V družbi morskih psov na Bahamih

Potapljanje na Bahamih je bilo že nekaj časa na spisku mojih želja. Edini razlog pa je spektakularno hranjenje morskih psov, ki je znano po vsem svetu. Končno se je tudi meni ponudila priložnost da si ta spektakel pod vodno gladino ogledam v živo. Ko je letalo pristajalo, se je odprl čudovit pogled na prostrane plitvine turkizno zelene barve. Le kaj bi si še lahko želel. No, obilo srečanj z morskimi psi seveda.

New Providence

Bahami so otoška državica tam nekje na koncu sveta. Turkizno zeleno morje, dolge peščene plaže in sinje modro nebo so sanje vseh nas. Ko sem se pogovarjal z enim od domačinov, mi je ponosno zatrjeval, da živi v najlepši deželi na modrem planetu. Če prav ni bil še nikjer drugje. kaj vem, verjetno ima domačin res prav, doma je vedno najlepše. Naravne lepote pa nekaterim niso dovolj, zato seveda gradijo razkošne vile in megalomanske hotelske komplekse. Hoteli me res niso očarali, priznati pa moram, da toliko lepih vil na enem mestu, kot sem jih videl na Bahamih res še nisem videl. No, kakorkoli, sam se na Bahame odpravi zaradi popolnoma drugih razlogov. Bahami so za Američane najbližja in najbolj priljubljena turistična destinacija. Podobno kot je bila nekoč Istra za Slovence. Med potepanjem po mestecu Nassau sem naletel na domačina, ki se mi je takoj ponudil za lokalnega vodiča. Nekaj dolarjev si zaslužil z zelo slikovito razlago barvnih polj na bahamski zastavi. Turkizna barva simbolizira morje, rumena barva simbolizira sonce, črna barva pa temnopolte ljudi. In res, domačini so bistveno bolj črni kot sem pričakoval.

Bahami so v preteklosti imeli dokaj pomembno vlogo. Izmed evropskih velesil so si bahamsko otočje priborili Angleži, ki so tu v drugi polovici 17. stoletja zgradili tudi prve naselbine. Ker pa so Angleže izčrpavale stalne vojne s Francozi in Španci, so svoja ozemlja na drugi strani Atlantika zelo slabo nadzorovali. Vojaško nenadzorovane sicer pomembne gospodarske poti so seveda vzpodbudile razvoj piratstva, ki se je v teh krajih dolgo obdržal.

Bahami so danes neodvisna republika, ki si je svojo samostojnost priborila z državnim udarom l. 1973. Takrat so iz dežele nagnali vse tujce, predvsem Američane in Angleže, ki pa so se z leti vrnili nazaj na otočje, saj so Bahami ohranili svoj šarm, denar, ki pa ga prinaša turizem, pa je za deželo še kako pomemben. Na razvoj turizma je usodno vplival Fidel Castro s kubansko revolucijo. Do takrat je bila Kuba turistična meka za ameriške turiste, potem pa so Američani morali poiskati novo destinacijo v Karibih. Vse pogostejše letalske povezave pa so v tistih letih razvoj turizma še dodatno pospešile.

Koralni grebeni

Prvi potopi na Bahamih so bili klasični potopi ob koralnem grebenu. Razmere za potapljanje so bile idealne. Izredno dobra vidljivost tudi do štirideset metrov, prijetna temperatura vode in plitki potopi do dvajset metrov brez vsakršnih tokov. Koralni grebeni v Karibskem morju sicer niso niti približno tako barviti kot v jugovzhodni Aziji vendar je kljub temu življenje pod vodno gladino dovolj zanimivo. Izstopajo predvsem velike pahljačaste gorgonije, ki se občasno nežno pozibavajo. Sredi peščenega dna so zelo pogosti razgibani koralni bloki, kjer je skoncentrirano življenje. Številni previsi in predori še dodatno popestrijo čudovit ambient. V zavetju gorgonij se pogosto s pokončnim plavanjem neopazno skrivajo podolgovate trumpetarice, jate hlastačev pa budno opazujejo podvodnega fotografa. Med koralnimi bloki se pogosto pojavi čudovit karibski cesarček. Tokrat sem imel kar precej priložnosti in končno mi je uspelo narediti nekaj lepih fotografij. Drobnih organizmov ni veliko in z veliko iskanja sem med gorgonijami le uspel najti flamingov jeziček. To je bel polž, ki svojo hiško obda s posebno prozorno prevleko z rumenimi pikami. Na nekaterih trdih koralah, predvsem možganjačah, se zadržujejo drobni gobiji. Velike rumene spužve popestrijo sicer skromno barvitost koralnih grebenov, na peščenem dnu pa včasih počivajo ogromni črni skati. Na enem izmed potopov sem ga občudoval, kako elegantno je plaval tik nad dnom. Zdelo se mi je, kot da bi opazoval podmornico. Občasno pa so nas obiskali tudi karibski sivi grebenski morski psi, ki so na Bahamih nesporni vladarji pod vodno gladino.

