Prve (betonske) skatepark-e so začeli graditi v sedemdesetih letih 20. stoletja po večjih mestih ZDA in Evrope. Drugi val se je zgodil v osemdesetih letih, moderne skatepark-e pa so začeli graditi po letu 2000. Prvi so jih uporabljali rolkarji. Poleg betona so kasneje začeli uporabljati tudi druge materiale za gradnjo (les, plastiko, kovino). Skatepark v Urban Roof-u je zgrajen iz tanjših lesenih plošč in je zato zelo primeren tudi za začetnike, saj je v primeru padcev vožnja v skatepark-u bistveno varnejša kot na betonu. Poleg zaščitne opreme potrebujemo le osnovne pripomočke za izbrani šport, torej rolerje (ojačane, da zdržijo silo skokov), rolko, BMX kolo in skiro.
Pri vseh športih v skatepark-u je pomemben dober občutek za ravnotežje in položaj telesa na različnih naklonih. Osnova vožnje v skatepark-u je pravočasno spuščanje in dviganje telesa (t.i. “pumpanje”) na oziroma pred krivinami. S tem pridobivamo hitrost in višino na krivinah ali naklonih, ne da bi bilo potrebno poganjanje po ravnini. Spust telesa v kolenih je pomemben tudi zaradi ohranjanja ravnotežja v radiusih (prehodih iz krivine v ravnino) skatepark-a. Pravočasnost je ključnega pomena, saj drugače izgubljamo hitrost.
Rolanje
Prve aggressive rolerje (rolerje za skatepark) so izdelali leta 1988, razvoj aggressive rolanja kot športa pa se je začel v začetku devetdesetih let 20. stoletja. Leta 1994 so izvedli prva tekmovanja na plažah južne Kalifornije. Obstajajo trije tipi aggressive rolanja: ulično (npr. preskakovanje stopnišč ali drsenje po ograji), v skatepark-u in na half pipe-u. Predznanje “cestnega” rolanja (po ulici brez izvajanja trikov) tu zelo pomaga, saj se potem lažje in hitreje naučimo vožnje po različnih naklonih skatepark-a. A tudi če tega ne znamo, nas učitelj varno vodi skozi prve korake vse do zahtevnejših elementov. Pri otrocih je to lažje, saj ponavadi še niso zakrčeni zaradi strahu in se lažje in hitreje učijo različnih spretnosti. Kot nekakšen naraven proces, skozi igro. Odrasli se moramo malo bolj potruditi in razmišljati o položaju telesa in občutku za ravnotežje.
Od vseh športov v skatepark-u mi je rolanje najbližje, morda tudi zaradi predznanja običajnega rolanja in dejstva, da rolerje še vedno uporabljam nekajkrat na teden. V skatepark-u sem rolanje sprva želela le malce pobliže spoznati skozi štiri treninge, a to se je potem raztegnilo na 15 mesecev. Tako zelo me je navdušilo in pritegnilo, čeprav si pred tem nikoli ne bi mislila, da se bom kdaj tega lotila, saj je to v osnovi šport za otroke in mladostnike.
Kot pri vseh športih je pomembno začetno ogrevanje. Prvi trening se začne z rolanjem po ravnini, da učitelj vidi, kako začetnik obvlada osnovno ravnotežje in vožnjo. Nato se z vajami postopoma učimo novih elementov in privajamo na večjo hitrost, poleg tega pa dobimo občutke za vožnjo po krivinah in naklonih v skatepark-u.
Izkušenejši tečajniki obvladajo fascinantne trike, kot so na primer preskoki jump box-a (element skatepark-a s krivino na eni strani, ravnim vrhnjim delom in klančino na drugi strani) ali valu podobnega elementa, slide oziroma drsenje in drugi triki po robovih skrinje ali okroglem robu kotorja in transfer z malega v veliki kotor in obratno. Med težje trike spadajo tudi različni obrati, predvsem tisti, ki so večji od 360°. Lažje pa je peljati čez piramido, ki jo sestavljata vrhnji ravni del in klančini na obeh straneh ali peljati fakie (vožnja nazaj). Obstajajo pa tudi različne zanimive (in težke) kombinacije trikov. No, za učitelja je to gotovo lažje.
