Ločitev staršev je zelo stresna sprememba v življenju celotne družine oz. vseh njenih članov. Po mnogih raziskavah je ločitev oz. razveza drugi najbolj stresni dogodek v življenju odrasle osebe, takoj za smrtjo zakonca oz. partnerja. V veliko primerih, ko pride do ločitve, odrasli osebi nista samo partnerja, ampak sta tudi oče in mama enemu ali več skupnim otrokom. Sam se kot oče vse bolj zavedam teže besed, ki jih tako pogosto radi uporabljamo bolj za šalo kot zares: Otroci so podoba svojih staršev. To je stavek, ki se mi vsak dan pri vzgoji lastnih otrok prikrade v misli in potrdi, koliko resnice se skriva za temi besedami. Če sem namreč jezen oz. slabe volje, sta zelo hitro tudi moja otroka slabe volje; in nasprotno – če sem sam vesel in dobre volje, to zelo hitro po meni povzameta tudi otroka; če jaz pred otrokoma govorim »kletvice«, starejši štiriletni sin zelo hitro ponovi te besede ali pa vpraša: Kaj pa to pomeni?; če sam cele dneve mečem na koš oz. igram košarko, me tudi moja otroka prej ali slej začneta posnemati in metati žogo na koš ter si na ta način morda že utirata smernice za njun nadaljnji športni interes. Otroci so torej tisti, ki ves čas opazujejo, posnemajo in »srkajo« svoje starše ter nam skušajo biti čim bolj podobni. Kako tudi ne, saj smo mi tisti, s katerimi preživijo največ časa, katerim zaupajo in kateri smo v njihovih očeh tisto prvo zavetje, ko se počutijo ogrožene.
V prvem delu članka sem omenil, da je ločitev staršev drugi najbolj stresni dogodek odraslega človeka. Verjetno ni potrebno poudarjati, kako otroci doživljajo ločitev očeta in mame, če so oni podoba svojih staršev. Otroci bodo ločitev predelali tako hitro, kakor hitro jo bodo predelali starši. Vsekakor je obdobje pred ločitvijo in takoj po ločitvi zelo napeto in polno čustev. Kljub vsemu pa vsak član družine ločitev doživlja na svoj način, pri vsakemu ta dogodek vzbudi nekoliko drugačne občutke. Otroke je v tem obdobju tudi strah, da ne bi izgubili obeh staršev. Po ločitvi oz. razvezi se eden od staršev odseli, otrok pa navadno živi pri drugem staršu, ki je odgovoren za večji del varstva in vzgoje. Zato otroke pogosto skrbi: »Če sta starša zapustila drug drugega, ali bosta kdaj oba zapustila tudi mene?«
Otroci določene informacije o dogajanju v družini želijo izvedeti – vedeti hočejo, zakaj naenkrat vse te spremembe, zakaj oče in mama ne želita več živeti skupaj, zakaj se je potrebno seliti, zakaj morda ne more več obiskovati iste šole? Če informacij otrok ne dobi od staršev, s strani kakšne druge njemu pomembne osebe ali pa od strokovnjaka, si začne spremembe v družini razlagati po svoje. Predvsem mlajši otroci pogosto krivdo za ločitev staršev prevzamejo na svoja ramena. To pomeni, da otroci mislijo, da so oni krivi za to, da sta šla starša narazen in da niso več takšna družina, kot nekoč. Otroci težko razumejo ali pa nočejo razumeti, da sta za odnos med staršema odgovorna samo oče in mama. In če se je njun odnos toliko spremenil, da ne želita več živeti pod isto streho, je to njuna odločitev in ne posledica neprimernega otrokovega vedenja. To je resnica, ki je otroci ne želijo sprejeti in s katero se ne želijo sprijazniti. Obstajata dva pomembna razloga, zakaj predvsem mlajši otroci za ločitev staršev pogosto krivijo sebe:
- Ko otroci prevzamejo krivdo za ločitev staršev nase, imajo občutek, da lahko nadzorujejo situacijo in da s spremembo lastnega vedenja lahko vplivajo na to, da bo stanje v družini spet takšno, kot nekoč. Če otrok namreč misli, da so spremembe v družini njegova krivda, si bodo za v naprej zamislili približno takšen scenarij: če bom bolj priden ali če bom imel v šoli dobre ocene, bosta starša spet živela skupaj; če bom zbolel ali pa se vsaj delal, da sem bolan, bosta starša morala skrbeti zame in bosta skupaj preživela nekaj časa. Tako bomo spet družina pod eno streho.
Takšne in podobne zgodbice si otroci sestavljajo v svoji glavi. Njihov način razmišljanja lažje razumemo, če si zamislimo podobne situacije, v katerih se lahko znajdemo odrasli. Kako se odrasli počutimo, ko smo npr. žalostni, jezni, pa nimamo nobene moči nad tem, da bi obvladali situacijo? Takšni primeri so lahko naravne nesreče – potres, poplave, ali pa ne tako redek pojav – psihično nasilje s strani nadrejenih na delovnem mestu. V obeh primerih se počutimo obupno, težko nam je, predvsem v slednjem primeru si tudi odrasli včasih zamislimo razlage, da smo si očitno zaslužili to, kar se nam dogaja. Če se bomo naslednjič bolj potrudili, tega nasilja ne bo več. Stvari v otrokovih glavah ob takšnem razmišljanju izgledajo precej smiselne, mar ne?