Show must go on – prvi del

Končno je napočil tudi tisti tako pričakovani trenutek. Čoln je odplul, med vožnjo pa nam je Erik, potapljaški vodnik in hranitelj morskih psov natančno predstavil dogajanje na peščenem dnu. Erik se je še dodatno zaščitil s jekleno obleko, ki jo je oblekel preko običajne potapljaške obleke, na glavi pa je imel čelado. Tako je bolj spominjal na astronavta kot na potapljača. Z velikimi pričakovanji smo poskakali v vodo in se potopili na dno. Vsak od nas je zavzel svojo pozicijo, tako je bilo dogovorjeno. Na dnu so namreč z manjšimi skalami v večjem krogu označeni prostori, kjer se morajo namestiti potapljači. Med potapljači mora biti vsaj dva metra prostora, da se morski psi ne počutijo utesnjene in da lahko izplavajo iz kroga. Erik je vsem potapljačem priporočal, da naj med potopom ne iztegujejo rok, saj bi jih morski psi lahko po pomoti zamenjali z njegovo. Ogled hranjenja ni nevaren, zagotovo pa je potrebna večja pazljivost in primerno obnašanje. Zato smo seveda najbolj odgovorni potapljači sami. Ko smo bili potapljači pripravljeni, se nam je pridružil tudi Erik. Morski psi so navajeni na redno prehrano, ki je zelo zdrava, zato natanko vedo, kdaj bo priplaval Erik in s seboj prinesel kosilo. Ko je Erik plaval proti nam, ga je spremljala jata morskih psov, ki pa na moje presenečenje niso bili nič popadljivi ko so zavohali razkosane ribe. Erik je nato odprl škatlo s kosilom in začel s palico nabadati ribe. Morski psi so sedaj pokazali malo več zanimanja za hrano in tako je med njimi prišlo do prerivanja za prve kose. Za jedačo je bilo dobro poskrbljeno, a morski psi so bili kljub temu nenasitni. Gneča je bila precejšnja in sam sem večkrat začutil kakšno repno plavut ob glavi. Tepen ravno nisem bil, božanje z repi pa me tudi ni pretirano motilo. Ponavadi so bile bliskavke bolj tepene, saj sem med fotografiranjem uporabljal širokokotni objektiv in sem moral nosilce bliskavk razpreti čim bolj široko. Na začetku sem pritiskal kot nor na sprožilec, kasneje pa sem fotografiral bolj racionalno. Morski psi so krožili povsod okoli nas. Ko so zagrabili plen so izplavali iz kroga in prebavili prigrizek, potem pa so se znova vrnili med nas. Pred leti sem med potapljanjem v Sudanu že opazoval hranjenje morskih psov a ta predstava je bila neprimerno bolj kvalitetna. V tako dinamičnem okolju je zelo težko ujeti pravi trenutek. Poleg tega se je povsem nemogoče izogniti drugim potapljačem in njihovim mehurjem izdihanega zraka. Zato sem se čez čas nekoliko oddaljil od skupine in čakal na preži tiste morske pse, ki so krog zapuščali in se vanj vračali. Ker so morski psi neprimerno boljši plavalci, se nisem odločil za plavanje za njimi, temveč sem čakal na dnu na pravi trenutek. Ker je bilo jasno nebo in lep sončen dan, so bile razmere za ambientalno podvodno fotografijo povsem idealne. Morski psi so se mi približevali vedno bolj in v na film sem ujel nekaj nepozabnih trenutkov. Eriku je počasi začelo primanjkovati hrane, kar je bil znak, da bomo s potopom počasi zaključili.

