mora tudi pasti, da se nauči pobrati. Če je ves čas uspešen, bo padel enkrat kasneje…mogoče bo takrat prepozno, za učenje, kako se pobrati.

  7. Monika kopač

    Ja res je prevelik je pritisk na ocene. Ko sem jaz hodila v OS šolo 8 let nazaj. Je bilo na koncu 9 razreda več kot polovica sošolcev odličnih . 5 jih je bilo pravdobrih 3 smo bili dobri. Pa nas je bilo v razredu 25 . Tisti ki smo bili dobri smo bili luzerji , ki se jim ni dalo učiti za boljše ocene. Ko pa danes potegnem črto sem veliko bolje uspešna kot večina odlučnjakov. Narejen imam fax , imam svoj še kar uspešen biznis, svoje stanovanje in kar je najpomembnejše družino s katero lahko vse to delim.

  8. dober člane, dobri komentarji. samo to je premalo za spremembo sistema, v katerega smo vključeni vsi, otroci in starši.

  9. Gregor Kamin

    Žalostno je tudi to, da je danes šolstvo naravnano tako, da morajo otroci še doma mnogo preveč delati, kot da je šola edina stvar na svetu. Zaradi tega se oddaljujejo od staršev, prijateljev. Na ulicah otroške igre skorajda ni več. Starši imajo svoj delavnik, obenem morajo v tistem času, ki bi ga lahko preživeli kakovostno z otroki še delati za šolo, kot da bi sami hodili tja, kuhati, pospravljati, pripravljati… in največkrat izgubljajo magični trenutek crkljanja z otroki.

    Šolstvo v Sloveniji je izgubilo. Mnogo. Ni pametnega šolskega načrta, vizije. Samo ponavljanje, naloge, seminarske. Kaj pa igra. Sma sem se skoznjo naučil več kot mi je ponudil marsikateri učitelj, če ne vsi.

    Celoten sistem je naravanan v izgubo čustev, sočustvovanja, razumevanja. Šolstvo je del načrta kontrole ljudi. Spremeniti jih v neempatično nadzorovano in usmerjeno celico.

  10. Moj sin hodi v 3. razred, šolsko leto je začel s peticami in štiricami, zdaj so tudi trojke. Glede na to, da je večinoma časa pri pouku v ˝svojem svetu˝, še tak dobro leze skozi. Od njega se ne zahteva najboljših ocen, čeprav njegova razredničarka z njegovimi ocenami ni zadovoljna, ker meni, da bi lahko bil najboljši v razredu. Tega se zavedamo vsi, tudi on sam, ampak ga midva kot starša v to ne bova silila. Res je, da je pri ustnih ocenah bolj tak tak, ker ima ful tremo pred razredom in skušamo to odpraviti. Ne razumem, zakaj bi si moral otrok, ki dobi trojko, le to moral popraviti na 4 ali pa 5!! Zakaj? Sam mora ugotoviti, s kakšno oceno je zadovoljen in s kakšno ni, kaj mu bolj leži in kaj manj. Če naloge ne dokonča v šoli, jo dokonča doma. Kar se ima za učiti, predvsem okolje, se tekočo snov uči sproti, ker roko na srce, snovi je veliko. Glede domačih nalog je zdaj že boljše, v 1. in 2. razredu je eno stran naloge delal tudi po dve uri. Zdaj pa vidi, prej naredim, prej imam več prostega časa. Trenira nogomet in zraven šole, treningov in tekem ima dovolj prostega časa in komaj čaka lepše vreme, da bo lahko zunaj brcal žogo in se vozil s kolesom. Ne zahtevajte od otrok, da bi bili geniji, tudi oni so samo ljudje z napakami. Tako kot mi rabimo svoj čas, ga tudi oni. Naj živijo svoje otroštvo, tak jim je bilo prehitro vzeto.

  11. Marjeta Franko

    Groza! Sama sem vzgojila dve punci in šla skozi vso to šolsko sanje katera ima naša preljubi država. PRed 15 leti je bo to malo drugače. Če nisi nosil v šolo kavice, prtickov in da se nisi vozil z boljšim avtom itD. So vzeli na piko tebe in otroke. Vendar sem jim pokazala rogovi in situacija še je izboljšala za 90%. Očitno želijo naši preljubi učitelji služiti plačo za jarero si jo ne zaslužijo kajti otrok mora že vse znati ko pride prvič skozi šolska vrata. Kaj bodo pa oni delali potem? Strinjam se da so otroci danes zelo naporni vse je odvisno od starsev kako jih navadijo. Danes ocene nič ne pomenijo otroku ko odraste zato bi morali delati bolj na praktičnih stvareh da se nekaj naučijo, red čistoča pogovor in pogled v oči spoštovanje drug do drugega predvsem pa deliti ljubezen med seboj. Ne pa da so celi dan za računalniki tv itd