Učitelj vodi trening s pomočjo različnih vaj, s katerimi se krepi koordinacija in izboljšuje spretnost izvajanja različnih elementov rolanja. Primeri takih vaj so skok na skrinjo, vožnja po njej in skok z nje, preskakovanje ovir, vožnja pod ovirami, vožnja po eni nogi, izvedba kombinacij vaj ob vožnji skozi skatepark. Vaje so prilagojene glede na znanje tečajnikov. Ker pa začetni in nadaljevalni tečaj potekata istočasno, so tečajniki razdeljeni v dve skupini, vaje pa so prilagojene vsaki skupini posebej.
Aggressive rolerji so robustnejši od rolerjev za cestno rolanje. Podvozje je ojačano, drugo in tretje kolesce sta manjša. Med njima je lok, ki omogoča drsenje po rampah in robovih. Ali kovinskem drogu ograje na kakšnem stopnišču, če to počnemo zunaj. So pa tudi rolerji, ki imajo le prvo in zadnje kolesce. S takšnimi je lažje izvajati trike na robovih, ker so stabilnejši, so pa nekoliko počasnejši od rolerjev z dvema dodatnima manjšima koleščkoma. Kolesca so tudi bolj ravna kot pri običajnih rolerjih, zato pri stranskih naklonih nimajo dobrega oprijema in je treba s takšnimi rolerji voziti čimbolj pravokotno na podlago. A takšni morajo rolerji biti za varnejšo vožnjo v skatepark-u, zato je pravilna tehnika vožnje še toliko bolj pomembna.
Verjetno bi to lahko primerjali s skakalnimi smučmi, ki zaradi varnosti nimajo robnikov. Pri večjih hitrostih bi lahko robnik, ki nenadoma “zagrabi” podlago, povzročil padec športnika. Zato je pri vožnji naravnost na takšni podlagi, kjer se menjavajo nakloni in ravnine (kot na primer skakalnice in skatepark-i), pomembno imeti temu prilagojeno opremo. Na alpskih smučeh je seveda drugače, brez robnikov smučanje ne bi bilo mogoče, saj bi bile smuči brez njih v zavojih praktično neobvladljive.
Aggressive rolerji za razliko od “navadnih” rolerjev tudi nimajo zavore. Čeprav bi verjetno pomislili na to, da se je varneje voziti z “vozilom” z zavorami (kar je v večini ostalih primerov tudi res), je tu ravno obratno. Zavora bi ovirala gibanje v skatepark-u, saj bi se lahko kam zataknila. Zaobljena kolesca pri “navadnih” rolerjih pa so nujna za dober oprijem pri vožnji v ovinek na asfaltni podlagi, v skatepark-u pa so neuporabna.
Čeprav je tečaj v osnovi namenjen otrokom in najstnikom, se da tudi kasneje z voljo in vztrajnostjo naučiti marsičesa. Trening je lahko kar intenziven, zato je treba imeti nekaj kondicije. Še vedno ostaja želja se ukvarjati s tem športom še kdaj v bližnji prihodnosti. Zabava, izzivi in uživancija so zagotovljeni.
Rolkanje
Prvi začetki rolkanja segajo v petdeseta leta v Kalifornijo, kjer so razvili prve rolke po vzoru desk za deskanje na valovih. Akrobatsko rolkanje pa se je razmahnilo v sedemdesetih letih 20. stoletja. Sprva na ulicah in v praznih bazenih, nato v skatepark-ih in half pipe-ih. V devetdesetih pa je bilo spet bolj popularno ulično rolkanje.
