Preberite.si

Ste se že kdaj vprašali, zakaj ste v nekem zapletenem odnosu?

Včasih v svojem življenju gojimo odnose, v katerih se sprašujemo, zakaj?

• Zakaj se ta oseba tako vede z mano?
• Zakaj me kritizira?
• Zakaj me provocira?

Ravno v tem, v čemer zaznavate provokacijo, tiči pravi odgovor.

Velikokrat se znajdem v pogovoru, kjer mi nekdo razkriva zapleten odnos, ki negativno vpliva na njegovo počutje ali mu morda celo deluje kot zavora v smislu, da odnos jemlje kot problem pri osebnem napredovanju. Razmislek me vodi do zavedanja, da ima prav vsak v svojem življenju vsaj eno srečanje s takim odnosom ali vsaj en zapleten odnos.

Tudi sama sem imela obdobja v življenju, ko nisem razumela, zakaj to potrebujem. Po tem, ko sem začela raziskovati, sem ugotovila, da zapleteni odnos ni oseba, s katero sem povezana, temveč sem to, kar v sebi čutim, zgolj jaz, ter da neprijetni občutki, ki jih zaznavam v odnosu, govorijo le o meni. Vsakič, ko nisem bila zadovoljna v odnosu, sem si vzela čas za razmislek in ugotovila, da se ljudje v resnici skozi izkušnje vse življenje učimo, pridobivamo lekcije in s tem na nek način rastemo. To pa je hkrati bogastvo življenja, da imamo možnost neprestanega učenja skozi izkušnje, ki prinašajo lekcije. Odnos je prav tako izkušnja. Lahko rečem, da sem danes hvaležna tudi temu, saj jemljem vsako nezadovoljstvo kot poziv k spremembi, kot osebni izziv in hkrati kot velikega učitelja za ozaveščanje in osebno napredovanje.

Odnosi, o katerih pišem danes, so najpogosteje odnosi z ljudmi, ki so nam blizu – saj se ponavadi ne zaustavljamo ob besedah ali mnenju nekoga, ki nam ne pomeni veliko.
Osebe, ki so nam blizu ali ne, so zgolj in izključno naša zrcala. V resnici je vse to, kar vidimo, le plod naše naravnanosti in narave naših misli.

1. PRIMER

Predstavljajte si, da ste močnejše postave. Če vam sodelavec reče »zredil/a si se«, boste pomislili »kaj to njega briga, to je moja stvar«. Če vam pa na primer mama reče »vidim, da si nakopičil/a kilograme okoli pasu«, pa se v vas prižge rdeča luč.

Čemu, se sprašujete. Ker vam je v prvi vrsti ta oseba blizu in ste nenadoma čustveno vpleteni. Ponavadi se pojavi občutek jeze. Pomislite, kaj ima mama pri tem. »Namesto, da bi me brezpogojno sprejemala, me še obsojaš.« Vaš odziv pa ne govori o osebi, ki vam je le podala informacijo, temveč o vaši šibki točki.

Iz tega primera lahko uvidimo, da je v resnici naš odnos do resnice tisto, kar predstavlja problem. Naš odnos do resnice, odnos do osebe, ki nam je podala informacijo, in naše pričakovanje, ki ga naslanjamo na nekoga, ki ga imamo radi, je tisto, iz česar izhaja bolečina. Od bližnjega pričakujemo sprejemanje in podporo. Namesto, da bi se soočili s seboj in svojim stališčem do resnice ter iskali rešitev, vidimo v iskrenem mnenju problem in nekaj večjega, ker verjamemo, da ta oseba z napačnim načinom pristopa do naše šibke točke.

V tem primeru je jasno razvidno to, kar ljudje v naravi počnemo:

1. iščemo zunanjega povzročitelja naših tegob in
2. se namesto, da bi iskali rešitev, osredotočamo na problem. Problem pa raste samo z osredotočanjem in v tem primeru ni več zgolj naš problem, temveč vanj vključimo še druge.

Edina uspešna metoda reševanja težav je iskanje rešitev in ne poglabljanje »problema«.

Iz vsega tega lahko razberemo, da gre v resnici zgolj za naš odnos do tega, kar je v navedenem primeru telesna teža, in odnos do osebe, skozi katerega ji postavljamo nerealna pričakovanja.

2. PRIMER

Predstavljajte si, da vam v službi dodelijo nalogo napisati članek. Napišete članek, v katerem mislite, da ste zajeli bistvo, nadrejeni pa ta članek zavrne. V trenutku ga okrivite in mislite, da ima zagotovo nekaj proti vam. Namesto, da bi iskali rešitev v odnosu, samo poglabljate problem. Kadar se počutite ranjene ali zavrnjene, je ego vaš zvesti sopotnik, ki vam daje pobudo, da reagirate.

Vsak odnos, v katerem ob pogovoru zaznavate udarec na osebni ravni, govori le o vas in vašem odnosu do tega, kar zaznavate kot osebno. Vse, kar zaznavate kot osebno, govori le o vas!

Tisti, ki ima pet kilogramov več in je s tem zadovoljen, ne bo niti slišal besed sogovornika o večjem obsegu pasu, ker to ve in je to preprosto sprejel.
Tisti, ki je dobil zavrnitev članka in se zaveda, da nadrejeni želi le najboljše, v sebi ve, da v resnici lahko zapiše nekaj boljšega. Zato bo besede nadrejenega sprejel le kot izziv in bo pregledal članek ter poskušal narediti bolje – zase in ne za druge.

Iz primerov veje zelo pomembna ugotovitev – kot je dejal Karl Jung:
»Vse, kar nas draži pri ostalih, nas vodi do spoznavanja nas samih.«

Ker se vse dogaja z namenom, verjamem, da so ravno osebe, s katerimi menimo, da imamo zapleten odnos, le duše, ki nam prinašajo pomembna sporočila in hkrati naši največji učitelji.

Zakaj, se sprašujete. Preprosto zato, ker je vsako notranje nezadovoljstvo hkrati poziv k osebni spremembi.

Kot velja, da reorganiziramo tisto, s čimer nismo zadovoljni, tako velja, da v odnosu, ob katerem zaznavamo osebno nezadovoljstvo, sogovornika ne obsojamo za svoj problem, temveč sprejmimo izziv in popravimo sebe! 🙂

Ob naslednji priložnosti se le vprašajte:

• Čemu tako zaznavam?
• Kaj mi situacija sporoča o meni?

Povezani s seboj boste točno vedeli, kaj potrebujete. Včasih se ljudje odločamo za odnose, da bi ugodili svoji potrebi po pripadnosti. Lahko se zgodi, da sprejmemo odnos, v katerem nismo zadovoljni, samo zato, ker mislimo, da je bolje biti v odnosu kot pa sam.

Če menite, da potrebujete pomoč ob »prevajanju« tega, kar se dogaja, in za boljšo interpretacijo, se lahko povežete z mano in bomo skupaj raziskali možnosti.

Lahko mi pišete na e-pošto: speh.jana86@gmail.com