Zunanje življenjske okoliščine – govorimo seveda o tistih s (konvencionalno) negativnim prizvokom – je težko zanikati. Prav tako jih je težko po hitrem postopku spremeniti in izboljšati. Kar nam je dano storiti in lahko v prvi fazi storimo, je to, da življenjske okoliščine sprejmemo takšne, kakršne so. Kajti tako ali tako jih bomo morali na koncu sprejeti, ne glede na to, koliko slabe volje se pred tem in med tem v nas in okoli nas pojavi.
Torej situacije zaznamo in sprejmemo, držimo o njih neko mnenje (to človek pač počne), a jih brezkompromisno ne obsojamo in kritiziramo. Če tako ukrepamo, s tem ohranimo treznejšo glavo in si prihranimo prenekateri atom energije, ki ga raje preusmerimo v iskanje rešitve oziroma v fazo, ko začnemo življenjske okoliščine, lastne in s tem družbene, spreminjati in naposled izboljševati. Saj za to se gre. Za to, da se izboljšujemo. Najprej kot ljudje in s tem kot človeška rasa/družba.
Seveda trenutno stanje pri nas in po svetu kaže vse prej kot to, da bi ljudje stremeli k temu, da bi se (svoje razmišljanje, navade itd.) na svoji življenjski poti izboljševali, poboljševali, se klesali v bitja, ki dostojno prebivajo na tem planetu in si to bivanje zares zaslužijo. Namesto tega v t.i. boju za obstanek (ta vključuje seveda veliko več kot to – moč, vpliv itd.) človek pogostokrat zanemari sočloveka. To se dogaja do te mere, da prenekateri nimajo s čim preživeti. Ljudje so brezposelni, obupani in ogromno ter vedno več je takih.
Kaj storiti? Najprej se moramo s situacijo sprijazniti in jo sprejeti. Tako ali tako nam v prvem koraku ne preostane drugega. V naslednjem koraku pa se, brez togotnosti in vzdraženosti ter zato treznih misli, začnemo spraševati o rešitvi in o tem, kako naprej. Lahko, da na ta način odpremo tudi pot inspiraciji, do katere prej nismo imeli dostopa.
Robin Sharma – svetovno znani pisatelj, predavatelj in motivator – tu in na tem mestu ponuja dober nasvet. Pravi namreč, da mit talentiranega genija ni nič drugega kot laž, ki nam jo je prodala družba, da bi nas utišala. Družba nas namreč uči, da so le določeni ljudje izbrani – rojeni geniji – in nam to prodaja za to, da nas (vse ostale) dela majhne, bolj obvladljive. Na drugi strani pa celo znanost odkriva, da genij še zdaleč ni toliko nabor talenta in genetike, kot pa nabor samokontrole, discipline, vztrajnosti in osredotočenosti. Te vrline namreč sprožajo tudi stoično soočanje s trpljenjem v procesu napredka, z napakami in padci ter (s pogostim začetnim) neodobravanjem okolice.
Uspeh (marsikdo bi k temu dodal še kategorijo sreče) je bržčas res zaslužen in v splošnem ni v zibko položen. Za začetek si tako zgolj dovolimo predstavljati, kakšna bi bila naša življenjska pot, če bi se iz dneva v dan trudili biti boljši na nam interesantnem področju delovanja. Če bi deset let ali 10.000 ur (to je doba, ki je po pričevanjih znanosti potrebna, da se ‘rodi’ genij) vsak dan posvečali del svojega časa za usmerjeno ter zavestno učenje in bi naš cilj bil optimizacija tega, v čemer bi se urili. Brez dvoma bi na ta način postali Michelangelo, Agassi ali Mozart na svojem področju dela in težko bi nas še kdo ignoriral. To so tudi imena, ki jih Sharma rad uporablja v svojih govorih in z njimi poudarja tezo, ki pravi, da je vsak ekspert bil na začetku amater in še pred tem začetnik.
Z malimi dnevnimi napredki (v osebnostni rasti in na delovnem področju) je moč marsikaj spremeniti in izboljšati. Še posebej spadajo tu zraven nezavidljive življenjske okoliščine, ki imajo pogosto svoj izvor v brezposelnosti in s tem v nezmožnosti dostojnega preživetja. Upanje vedno o(b)staja in najbolje, da se za zaključek (ponovno in najprej) sprijaznimo z dejstvom, da sta napredek in izboljšanje dostopna izven področja ležernosti in starih navad. Tako to je. Tu ne gre zganjati malodušja, velja pa za produktiven začetek sprejeti to spoznanje.
