Vam bom kar direktno povedala: »Svojih otrok nisem in ne želim cepiti!«. Mnogi me boste zaradi tega linčali. Mnogi se boste čudili, ker menite, da je cepljenje učinkovit ukrep s katerim smo postali varni pred hudimi boleznimi. »Ja, kaj bi pa bilo, če bi se vse tiste hude bolezni vrnile?«, boste rekli. No, sama imam o tem precej drugačno mnenje kot nam ga predstavlja stroka.
V zadnjem času sem pričela na svojem blogu objavljati resnične zgodbe, ki mi jih pošiljajo starši, katerih otroci so utrpeli hude posledice po cepljenju, preberete pa si jih lahko na http://www.alenkavindis.si/category/cepljenje/. Preko teh zgodb lahko vidite drugo stran cepljenja, žal še kako resnično.
V odgovor na moja objavljanja sem prejela kar nekaj vprašanj, kot so:
»Kaj pa, če precepljenost upade?«
»Si želite, da bi ljudje pričeli ponovno umirati?«
»Se zavedate, da vaši necepljeni otroci ogrožajo tiste, ki se ne smejo cepiti?«
»Bojim se cepiti otroka, ampak kaj pa, če potem zboli, če ne bo cepljen?«
Zato sem se odločila, da razjasnim ta vprašanja. Presodila sem, da bo na vse to in tudi na druge mite v zvezi s cepljenjem kot je npr. stranski učinki po cepljenju so povečini blagi in jih skoraj ni, kakor tudi o škodljivih snoveh, ki so v cepivih, pa o tem, kje lahko dobi starš, ki je v dvomih glede cepiv, potrebne informacije, najbolje odgovorila dr. Mateja Černič, ki je leta 2014 doktorirala na Fakulteti za uporabne družbene vede, na temo »Ideološki konstrukti o cepljenju«. Razkrila nam bo tudi, kako stroka zavaja javnost.
- Napisali ste knjigo Ideološki konstrukti o cepljenju. O čem govori knjiga? Kje ste zbirali informacija za svojo knjigo?
Knjiga je znanstvena monografija, ki je nastala na podlagi mojega doktorata. V njej so sistematično in podrobno analizirani prevladujoči konstrukti (miti) o cepljenju: o učinkovitosti cepiv, o redkih in blagih stranskih učinkih, o varnosti cepiv in da so cepiva preden vstopijo na trg temeljito preizkušena v rigoroznih znanstvenih študijah in da nad varnostjo in ustreznostjo cepiv bdijo regulatorni organi.
Knjiga je namenjena vsem, ki se želijo bolj informirati o cepljenju in tudi tistim, ki iščejo in potrebujejo znanstvene dokaze, saj knjiga dobro argumentira, zakaj prej omenjene trditve ne držijo. Predvsem pa knjiga izzove tiste bralce, ki pred branjem knjige cepljenju niso posvečali posebne pozornosti, saj so cepljenje sprejemali kot samoumeven in neproblematičen medicinski ukrep.
Več o knjigi si lahko preberete na www.ideoloski-konstrukti.com .
Vire za knjigo predstavljajo znanstvene študije (večinoma objavljene v WoS indeksiranih publikacijah) ter uradne državne statistike. Skratka, nisem uporabila “alternativnih” virov ali česa podobnega.
- Kot sem zvedela je knjiga razprodana, torej lahko sklepam, da je veliko zanimanje o drugi plati resnice o cepljenju kot nam jo predstavlja uradna medicina?
Tako je, zanimanje za “drugo plat cepljenja” se povečuje. Razlogov je več.
Eden najpomembnejših je ta, da je vedno več otrok resno poškodovanih zaradi cepiv. Tudi v Sloveniji. Glavnino “anticepilcev” namreč še vedno predstavljajo starši, ki so svoje otroke v preteklosti cepili, bili morda celo goreči zagovorniki cepljenja, verjeli zdravstvenemu sistemu, nato pa jih je doletela bolj ali manj huda pocepilna poškodba. In so ostali sami z bolnim in poškodovanim otrokom.