Rolkati smo se nekateri za silo naučili sami kot otroci v zgodnjih najstniških letih. Bil je poseben izziv, večji kot kotalkanje, rolanje ali vožnja s skirojem po ulici. Osnovna vožnja je uspela v treh dneh, poskušali pa smo izvajati tudi dva trika. A to je bil zame osebno že težji zalogaj, za to je potrebno veliko več resnejšega treninga. Vožnja z rolko v skatepark-u po veliko letih premora od navadnega rolkanja je pa še bistveno večji izziv.
A pod vodstvom učitelja je lažje, saj razloži vsako vajo in ob vztrajnem ponavljanju pride občutek za izvajanje. Za trike so štirje treningi bistveno premalo, izziv je osvojiti že osnove vožnje po krivinah in klančinah. Začne se z vajami za ravnotežje, nato pa se nadaljuje z vožnjo po krivinah in klančinah v eno in drugo smer. S tem dobimo občutek za dvig in spust v kolenih (“pumpanje”) in s tem ravnotežje v gibanju. Pomembna je pravočasnost pri menjavi položaja stopal na rolki.
Ko se poženemo, je prednja noga usmerjena s prsti naprej, takoj zatem pa je treba prednje stopalo obrniti približno pravokotno na smer vožnje, zadnje stopalo pa vzporedno z njim. Ne smemo stati preblizu koncev rolke, saj tako lahko izgubimo ravnotežje. Stati je treba približno pri prvih vijakih na deski. Pri prehodih iz ravnine na naklon je treba ohranjati pravi položaj na rolki, sicer rolka hitro uide izpod nadzora. Še posebno se to dogaja pri vajah na eni nogi, kjer je treba z mehkobo prilagajati položaj in ohranjati ravnotežje.
Na začetku je pa težko biti mehak, saj je toliko dela z razmišljanjem in poskusom ohranjanja ravnotežja. Še malce težje je, če je zraven še malo strahu, pa čeprav le za sekundo ali dve. To se recimo lahko zgodi višje na krivini ob spremembi gibanja za 180°, kljub temu, da je učitelj poleg. A sčasoma skozi vaje pridobimo prave občutke in lahko začnemo nadgrajevati osnove. Pravočasnost pri obračanju je tudi pomemben element pri rolkanju. Začne se z obračanjem za 180° na ravnini, nato se nadaljuje z 90° obratom na naklonu najprej v eno in v drugo smer, sledi 180° obrat, na koncu pa še polni obrat za 360°. Če obrnemo v pravem trenutku, je najlažje, prepozno ali prekmalu pomeni, da nas meče iz ravnotežja. Z vztrajnim ponavljanjem pridobimo prave občutke.
Pri rolki je dobro to, da lahko skočimo dol, če kaj ne gre tako kot smo si zamislili ali če izgubimo ravnotežje. Na kolesu je to malo težje in zaradi večje hitrosti tudi nevarnejše. Na rolerjih je pravzaprav nemogoče, na skiroju pa prav tako gre. Pri padcih, ki so pač del takšnih treningov, so v veliko pomoč ščitniki (in čelada). Na srečo se jih večina konča brez hujših posledic.
Rolka je simetrično oblikovana, da se lahko vozi v obe smeri. Za začetnike je bolje, da je trša, ker je tako lažje obdržati ravnotežje na njej. Sčasoma lahko preidemo na mehkejšo, s katero je precej lažje spreminjati smer.
Tečaj poteka v skupinah za otroke in odrasle v različnih terminih. Pri rolkanju je po moji percepciji od vseh športov v skatepark-u največ težav z ravnotežjem. Zato je rolkanje v skatepark-u velik izziv, kljub temu pa zabaven. Ob vsakem na novo osvojenem elementu pa je skoraj tako, kot bi se odprl nov svet.