  12. Melita Hrovat

    “Celoten sistem je naravanan v izgubo čustev, sočustvovanja, razumevanja. Šolstvo je del načrta kontrole ljudi. Spremeniti jih v neempatično nadzorovano in usmerjeno celico….” – to drži.
    “…samo to je premalo za spremembo sistema, v katerega smo vključeni vsi, otroci in starši…” to pa ne drži. Zakaj tako menim? Ker sistem lahko spremenimo na način, da vsak samo pri sebi zadevo uredi – od otroka ne zahteva genija v 1. razredu osnovne šole, ne izživlja svojih neuresničenih sanj skozi oz. preko otroka, vzgaja otroka vrednot kot so spoštovanje, sočutje, empatija, olika.., skratka vse tisto, kar ne vodi v egoizem. Starši bi se morali zavedati, da jih bo ta egoizem slej ko prej hudo in pošteno presenetil, ker kar seješ tudi žanješ. In, ko bodo stari, betežni, željni topline, pozornosti otrok, vnukov… le-teh ne bo blizu, ker jih danes sami vzgajajo v egoiste, katerim so stari, betežni, željni pozornosti in topline, pomoči prej breme, kot pa kaj drugega. AMPAK, takrat bo prepozno, ker nekaj naučiti se iz nič je veliko lažje, kot potem spremeniti (se moraš najprej odvaditi prvotnih dejanj in potem na novo naučiti. In kar je tu še najbolj pomembno – egoist nima občutka, da je s tem kaj narobe in to je skrb vzbujajoče).
    AMPAK, nikoli ni prepozno. Dajmo danes delati vsak na sebi in svojih otrocih in svet bo lepši – če ne že danes, pa morda že jutri 🙂 Vem in verjamem, da bo tako. Lep dan in vse dobro vsem

  13. Super članek. Bi pa rada pripomnila, da šola resnično preveč zahteva od otrok in od staršev, saj moramo vsak dan delati z njimi, po že tako dolgem delovniku. Otroci resnično nimajo več časa za igro. V šoli pa se niti premakniti več ne sme, pa je že vse narobe. Groza.
    Imam pridnega fantka v drugem razredu, ki je rojen proti koncu leta in se mu zaostanek v razvoju pozna. Z njim moramo delati vsak dan, da lahko sploh sledi. Se mi zdi, da ga že sedaj vse mineva. Raje bi delal praktične stvari.
    Od otroka ne pričakujem, da bo doktor. Želim si le, da naredi šolo in da se najde v delu, ki bi ga rad opravljal.

    • marjana poročnik erjavc

      Tina s tabo se pa popolnoma strinjam če se otrok samo malo premakne je vse narobe najraje bi jih spremenili v robote moj sicer obiskuje drugi razred komaj čakam da konča os. šolo ….

      • Marjana in Tina, ne vem, na katero šolo hodijo vaši otroci, da je treba z njimi delati naloge in se učiti. Jaz sem svojim otrokom ob vstopu v šolo povedala, da to je njihova služba in njihova skrb. Na začetku sem sicer preverjala ali so naredili domačo nalogo, nikakor pa pri pisanju le-te nisem sodelovala. Seveda sem bila vedno na voljo, če se jim je zataknilo in niso znali naprej. Nisem bila nikoli v svetu staršev, še na roditeljske je mož šel le tu pa tam, bolj zato, da so učitelji videli, da imajo otroci starše. Enkrat je razredničarka mlajše hčere kot malo poočitala možu, da nas nikoli ni na govorilnih urah (resnično se jih nikoli nismo udeležili za nobenega od treh otrok) pa ji je odgovoril, da se doma trudimo vzgajat otroke, kar pritiče nam kot staršem, “vi v šoli pa delajte svoje delo, če pride do problemov pa nas itak lahko pokličete, da jih skupaj rešimo” Zraven je še dodal, da se mu redno obiskovanje govorilnih ur zdi pritisk na učitelje, kar je kar nekako olajšano potrdila. Ko poslušam, koliko nekateri starši delajo z otroci doma, jim izdelujejo plakate, vedno vejo, katero snov se učijo pri določenem predmetu (jaz nisem nikoli imela pojma!) in podobno, se vprašam, če so naši hodili v šolo na kakšnem drugem planetu. Nimam jih za nadpovprečno inteligentne, domov so nosili celotno paleto ocen, še posebno mlajša dva (starejša je sama sebe toliko motivirala, da je v celotnem šolanju (tudi v srednji šoli) dobila en sam cvek, ne vem, če kakšno dvojko, nekaj trojk, ostalo pa štirice in pretežno petice, saj je bila vedno odlična, zlata maturantka in bla bla bla, da ne naštevam). Punci sta hodili v glasbeno, fant na nogomet in to je bilo to. Niso potrebovali inštrukcij, če jim je kje “zaštekalo”, smo pomagali, vedno pa jih spodbujali, naj najprej vprašajo kakšnega sošolca/ko, za katerega vejo, da zna (smo kmalu ugotovili, da to pa v današnjem svetu ne obstaja več. Da bi si sošolci medsebojno pomagali 🙁 )