Drugi pomemben razlog je, da je slovenski sistem izredno represiven (starši, ki odklonijo cepljenje, so kaznovani s ponavljajočimi se in višajočimi se globami), v zadnjem obdobju pa se je močno povečala še medijska gonja proti vsem, ki kakorkoli dvomijo v cepljenje. Starši, ki dvomijo v cepljenje, so se tako prisiljeni med seboj povezovati in se izobraževati, saj jih v nasprotnem primeru sistem popolnoma povozi. Tako dobivamo vedno večjo maso ljudi, ki je vedno bolje izobražena o različnih vidikih delovanja cepiv in ki svoje izkušnje tudi deli z ostalimi. Teh ljudi ni več mogoče zadovoljiti z reklamnimi letaki NIJZ-ja, temveč zahtevajo argumentirane odgovore in preverljiva dejstva. Drznejo si dvomiti, zdravstvo in država pa se na njihova legitimna vprašanja in dvome odzivata z okrepljeno medijsko gonjo in načrti za še večjo represijo. Tudi ta pretirana medijska enostranskost v marsikomu vzbudi dvom ter ga spodbudi k lastnemu raziskovanju.
- Kdaj lahko pričakujemo novo izdajo vaše knjige in kje lahko ljudje sedaj dobijo potrebne informacije, če so v dvomih glede cepljenja?
Odvisno od zanimanja – ko bo zbranih dovolj prednaročil, bo izveden ponatis knjige oz. verjetno kar posodobljena izdaja. Trenutno kaže, da bo knjiga verjetno ponovno izšla nekje v začetku poletja. Možno si jo je izposoditi tudi v mnogih knjižnicah.
Drugače pa je veliko izjemno kvalitetnih informacij o cepljenju, vključno s poglobljenimi intervjuji s številnimi znanstveniki in zdravniki, moč najti na spletni strani www.naravnaimunost.si . Vsem, ki jih tematika zanima, toplo priporočam branje omenjenih intervjujev.
- Kako to, da ste se pričeli poglabljati v področje cepljenja? Vaš motiv? Ste imeli kakšno lastno slabo izkušnjo v zvezi s tem?
Ne, nisem imela nikakršne slabe izkušnje. Na srečo sem se začela s cepivi ukvarjati vrsto let prej, preden sem sama rodila. Na to področje sem zajadrala po naključju oz. po zaslugi svoje kobile Daše. Ko sem jo pred 10 leti kupila, sem se vrgla v intenzivno študiranje, kako ji nuditi najboljšo možno nego in oskrbo. Seveda sem tekom tega izobraževanja naletela tudi na cepljenje, o katerem takrat nisem imela izdelanega mnenja (kobilo sem celo 2x cepila).
Ko pa sem se dejansko začela poglabljati v cepiva , me je tematika posrkala vase. Na cepiva je namreč vezanih toliko laži, manipulacij, prikrivanj, nepravilnosti, itd. – vse to na sistemski ravni – da prav kličejo k temu, da se jih razišče in izpostavi.
- Kaj menite o tem, da bi, če bi precepljenost upadla, smrtno nevarne bolezni ponovno pričele groziti?
Kakšno precepljenost pa imamo sedaj? 95%? Ne, niti slučajno. Predstavniki zdravstva in države sicer zelo radi opletajo s floskulo o “95% precepljenosti”, pri tem pa “pozabijo” omeniti, da lahko govorimo zgolj o 90%-95% precepljenosti otrok, nikakor pa ne o precepljenosti na ravni populacije.
Bom pojasnila na primeru oslovskega kašlja: po uradnih podatkih kakršnakoli “zaščita”, ki naj bi jo prejeli ob cepljenju z oslovskim kašljem, začne upadati v slabih 5 letih po zadnji dozi. V 7 letih po cepljenju je “zaščitenih” le še 46% cepljenih posameznikov, v 10-15 letih pa ta imunost praktično povsem izgine. Če to prikažemo na slovenski populaciji: otroci v Sloveniji zadnjo dozo cepiva z oslovskim kašljem prejmejo pri starosti 8 let. Najkasneje do 23. leta jim izgine kakršnakoli “zaščita”. Odrasli od 23. leta naprej predstavljajo 77.5% slovenske populacije. Kakšna je torej precepljenost z oslovskim kašljem v Sloveniji? V najboljšem primeru je 22.5%!
In vsi odrasli, vključno z zdravstvenimi delavci, ki ne obnavljajo cepljenja z oslovskim kašljem na vsakih 5 let, so prav tako “nezaščiteni” kot popolnoma necepljeni otroci. Zato je grmenje o “necepljenih otrocih, ki nas bodo vse okužili”, skrajno absurdno.
Da bi bila zgodba še bolj absurdna, pa je študija na pavijanih (Warfel et al. 2014) pokazala, da cepivo z oslovskim kašljem ne nudi nikakršne zaščite niti v enem mesecu po opravljenem bazičnem cepljenju (3 odmerki). Ko so pavijane izpostavili možnosti okužbe, so namreč cepljene živali zbolevale v enaki meri kot necepljene ter so okužbo tudi prenašale naprej na druge živali.