BMX
Prve akrobatske vožnje z BMX kolesi in vožnje v skatepark-u in opuščenih bazenih so se začele v sedemdesetih letih 20. stoletja v Kaliforniji. Prav tako kot pri akrobatskem rolanju obstaja več tipov t.i. BMX freestyle-a: ulično, vožnja po skatepark-u in half pipe-u, posebni disciplini sta tudi flatland (triki na ravni podlagi) in trails (vožnja čez zaporedno postavljeni skakalnici iz stisnjenega kupa zemlje).
Kolo bolj ali manj seveda znamo voziti vsi in tudi če se že dolgo nismo vozili z njim, tega ne pozabimo. V skatepark-u pa je to vendarle malo večji izziv, saj se je treba postopoma navaditi na pospeške, pojemke in obračanje na krivini. Sčasoma se začnemo učiti tudi zahtevnejših elementov kot so skoki, drsenja po rampi ali obračanje v zraku. Natančnosti pri doskokih se učimo s pomočjo desk. Iz ravnine peljemo po blagem naklonu navzdol, po ravnini in po blagem naklonu navzgor. Pripeljemo na ravnino in odskočimo. Cilj je po skoku prek prve prečno postavljene deske pristati z obema kolesoma na desko, ki je postavljena pravokotno nanjo v smeri vožnje. Podobna, a malce težja vaja za natančnost doskoka je takšna, da se spustimo po naklonu, prek ravnine pripeljemo do krivine, se odrinemo in pristanemo na ravnini z obema kolesoma na deski. Potem odpeljemo naprej. Kdor že bolje obvlada svoje BMX kolo, lahko pristane tudi z obratom 90° ali 180° glede na smer vožnje.
Pomemben je tudi občutek za hitrost. Kakšen element je nemogoče ali pa precej težko izvesti, če je hitrosti preveč ali premalo. Takšen element je na primer tisti, pri katerem je treba po naklonu navzgor pripeljati do stika z ravnino. Poleg ravno prave hitrosti je treba biti približno vzporedno z robom, v pravem trenutku sprednje kolo prestaviti na ravnino in takoj zatem nazaj na naklon in odpeljati navzdol. Ni tako enostavno kot je morda videti. Razen pri učitelju in izkušenejših tečajnikih.
Pri drugi vaji je treba pripeljati po klančini navzgor na lesen podstavek. Na koncu je treba malo dvigniti krmilo, odskočiti in z obema kolesoma pristati na blazini. Za začetek je to bolje, saj pristanemo na mehko in gležnji ob tem ne trpijo preveč. Je pa treba malo hitreje pripeljati, saj blazina zaustavlja hitrost in če pripeljemo prepočasi, praktično obstanemo na mestu, namesto da bi se odpeljali naprej. Kasneje, ko obvladamo osnove, se spretnost obvladovanja BMX kolesa nadgrajuje z obrati, visokimi skoki, obračanjem krmila v zraku in še čim. Za videti je prav spektakularno, izvajalcem pa verjetno adrenalinsko in uživancija.
BMX kolo je nekoliko manjše, ima debelejše gume, sedež pa je nastavljen nizko. Pri vožnji v skatepark-u nikoli ne sedimo, saj je treba biti v vsakem trenutku v pripravljenosti, da se lahko spremeni položaj. Kolo ima za razliko od rolerjev in rolke zavoro, zato je tu lažje uravnavati hitrost.
Tečaj BMX-a se izvaja tudi za skupino odraslih. Za otroke, ki jih je na tečaju več, pa poteka v drugem terminu. Štirje treningi so bili dovolj za prve vtise in občutke, za kaj več je seveda potrebno resneje in dlje trenirati. A kljub temu je bilo super poizkusiti in spoznati ta šport.
