Svetovni dan možganske kapi, ki ga obeležujemo desetega maja, je pravzaprav namenjen ozaveščanju prebivalstva o dejavnikih tveganja možganske kapi. Le-ta je tretji najpogostejši vzrok smrti, takoj za boleznimi srca in ožilja ter rakom. Pri nas možganska kap letno prizadane približno štiri tisoč prebivalcev.
Do možganske kapi pride, ko kri ne doteka v možgane. Pod pogojem, da možgani ne dobijo dovolj kisika in hranil, ki jih potrebujejo, se možganske celice poškodujejo ali celo začnejo odmirati. Če so celice samo poškodovane, se lahko tudi obnovijo, vendar ne vedno. V kolikor začnejo odmirati, se ne morejo obnoviti. Na kratko: del možganov, ki ima poškodovane celice, preneha pošiljati informacije v preostale dele telesa, ki nadzirajo govorjenje, miselnost ali gibljivost.
Poznamo dve glavni vrsti možganske kapi. Pogostejša, imenuje se ishemija, nastane zaradi krvnih strdkov ali zoženih arterij, katere dovajajo kri v možgane. To prepreči dotok krvi v določene dele možganov, posledično prepreči tudi dobavo kisika možganskim celicam. Druga, manj pogostejša možganska kap, ki jo imenujemo hemoragija, nastane takrat, ko pretrgana arterija povzroči krvavitve. V tem primeru pride prav tako za prekinjeno dobavo kisika in hranil v možganske celice.
Znaki možganske kapi so odvisni predvsem od tega, katera stran možganov je prizadeta. Če je okvarjena desna polovica možganov, je prizadeta leva polovica telesa. Pri prizadeti levi polovici ima bolnik prizadete vse višje živčne dejavnosti, kot so sposobnost za govor, razmišljanje, pisanje, vse to pa spremljata še ohromelost in moten občutek desne polovice telesa. Možganska kap v zatilnem delu največkrat prizadane vid, v čelnem delu možganov pa povzroča motnje osebnosti.
Krvavitev v prostor med možganskima ovojnicama imenujemo subarahnoidna krvavitev. Največkrat nastanejo spontano, brez predhodnega opozorila, iz možganske anevrizme. Glavobol je zelo intenziven, bolniki ga opisujejo kot najhujši glavobol v življenju. Spremljajo ga še trd vrat, bruhanje, občutljivost na svetlobo in izguba zavesti. Telo se odzove tako, da skrči drobne žilice v možganih, kar pripelje do možganske kapi.
Subarahnoidna krvavitev je pogostejša pri ženskah, najpogostejša med 35. in 60. letom starosti. Možganska kap pa je pogostejša pri moških, lahko pa se pojavi pri vseh starostih, tudi pri otrocih. Večje tveganje je, če je možgansko kap utrpel kdo od staršev, starih staršev, sester ali bratov. Na te dejavnike sicer ne moremo vplivati, lahko pa preventivno vplivamo na druge: urejevanje povišanega krvnega tlaka, kajenje, povišan holesterol, uživanje nekaterih drog, prekomerno uživanje alkohola, telesna nedejavnost…
Vsak, katerega bližnji je doživel možgansko kap, bo razumel naslednje besede. Na začetku več kot da pokličeš reševalno vozilo, niti ne moreš storiti. Ker imamo ljudje v sebi, da se nam ne more nič hudega zgoditi, smo ob možganski kapi, ki pride povsem nenapovedano, brez predhodnih znakov, povsem raztreseni. Ne vemo kaj bi in če se zdimo takrat sami sebi pametni – ne, nismo. Ker dokler se nam to ni pripetilo, nismo nikoli prebrali članka o možganski kapi. Kasneje, po kakih dveh dneh, bijemo bitko sami s sabo, ker si ne odpustimo tega, da nismo znali in zmogli pomagati. Navsezadnje ugotovimo, da lahko še največ naredimo s tem, da hodimo bolnika obiskovati, ne glede na to, če je v komi. Več ne moremo storiti, sploh pa nimamo kaj storiti. Kasneje, ko pride do okrevanja, ko bolnik ni več v komi, potem so obiski še toliko bolj pomembni. Potrebno se je ukvarjati, pogovarjati, ker razne terapevtske službe jemljejo človeka le kot človeka, ti pa jemlješ svojega bližnjega kot del sebe. Vsekakor pa takoj pokličite reševalce, saj je prvih 180 minut najbolj pomembnih.
Ni lahko, ampak treba je razčistiti sam pri sebi in biti pogumen. Težko je, resnično prekleto težko, ampak se da. Ne smeš obupati in ne smeš dovoliti, da obupajo drugi. Vem, iz lastnih izkušenj.