Kar se pa tiče tega, da bo v prihodnosti prišlo do večjih izbruhov – ja, to je realen scenarij. Vendar pa temu ni in ne bo krivo necepljenje. Zakaj so večji izbruhi realna možnost in kaj bo resnični krivec zanje lepo razloži mag. Karin Rižner v intervjuju, objavljenem na www.naravnaimunost.si .
- Stroka pravi, da so cepiva izkoreninila nalezljive bolezni zaradi katerih so ljudje včasih umirali. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Kot prvo, cepiva niso izkoreninila nobene bolezni – tudi stroka zgolj za črne koze trdi, da so bile izkoreninjene in da je za to zaslužno celjenje; za ostale bolezni tega nihče ne trdi. Kar običajno trdijo je, da so cepiva zaslužna za močno zmanjšanje umrljivosti . To ni res. Cepiva niso niti najmanj zaslužna za upad umrljivosti zaradi nalezljivih bolezni. Uradne državne statistike umrljivosti za zadnjih 120-150 let to zelo nazorno prikažejo. Nekaj primerov (v knjigi so podane tabele s celovitimi podatki za Anglijo&Wales, ZDA in Avstralijo):
Cepljenje z oslovskim kašljem so v Veliki Britaniji uvedli v 50-tih letih 20. stoletja, 80% precepljenost pa so dosegli leta 1972. Nacionalni program cepljenja je bil uveden leta 1957. Pred letom 1957 je bilo cepljenje zgolj lokalno; raven precepljenosti pred 1957 je nezanesljiva. Oslovski kašelj je bila ena izmed najbolj smrtonosnih otroških bolezni, saj je povprečna stopnja smrti otrok pod 1 letom starosti v Angliji in Walesu v obdobju 1901-1905 znašala kar 606,31. V obdobju pred uvedbo rutinskega cepljenja (1945-1949) je povprečna stopnja smrti znašala 61,62. To pomeni, da se je že pred uvedbo cepljenja umrljivost otrok pod 1 letom starosti zmanjšala za 89,83% oz. za skoraj 10-krat (9,84-krat). Če kot začetno leto rutinskega cepljenja upoštevamo leto 1957, potem stopnja smrti v odbobju pred cepljenjem (1952-1956) znaša 14,94, kar predstavlja 97,53% oz. 40.5-kratno znižanje umrljivosti v primerjavi z začetnim obdobjem.
Rutinsko cepljenje z ošpicami je bilo v Veliki Britaniji uvedeno leta 1968. Ošpice so poleg oslovskega kašlja predstavljale eno izmed najbolj smrtonosnih otroških bolezni, saj je povprečna stopnja umrljivosti otrok pod 1 letom starosti v Angliji in Walesu v obdobju 1901-1905 znašala 311,72. V obdobju pred uvedbo rutinskega cepljenja (1963-1967) je znašala 2,32. To pomeni, da se je umrljivost v obdobju pred rutinskim cepljenjem zmanjšala za 99,25% oz. za 134-krat v primerjavi z začetnim obdobjem.
Povprečna stopnja smrti otrok pod 5 letom starosti je v obdobju 1901-1905 znašala 272,05. V obdobju pred uvedbo rutinskega cepljenja (1963-1967) je znašala 1,69. To pomeni, da se je umrljivost v obdobju pred rutinskim cepljenjem zmanjšala za 99,37% oz. za 161-krat v primerjavi z začetnim obdobjem.
Prav pri vseh starostnih kategorijah (otroci do 1 leta, do 5. leta, do 15. leta, populacija) je umrljivost zaradi ošpic upadla za več kot 99% oz. za 125-161-krat že pred uvedbo rutinskega cepljenja. Trditi ali namigovati, da je cepljenje igralo kakršnokoli vlogo pri zmanjšanju umrljivosti zaradi ošpic, je navadna laž.
- Kaj bi svetovali staršu, ki ima dvome glede cepljenja, a se po drugi strani tudi boji, da bi njegov otrok zbolel, če ga ne cepi?
Da naj zares dobro naštudira tematiko. Cepiva in bolezni mora naštudirati tako dobro, da bo natanko vedel, zakaj ne želi cepiti svojega otroka ter kako ravnati, kadar do bolezni pride. Mimogrede, pravilno oskrbo ob nalezljivih boleznih bi morali naštudirati tudi starši cepljenih otrok, saj zbolevajo tudi cepljeni otroci. Cepiti ali ne ni nekaj, o čemer bi se lahko odločili iz danes na jutri, temveč se je potrebno v zadevo poglobiti.