Show must go on – drugi del

Z jutranjim letom sem zapuščal otok New Providence in čez dobro uro sem med pristajanjem že občudoval turkizno zelene lagune otoka Grand Bahama. Takoj po prihodu sem začel pripravljati potapljaško in fotografsko opremo a kmalu se je izkazalo da se popoldan ne bom potapljal. Potapljaški center, s katerim sem se dogovarjal je namreč zaradi premajhnega števila potapljačev odpovedal potop. Jeza prav dosti ni pomagala in ker se nikoli ne vdam kar tako, sem takoj poiskal nov potapljaški center. »Vsaka stvar je za nekaj dobra« pravi stara modrost in tako se je izkazalo tudi tokrat. Že čez dve uri smo odrinili s pomola in pred nami je bil nov spektakel – hranjenje morskih psov. Tudi tokrat je bil potop organiziran na podoben način a z nekaj pomembnimi razlikami. Na čolnu nas je bilo le pet potapljačev in pod vodo je bilo manj možnosti, da bi se kakšen potapljač pojavil v kadru ravno takrat, ko bi proti meni zaplaval morski pes. Scott, potapljač hranitelj nam je pred skokom podal zelo natančen opis predstave, ki je sledila. Sam se je pred potopom še dodatno zaščitil z jekleno obleko in kapuco, cevi iz njegove jeklenke do regulatorja plovnosti in respiratorja pa so bila prav tako dodatno zaščitene. Že takoj po skoku v vodo sem zagledal nekaj radovednežev, ki so nas že pričakovali. Na peščenem dnu smo zavzeli dogovorjene pozicije in šele nato se nam je pridružil tudi Scott. Ker ni imel plavutk, se je do nas kar sprehodil, procesija lačnih ust pa mu je zvesto sledila. Ko se je postavil pred nas in iz podolgovatega tulca zagrabil prvi kos ribe, so morski psi planili za kosom, ki je v celoti pripadal najbolj spretnemu. Scott je morske pse za razliko od Erika hranil iz roke. Ker je bil od nas oddaljen le nekaj metrov, je na peščenem dnu nastala velika gneča. Približno dvajset morskih psov se je vrtelo okoli njega in naših glav in hlastalo za dobrotami. Ponovno se nam je pridružila lenobna kirnja, ki je dogajanje samo opazovala, saj se je očitno zavedala, da glede na hitrost in požrešnost morskih psov nima veliko možnosti za uspeh. Scott je vedno znova zajemal iz tulca in morski psi so se vedno bolj tiščali k njemu. Občasno mu je kateri izmed njih zaplaval tudi med nogami. Ko mu je zmanjkalo hrane je pokleknil na dno in k njemu se je morski pes s trebuhom dobesedno prisloni na njegovo telo. Že čez nekaj trenutkov sta se pridružila še dva ljubosumna scrkljančka. Scott jih je božal po trebuhu pa tudi okoli čeljusti. Potem pa se je nenadoma zgodilo nekaj, kar ni bilo predvideno v scenariju. Scott je vstal in zagrabil enega izmed teh scrkljancev za hrbtno plavut in smrček. Nepričakovano je sedaj stal pred nami in v rokah držal povsem negibnega morskega psa. S svojo trofejo je še najbolj spominjal na kakšnega ribiča, ki se fotografom nastavlja s svojim izplenom. Scott se nam je približal in dovolil, da smo božali morskega psa. Marsikaj sem že doživel in videl pod vodno gladino a tokrat sem bil priča zares nenavadnemu prizoru. Čisti odklop! Seveda sem tudi sam malo potrepljal nebogljenca, potem pa sem se raje osredotočil na fotografiranje omenjenega prizora. Saj sicer mi doma ne bi nihče verjel. Za konec mi je Scott dovolil, da sem se mu povsem približal in iz neposredne bližine opazoval, kako so morski psi z iztegnjene roke hlastali za dobrotami. K sreči sem imel še nekaj posnetkov na voljo in nastale so najbolj spektakularne fotografije. Ko smo se vrnili na čoln smo vsi kar vriskali od navdušenja.