- Drugi dejavnik, ki pomembno vpliva na to, da otroci krivdo za ločitev staršev prevzamejo nase, pa je sledeč: vse, o čemer se starša prepirata, je po ločitvi staršev tako ali drugače povezano z otroci oz. otrokom. Starša si po razvezi lahko ustvarita povsem svoji življenji: oče in mama se po ločitvi oz. razvezi lahko čustveno, ekonomsko, socialno, psihološko in formalno povsem osamosvojita (kar sicer lahko traja tudi več let), še vedno pa ostaneta starša svojim otrokom. In vsaj glede otrok se morata oče in mama dogovarjati, usklajevati, iskati kompromise glede tega, kje bo otrok ob vikendih, počitnicah, kdo bo otroka peljal k zdravniku, pri kom bo preživel rojstni dan, kdo mu bo kupil obleke, ali bo še obiskoval glasbeno šolo idr. Ker so pogosto v ozadju teh dogovorov še vedno močna in nepredelana čustva pri obeh starših, so ta dogovarjanja lahko vzrok za prepire med njima. Na ta račun oče in mama izrečeta veliko težkih besed, ki jih otrok hote ali nehote sliši. In ker so več ali manj vsi prepiri, ki nastanejo med očetom in mamo, povezani z otrokom, le ta seveda misli, da je on kriv za to, da oče in mama ne živita več skupaj.
Da si boste lažje predstavljali, kako si otroci že kot zelo majhni sestavijo svoje videnje ločitve oz. razveze staršev, bom na kratko opisal pogovor, ki sem ga imel kot vzgojitelj v stanovanjski skupini s 14-letnim mladostnikom, katerega starši so se ločili, ko je bil fant star dve leti:
Z mladostnikom sva se pogovarjala o njegovi družini. Poleg drugih zadev, ki se tičejo družine, njegovega preživljanja vikendov z očetom, materjo in dodatnim očetom, sem fanta usmerjal v razmišljanje o obdobju, ko sta se njegova starša ločila. Poleg tega, da mi je opisal, kje je še kot malček z obema staršema živel, kje sta bila takrat starša zaposlena in kako je doživljal vse spremembe v družini, je fant približno 12 let po ločitvi staršev rekel: »Vem, da sem jaz kriv, da sta šla starša narazen.« Nikakor nisem mogel razumeti, kako je on kot dveletni otrok lahko postal glavni krivec za ločitev staršev, ko še ni znal govoriti ali kakorkoli drugače neposredno vplivati na komunikacijo med staršema. Zato sem fanta prosil, če mi razloži, od kod njemu ta ideja. Njegov odgovor je bil relativno kratek in brez vsakršnih dvomov: »Ko sem bil majhen in sem ponoči v posteljici jokal, oče ni želel vstajati in me tolažiti. Zato je morala to ves čas delati mama. To je bil glavni vzrok njunih prepirov in zato sta se kmalu zatem razšla.«
Verjetno nisem edini odrasli, ki se mu ta razlaga na prvi pogled zdi absurdna. Za fanta pa je to edina prava razlaga ločitve staršev in do 14. leta ga še nihče z argumenti in s predstavitvijo drugačnega razmišljanja ni uspel prepričati, da temu ni tako in da sta za odnos med očetom in mamo odgovorna le onadva.
Verjetno je tudi odveč poudarjati, da breme odgovornosti za ta stresni dogodek fant že od drugega leta nosi s seboj v svojem nevidnem nahrbtniku in da tako vzgojitelji v stanovanjski skupini kot tudi učitelji v šoli težo tega nahrbtnika vsak dan »težkamo«, ob tem ko fant kliče po pozornosti, po sprejetosti in ko preverja meje dovoljenega. Od nas vzgojiteljev na nek načina zahteva vzgojo, znotraj katere bi se počutil varnega, sprejetega in hkrati pomembnega. Vse to, česar mu starša po ločitvi nista uspela dati v tolikšni meri, kot je fant potreboval.
Kako po ločitvi urediti življenje otrok v dveh domovih, kako otrokom sploh povedati, da se ločujete, kako ločitev vidijo otroci in kakšen vpliva ima na njih ter še mnogo drugih uporabnih nasvetov o ureditvi življenja celotne družine po ločitvi si lahko preberete v priročniku Vzgajati ločeno. Video program Od limon do limonade pa je namenjen otrokom, saj jim na prijeten način razloži, kaj je to ločitev staršev, kako naj otrok ravna s svojimi čustvi, kako otrok ni kriv za ločitev staršev idr.
Toplo priporočam oboje!
Več o priročniku in DVD programu najdete na spletni strani Svetovalno izobraževalnega centra MIT http://www.centermit.si/nakup.
Matej Zaplotnik
P.S.: Bralcem spletne strani Preberite.si nudimo posebno ugodnost – ob naročilu strokovnega gradiva na spletni strani Centra MIT vam nudimo brezplačno dostavo naročenega gradiva. Ob naročilu na spletni strani zgolj označite: Osebni prevzem naročila (da vam spletna stran ne obračuna dostave), med opombe pa dopišite: Prosim za dostavo – Preberite.si