Za prvi del problematike, kako cepiva delujejo, koliko so (ne)varna, (ne)učinkovita in (ne)preizkušena je takemu staršu lahko v pomoč moja knjiga Ideološki konstrukti o cepljenju. Pri drugem delu, kako pravilno ukrepati ob bolezni, pa mu je lahko v pomoč knjiga Wendy Lydall: Otroštvo brez cepiv, ki je prevedena v slovenščino.
Ob tem je potrebno imeti v mislih še nekaj: cepite lahko kadarkoli. “Odcepiti” pa v resnici ne morete nikoli več, vsaj ne popolnoma.
- Kaj menite o tem, da necepljeni ogrožajo populacijo, ki se iz medicinskih razlogov ne sme cepiti?
Sklicevanje na “tiste, ki ne morejo biti cepljeni” je še ena izmed popularnih taktik, s katerimi se skuša opravičiti zakonsko obvezno cepljenje ter vse, ki v cepiva dvomijo ali jih odklanjajo, prikazati kot brezčutne pošasti, dobesedno morilce.
Pa poglejmo za začetek, koliko pa je takih, ki “zaradi medicinskih razlogov ne morejo biti cepljeni”? Uradni odgovor je: 27. Do konca leta 2012 je bilo namreč s strani Ministrstva za zdravje izdanih vsega skupaj 27 odločb o opustitvi obveznega cepljenja (cepljenje je v Sloveniji možno opustiti izključno iz medicinskih razlogov). Je torej etično, razumno in upravičeno zahtevati cepljenje celotne populacije, ker 27 posameznikov ne more biti cepljenih? Mislim, da je odgovor na to jasen.
Seveda je resno bolnih otrok in odraslih v Sloveniji več kot 27. Vendar to, kot prvo, ne spremeni dejstva, da je bila uradna odobritev necepljenja do konca leta 2012 priznana samo 27. In kot drugo, resno bolne otroke in odrasle življenjsko ogrožajo že navaden prehlad, gripa, pljučnica, trebušne in črevesne viroze, itd., skratka, zajeten kup bolezni, proti katerim ne cepimo. Prikazovati, kot da za take ljudi največjo ali edino nevarnost predstavljajo npr. ošpice ali oslovski kašelj, je zgolj populistična manipulacija.
Poleg tega resno bolne ogrožajo tudi cepljeni, in sicer iz dveh razlogov. Prvič zato, ker pri njih bolezen pogosto poteka asimptomatično ali ob spremenjeni klinični sliki (od tu trditve, da cepljeni “lažje prebolijo” bolezen, če se le-ta razvije kljub cepljenju) ter drugič zato, ker ob cepljenju z živimi virusi lahko pride do trosenja cepilnih virusov v okolje.
- V cepivih so tudi škodljive snovi, nedavno sem zasledila celo omenjanje nano delcev, ki bi naj povzročala avtoimune bolezni in celo možnost spremembe DNK. Katere sestavine cepiv so najbolj sporne in kakšne posledice povzročajo?
Ja, cepiva vsebujejo številne sestavine, ki imajo resne negativne posledice, predvsem za imunski in živčni sistem. Ena od teh sestavin so npr. aluminijevi adjuvansi.
Nalaganje aluminija v organih in tkivih vodi k disfunkciji in toksičnosti. Aluminij prehaja tudi krvno-možgansko pregrado ter se nalaga v živčnih celicah. Med drugim na organizem učinkuje tako, da bistveno znižuje kognitivne in psihomotorične sposobnosti; otežuje vizualno-motorično koordinacijo in dolgoročni spomin; znižuje stopnjo in aktivnost živčnih prenašalcev; poškoduje dendrite (izrastek iz živčnih celic, odgovoren za prevzem informacij) in sinapse (stiki med živčnimi celicami); preprečuje uporabo glukoze v možganih; spreminja lastnosti membran; povečuje prepustnost krvno-možganske pregrade; pospešuje vnetje in degeneracijo motoričnih nevronov ter negativno vpliva še na celo vrsto drugih procesov v organizmu.
Med posledice injiciranja aluminijevih adjuvansov med drugim spada tudi t.i. avtoimunski/vnetni sindrom, povzročen z adjuvansi (ASIA – autoimmune/inflammatory syndrome induced by adjuvants). Med simptome spada zapozneli pojav difuzne mialgije (hude bolečine v mišicah), kronična utrujenost in kognitivne disfunkcije.
