Pa ne samo on, tudi njegovi starši. Takole mi je zadnjič rekla znanka (s pedagoško izobrazbo): »Če ima otrok v tretjem razredu dvojke in trojke, to pomeni, da se njegovim staršem ne da ukvarjat z njim.« Aha. Tako torej.
Potem sem malo raziskovala naprej. Fino je, da se otroci že v vrtcu učijo vsaj en tuj jezik, sicer ne bodo prišli na eminentno ljubljansko gimnazijo, mi je razložila svojo teorijo mama štiriletnika. »Zakaj bi pa moral na to gimnazijo?«, me zanima. »Ker je najboljša priprava na medicinsko fakulteto.« Aha, no na to pa res nisem pomislila. Verjetno bo najsrečnejši na medicini.
Pa priporočljivo je, da otrok pozna črke že pred vstopom v prvi razred, potem pa takoj na začetku šole že tekoče bere. Da je v skupini najboljših, seveda. Današnji petletnik mora torej že znati angleško, po možnosti še nemško, da o slovenskih črkah in številkah ne govorimo. In da seveda tablico in i-phone obvlada do najmanjših podrobnosti. Šestletnik mora biti že korak dlje – vsekakor mora znati že seštevati, pisati stavke (še bolje kar spise), na tablici in telefonu pa morajo biti seveda popolnoma osvojeni že vsi angleški meniji.
Risanke pa tako ali tako gledajo v angleščini. V drugem razredu s kopico dodatnih aktivnosti samo še nadgrajujemo njegovo pot do doktorata, da je potem v tretjem razredu pripravljen na ocenjevanje. Trojka seveda v nobenem primeru ne pride v poštev, štirico bo pa potrebno popraviti, če se slučajno zgodi. To v praksi pomeni, da otrok po štirih ali petih urah pouka v šoli ter aktivnostih v podaljšanem bivanju, popoldne pride domov in potem doma še nekaj ur dela domačo nalogo in pili svoje znanje. Plakate z brezhibnimi miselnimi vzorci in natiskanimi fotografijami s spleta pa sestavijo starši. Ker otrok to za petico res težko spravi skupaj … Če gre za skupinsko dela, se spet dogovorijo mame, da skupaj naredijo plakat. Potem si pa v službi grizejo nohte in čakajo kako jih bodo ocenili. Saj ocena je tudi mamina, kakopak. Tako se torej kalijo mali doktorji znanosti. Pod budnim očesom mame tigrice in očeta, za katerega je priporočljivo, da se ambiciozni mami vsaj na roditeljskem sestanku in govorilnih urah pridruži.
Igra? Več igre bi koristilo tudi staršem!
Kje je tukaj čas za igro? »Zvečer pred spanjem mu damo za pol ure tablico, da se malo sprosti…« Plezanje po drevesih je bolj kot ne prepovedano, saj se hitro strgajo dizajnerske kavbojke. Kje je otroška svoboda, ki jo otrok za svoj normalen razvoj nujno potrebuje? Kje so tiste poti iz šole domov, ko malo zaviješ s poti in raziskuješ okolico? Pot je jasno strukturirana, kontroliramo pa jo s pametno uro, na kateri točno vidimo, kje se otrok nahaja. Dobra popotnica, da mu ne bo tuje, ko mu bodo v službeni avto montirali sledilno napravo… Ampak to je pa že druga zgodba. Morda si doktorjem znanosti kaj takega vendarle ne bodo drznili narediti.
Najboljši – manj ne obstaja!
Sama sem bila odličnjakinja, kljub temu, da staršem to ni bilo najpomembnejše. Če potegnem črto, mi te ocene danes popolnoma nič ne koristijo, ampak spomnim se, da sem kot otrok bila izjemno vedoželjna in roko na srce, najbrž tudi kar precej tekmovalna. Spomnim pa se tudi, da nas v razredu ni bilo ravno veliko takih s samimi peticami. Nekako tako enakomerno smo bili porazdeljeni: od tistih, ki so razred komaj izdelali, pa tistih, ki so kolebali med dobrim in prav dobrim uspehom, pa potem peščica piflarjev, ki smo imeli še tekmovanje med seboj kdo bo najboljši. Ampak zdaj pa, ko poslušam, se dogaja, da je večina petic, potem pa nekaj štiric, pa komaj kakšna trojka ali dvojka. Ne vsi in ne povsod, da se razumemo. Na srečo še obstajajo učiteljice z zdravo pametjo in starši, ki si svoje sreče ne krojijo z otroškimi ocenami. Moj tretješolec ima celo paleto ocen, ampak te ocene so realen odraz njegovega trenutnega znanja. Dogovorjeni smo, da se je pri testu potrebno potruditi in dati vse od sebe. Potem pa je, kar je. Tako nekako. Pri ustnem ocenjevanju ima nekaj petic, pri pisnih testih pa kar nekaj trojk, predvsem zato, ker je počasnejši od večine. Nalogo naredi že v šoli, doma jo skupaj pregledamo, pripravi se, če je še kaj dodatnega, bere, pomaga pri domačih opravilih, ima nekaj popoldanskih aktivnosti … Če se izkaže, da potrebuje pomoč, se tudi usedemo in vadimo. Sicer pa popoldneve preživlja tako, kot naj bi jih osem ali devetletnik preživljal. Pa še tako je dan prekratek in po mojem je čisto premalo igre in prostega časa. Morda ne bo doktor znanosti (ali pa, kdo ve), morda bo »samo« gasilec. Morda bo imel pa prav zaradi tega, ker se ne bo pehal za ocenami, čas, da se ozre vase in ugotovi, kaj ga veseli. Jaz se tega nisem spraševala, sem bila preveč zaposlena z zbiranjem petic …
41 komentarjev