        • Katja super napisano, tudi jaz delujem po takšnem sistemu, da hodijo v šolo za sebe ne za mene, ker jaz sem že naredila kar sem lahko, seveda pa sem na razpolago svojim otrokim kadarkoli me potrebujeta, pomagam po svojih najboljših močeh, ampak nikoli ne delam stvari namesto njih… Ne zahtevam od njih nadpovprečnih rezultatov, ampak jih spodbujam pri tem kjer vidim, da imata potencial (ker včasih vidim, da nastopi lenoba) kar ste napisali je kot da bi napisala oz. povedala jaz edino kar pa moram pripomniti pa je to, da, vsaj pri nas, si sošolci še vedno med seboj pomagajo

  14. Članek je res super in resničen, a kaj, ko se nič ne spremeni. Učitelji so za to v šoli, da otroke nekaj naučijo, ne da vam rečejo, da se doma, starši, učite z njimi. Na večini šol, žal tudi srednjih šolah, so povečini učitelji sami sebi namen in otrokom ne dajo nič, jih ne naučijo nič, pouk je nezanimiv, monoton… Ocene so visoke, zato, da ima šola dober vpis, da je dobro zapisna med neumnimi starši. Kakšno znanje pa v resnici, da otrokom, se izkaže kasneje na srednji šoli in na fakulteti, ko so otroci v depresiji, ker ne znajo nič.
    Ali poznate Waldorfsko pedagogiko in Waldorfske osnovne in žal samo eno srednjo šolo v Sloveniji? Naši otroci tam uživajo, učijo se drugih življenjskih, bolj pomembnih stvari, vrednot in veščin. Otroci imajo čas tudi za igro. So sicer izjeme in vse ni tako kot bi moralo biti.

  15. Boštjan Kremžar

    Če otrok med tednom ne zmore narediti vsega za šolo, da ima potem lahko vikend prost je nekaj narobe s sistemom, ne pa s starši.

  16. zadnje čase se vedno bojl sprašujem kdaj bodo v šolah kaj spremenili sama sem mama sredno šolca in fanta tretjega razreda prav bojim se ko se teden začne in ko gledam ko gre sin v tretji razred z tako teškim srcem groza res …in res je niti premakniti se več ne sme v šoli in že bi si nabirale vse socijalne delavke ……ure z njim groza res če vsi učitelji delajo toliko z otroci kod mi starši potem bodo vsi blesteli v prihodnosti ….

  17. Sem učiteljica in mi tak solski sistem ni vsec. Otroci so preobremenjeni. Da o takih ambicioznih mamah ne govorim. Imam tudi otroka, osnovnosolca, kareremu NE pomagam pri nalogah, razen ce ne razume navodil. Plakate si dela sam pa ceprav vidim, da ni za 5 ga pustim naj gre v solo s takim in dobi 3, da to dozivi, da spozna kako se pocuti, da sam oceni ali bi se raje bolj potrudil za boljso oceno, morda pa tudi ne. Seveda mu razlozim vse moznosti, ki.jih ima in se poskusam o njegovih zeljah, obcutkih pogovoriti. Povem tudi svpje mnjenje. Ucim ga, da je zivljenje v njegovih rokah, njegove odlocitve mu bodo krojile prihodnost. Lahko bo vedno odlicnjak in kasneje zasel v drogo, kot nekateri primeri, ki jih poznam, lahko pa bo povprecen in si izbral poklic, ki ga bo veselil. Nihce ne more vedeti, niti jaz. Lahko ga le ucim, da sprejema v zivljenju odlocitve in le te nosijo posledice. Naj bo sam dovolj odgovoren zase!

  18. Karolina Gro

    Se podpišem pod napisano.