Otroci v Sloveniji ob prvem cepljenju pri 3 mesecih prejmejo dozo aluminija, ki znaša 500 mcg. To je 63 mcg – 108 mcg aluminija na 1 kg telesne teže. FDA kot “varno mejo” za parenteralni vnos (injiciranje) aluminija določa 5 mcg/kg/dan. Ob cepljenju dojenčkov je ta meja presežen za 13-21 krat. Hkrati ti otroci prejmejo 9-16 krat večjo dozo aluminija na kilogram telesne teže, kot bi jo prejel odrasel človek, cepljen s tem istim cepivom.
- Kakšno je vaše mnenje o predstavljanju cepljenja s strani uradne medicine?
Priča smo mnogim manipulacijam, lažem, sistematičnemu zanikanju in prikrivanju posledic cepljenja, itd. Nekaj takšnih tehnik prevar je opisanih že zgoraj (npr. govorjenje o 95% precepljenosti, čeprav to velja le za otroke, ne pa za celoto populacijo, katere precepljenost z npr. oslovskim kašljem je maksimalno 22.5%).
Še ena izmed takšnih tehnik prevare je ta, da se izenačuje oralno zaužiti in injicirani aluminij. Javnosti se “pozabi” povedati, da se farmakokinetika oralno zaužitega prostega aluminija bistveno razlikuje od farmakokinetike injiciranih aluminijevih adjuvansov. Pri oralnem zaužitju prostega aluminija se v krvožilni sistem absorbira le 0.25% aluminija, medtem ko se pri injiciranem aluminiju absorbira skoraj 100% (Tomljenovic in Shaw 2011a, str. 2633). To pomeni, da se od 0.5 mg oralno zaužitega prostega aluminija dejansko absorbira le 0.00125 mg ali 1.25 mcg aluminija. Od 0.5 mg injiciranega aluminijevega adjuvansa pa se absorbira vseh 0.5 mg oz. 500 mcg aluminija. Torej 400-krat več! Poleg tega injicirani aluminij potuje po telesu ter se nazadnje bolj ali manj trajno usidra v možganih (Khan, 2013). Ustvarjanje vtisa, da je aluminij v hrani enak aluminiju v cepivih, je torej lažniva manipulacija.
Na veliko se manipulira tudi pri znanstvenih študijah o varnosti in učinkovitosti cepiv – tudi pri tistih, na podlagi katerih cepiva dobijo dovoljenje za promet. Podrobno analizo teh študij ter njihove metodološke neustreznosti si lahko preberete na mojem blogu https://www.ideoloski-konstrukti.com/2015/07/27/%C5%A1tudije-o-varnosti-in-u%C4%8Dinkovitosti-cepiv-so-metodolo%C5%A1ki-zmazki/ .
- Stroka nam pove, da so stranski učinki po cepljenju večinoma neznatni. Mnogi starši pa poročajo o hudih zapletih po cepljenju, ki jih nato uradna medicina ni priznala. Zakaj se to dogaja in kaj lahko naredi starš, če je imel njegov otrok po cepljenju hujše reakcije?
To se dogaja zaradi sistemskega in sistematičnega zanikanja stranskih učinkov po cepljenju. Ko pride do hujših stranskih učinkov, ti otroci in starši ostanejo sami. Sistem jih izpljune in izvrže, stranske učinke se zanika, zdravljenje je praviloma povsem nezadostno, o kakršnikoli odškodnini pa lahko starši samo sanjajo. Ostanejo sami s poškodovanim otrokom, za čigar zdravljenje(običajno zgolj celo samo za lajšanje situacije) pogosto porabljajo velike vsote denarja iz svojega žepa. Nekaj tovrstnih (slovenskih) zgodb je zbranih v moji knjigi, vedno več takšnih zgodb se nabira na blogu Alenke Vidiš, še več jih starši delijo po raznih skupinah na družbenih omrežjih. Vsem pa je skupno eno: popolna ignoranca sistema ter trdovratno zanikanje, da bi imelo cepljenje kakršenkoli vpliv pri kolapsu dotlej zdravega otroka.
Marsikatero cepilno poškodbo se sicer da ublažiti ali celo dokaj sanirati. Toda izkušnje staršev kažejo, da je treba pomoč pogosto iskati zunaj sistema. Mnogi poročajo o uspehih, ki so jih dosegli ob sledenju GAPS protokolu (to je protokol sanacije črevesja in živčevja, ki ga je razvila dr. Natasha Campbell-McBride). Nekateri se ob tem poslužujejo protokolov čiščenja težkih kovin, ki ga je razvil dr. Klinghart. Spet drugi iščejo pomoč pri bioresonančnih terapevtih in homeopatih. Vse to pa žal zahteva zelo veliko časa, truda in denarja, da trpljenja otroka in njegove družine v primerih npr. hujših nevroloških poškodb sploh ne omenjamo.
2 komentarja