Skiro
Vožnja s skirojem v skatepark-u je novejša disciplina, začela se je po letu 2000. Moji spomini na vožnjo s skirojem segajo v zgodnejše otroštvo, ko smo se s skirojem občasno vozili po ulici. Kasneje sta se kot prevozno sredstvo bolj uveljavila kolo in rolerji. Prav težko se voziti s skirojem po ulici ni bilo, povsem drugačen izziv pa je vožnja s skirojem v skatepark-u. Resda sem to poizkusila le na enem treningu, a začetni vtisi so pozitivni.
Po začetnem ogrevanju je sledila prva vožnja po položnejši klančini. Sprednji del skiroja se postavi na klančino, se ga izravna in hop! po strmini navzdol. Ni težko, a prvi občutek je malce nenavaden. Na skiroju je treba stati stabilno, s stopali malce postrani, a prsti in pete naj ne bi segali prek stojne površine (vsaj ne preveč), saj je ravnotežje tako slabše, kasneje pa se pojavijo težave na zavoju. Tudi pri skiroju je pomembno “pumpanje” v prehodih med ravnino in klančino za ohranjanje in pridobivanje hitrosti. Zelo pomaga, če smo pred tem že poizkusili kakšen drug šport v skatepark-u.
Vožnja naravnost navzdol in navzgor po desnem, položnejšem delu skatepark-a ni bila preveč težavna, se je pa potem nekajkrat zalomilo na prvem zavoju na malem kotorju-konkavni klančini. Pri prevelikem obratu krmila se gibanje v trenutku ustavi in ni mogoče izpeljati zavoja, treba je zapeljati malce bolj krožno in uporabiti “pumpanje” oziroma gibanje v kolenih. Občutek za to se pridobi z vajo. In po nekaj poskusih je šlo. Bilo pa je nekaj težav s pridobivanjem hitrosti pri vožnji po klančini navzgor, saj je zaradi pomanjkanja občutka za “pumpanje” na skiroju ponavadi malce zmanjkalo hitrosti za netežaven prehod iz klanca na ravnino.
Sledila je vaja zavijanja na klančinah, na eni strani ravni, na drugi strani konkavni. Na ravnini je časa za en odriv ali dva, ko začenja zmanjkovati hitrosti. Hkrati je treba obvezno “pumpati” v zavojih. Občutek s številom poskusov narašča. Naslednja vaja je bila bunny jump, osnovni skok na skiroju. Za začetek se izvaja na ravnem delu skatepark-a, na mestu ali pri majhni hitrosti. Zaporedje gibov je približno tako: odriv, dvig krmila, skrčenje kolen, izravnava in stabilen doskok. Za to je treba ves čas trajanja skoka ohraniti stik s stojno površino. Če se med skokom nagnemo preveč naprej, nas pri doskoku nese naprej. Če preveč dvignemo krmilo in premalo izravnamo, pa nas pri doskoku nese nazaj. Tudi pri tem občutek pride z vajo.
V zadnjem delu treninga je sledila vožnja po levem, strmejšem delu skatepark-a. Za začetek po krajši in položnejši klančini navzdol na veliki kotor, sledi obrat in vožnja po ravni klančini navzgor. V začetku je zaradi premalo hitrosti težko priti s klančine na ravnino na vrhu piramide, treba je stopiti s skiroja in narediti nekaj korakov peš do vrha. To je veliko lažje narediti na skiroju kot na kolesu, saj je manjši. Ker je na velikem kotorju strmina precej večja, je še toliko bolj pomemben občutek za “pumpanje”. Treba pa je priti kar visoko za optimalno hitrost. Ko dobimo nekaj občutka, se lahko spustimo po daljši in strmejši klančini. Izkušenejši tečajniki izvajajo že zahtevnejše trike (npr. obrate in skoke) na jump box-u ali valu podobnem elementu.