  19. Jaz imam pri dveh otrocih različne izkušnje, čeprav smo jih v osnovi enako vzgajali. Hčera je bila zelo ambiciozna, ne bom rekla, da je imela same petke, imela pa je zelo dobre ocene, v srednji šoli je tekmovala tudi v matematiki, potem na faksu imela povprečje ocen preko 9, prva v tistem letniku tudi diplomirala z 10. Sin pa je sicer naredil srednjo šolo z levo roko, ampak učiti se mu pa ni dalo ne vem kaj . Potem se je vpisal na faks, sicer kar nekaj izpitov naredil, vmes pavziral, potem pa našel za sebe sanjsko službo. Sedaj ima redno službo, študira ob delu, ker je prišel do spoznanja, da bi bilo vseeno dobro imeti končani faks, in ima same devetke in desetke za ocene. Skratka, znašla sta se oba in sedaj oba zadovoljna, pa tudi uspešna, v tem kar delata in to mi pomeni največ. Predvsem pa smo jih doma naučili spoštovanja in sočutja do drugih.

  20. Vzgojiteljica

    To je “zdrava pamet”. Vsi bi morali to prebrat, tudi komentarje!

  21. Joj, joj…kam gre ta svet. Le kje je otroštvo, ki bi ga morali otroci ŽIVETI. Sem generacija, ko še ni bilo tako norega tekmovanja za ocene in same petice, kot se tekmuje danes-predvsem na zahteve staršev. Imela sem visoke ocene praktično brez posebnega učenja, le v šoli sem dobro poslušala, pa sem kljub temu (ob delu) končala študij in diplomirala ter opravljala delo, ki mi je prineslo ogromno užitka, prav tako pa tudi vsem, s katerimi sem delala. Spomnim se, da sem vedno govorila, da je najboljša ocena 3, ko so mojega precej mlajšega brata ob koncu osnovne šole usmerjali v poklicno šolo, ker naj bi bil dober uspeh premalo za srednjo šolo. Na mojo intervencijo se je vpisal v srednjo šolo, potem tudi diplomiral in naknadno naredil še magisterij (zraven službe). Ko pa danes opazujem učiteljico, ki svojo vnukinjo uči, da je lepše pogledati proč, kot pozdraviti sosede, se sprašujem, kako tak kader lahko uči naše otroke!?! Morda je tudi to eden od vzrokov, da vedno več pobud in zahtev postavljajo (pre)ambiciozni starši, ki želijo, da so njihovi otroci samo najboljši. Potem pa se zgodijo prenekatere žalostne zgodbe teh otrok, ki ne zmorejo pritiska staršev in sistema.

  22. Problem ni šolstvo. To se le odziva oziroma odseva trende sistema, ki temelji na patoloski tekmovalnosti in ideji, da obstaja le ena vrsta uspeha, ki človeka naredi srečnega (kar seveda ni res). Ampak ljudje volijo točno za to.

  23. Naj še sama dodam komentar, kar se nam je zgodilo pred kratkim. Namreč kot starši smo bili klicni v šolo na sestanek. Naš sin hodi v 2.razred. Vzgajamo ga kar se da lepo, športno, kreativno in da se druži z prijatelji z katerimi se razume. Problem je nastal, da imajo v razredu fanta, ki je problematičen in nasilen. Moj sin se druži z prijatelji in ta fant sili v njihovo družbo in na koncu vedno postane nasilen. Kje tiči problem? Klicani smo bili zato, ker moj sin in prijatelji nočejo tega fanta za prijatelja. In ker je moj sin kreativen in ponavadi narekuje igre v katere po sili pride ta fant in naredi trenje, pretep, koga porine. Je kriv moj sin, ker je organiziral igro. Tako so mojemu sinu vsilili prijatelja, ki ga noče in s tem uničili lepa prijateljstva in kreativnost. Meni osebno zelo žalostno, da delajo samo na tem, da imajo mir, so zmožni obkriviti druge, ker vedo, da bodo pridni otroci obogali navodila.

  24. RudkoSlo

    Jebentiš, sem prebral, kar je v članku napisano, otroci, ki hodijo v šolo, so sedaj ”frajtonarce”, na katere igra šolski ali pa kakšen drug sistem, kakor se njemu ljubi, otroke poneumljajo z ne vem kakšnimi prijemi, postajajo ”roboti” sistema, ki pelje v smer, saprabolt, še meni ni jasno kam, da ne dolgovezim, ves učni sistem in ostalo, kar spada zraven, to je kot, da bi ”sviral k…..”, oprostite, to je moje skromno mnenje, pa brez zamere …. (Upam, da sem pike in vejice pravilno postavil, opla, samo en stavek je, menda so vejice res pravilno uporabljene …. ) ….

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*