Za trening potrebujemo le skiro in udobna športna oblačila ter superge. Po možnosti takšne z nedrsečim podplatom, saj to pride prav, če moramo stopiti s skiroja sredi klančine. Skiroja prav posebej ni potrebno opisovati, saj je to zdaj že splošno razširjeno prevozno sredstvo. V primerjavi s skirojem, s katerim smo se nekoč vozili po ulici, pa je manjši in krajši, ima majhna koleščka, nima sedeža in je za trike bistveno primernejši in bolj obvladljiv.
Tečaj je v osnovi namenjen otrokom, učitelj jih dobro vodi in otroci že dobro obvladajo vožnjo s skirojem tudi na začetnem tečaju. Ker je otrok veliko, sta običajno prisotna dva učitelja, a tokrat je bil eden zadržan, drugi pa je kljub temu brez težav izpeljal uro in pol tečaja. Bilo je zanimivo in prav zabavno, nisem pričakovala, da lahko vožnja skiroja tako navduši tudi odraslo osebo.
Pogled v prihodnost
V centru urbanih športov Urban Roof lahko otroci, najstniki in odrasli kvalitetno in zabavno preživljajo prosti čas ter se ob tem naučijo novih spretnosti. Pri vseh športih se učitelji zelo potrudijo posredovati tečajnikom osnove vsakega športa na čim bolj varen način, z demonstracijo in razlago različnih elementov ter sprotnim popravljanjem napak med treningom. Potem pa je predvsem od volje in vztrajnosti tečajnikov odvisno, koliko se bodo naučili. Učitelji že pri malih otrocih poudarjajo pomen ogrevanja pred treningom, saj je to pomembno vsaj toliko kot trening sam. Treningi kljub zahtevani osnovni disciplini potekajo v sproščenem in zabavnem vzdušju, učitelji pa postopoma učijo tečajnike vedno zahtevnejših elementov. Glede na obisk tečajev predvsem v mlajših starostnih kategorijah in videno na treningih v Urban Roof-u je prihodnost urbanih športov vsaj v Ljubljani nadvse obetavna.
V Urban Roof-u se poleg tečajev dogaja veliko zanimivih in zabavnih stvari. Tekme, delavnice, delovne akcije, druženja, plezalni izleti in udeležbe na športnih dogodkih drugod, organizacije rojstnih dnevov, športne počitnice, kjer se lahko predvsem mlajše generacije preizkusijo v vseh omenjenih športih (poleg tega pa še v akrobatiki in slackline-u oziroma hoji po traku), pižama party-ji, session-i v različnih športih….
Vse to ne bi bilo mogoče brez skupne vizije fantov in deklet, ki se vsak po svoje trudijo, da center živi in ponuja najboljše, kar lahko. Medsebojni odnosi so prijateljski in kolegialni, prijaznost in pozitivna energija sta nepogrešljivi. Za pozitivne stvari se je vredno potruditi in center je zagotovo eden takšnih krajev, ki lahko prispevajo svoj delček pri razvoju mladine v pozitivne ljudi. Pridnost, vztrajnost, disciplina, učenje novih stvari, veselje ob premagovanju izzivov, spodbujanje, veselje ob uspehu sebe in drugih… In zabava. Vse to se najde v Urban Roof-u.
V januarju 2018 se je moral Urban Roof preseliti na novo lokacijo, kar je po vsem vloženem trudu ekipe v zdajšnjo lokacijo in kakovostno izvedbo tečajev škoda. Zaradi manjšega prostora na novi lokaciji ni mogoče postaviti skatepark-a in ga nekaj časa žal ne bo. Potekali pa bodo tečaji v plesni dvorani in tečaji plezanja za otroke. Kljub temu upamo, da bo center urbanih športov v novi podobi tudi na novi lokaciji čimprej deloval uspešno, v prihodnosti pa vsaj tako uspešno kot do zdaj. Ljubljana in Slovenija zagotovo potrebujeta takšen center.
Preberite si še prvi del članka na https://www.preberite.si/urban-roof-7-urbanih-sportov-pod-eno-streho-1-del/.
