“Najprej vas moramo malo pomiriti,” mi je dejal. Dobil sem recept za antidepresive, pomirjevala. Diagnoza: anksiozno-depresivna motnja in odvisnost od alkohola. Priporočeno redno jemanje zdravil Paroxat dvajset miligramov.
Točno tako sem naivno prišel k zdravniku misleč, da pozna “čudežno” tabletko, ki bo rešila vse moje težave, odgovorila na vsa moja vprašanja in mi dala doživljenjsko sončno svetlobo… Misleč, da bom prejel neverjetno energijo, s katero bom hodil naokoli kakor superman, ki rešuje težave drugih ljudi, svojih pa tako ali tako nima…
Realnost jemanja te vrste drog pa je popolnoma nasprotna. Prav nič mi niso dajale občutka izpopolnjenosti, moči, razumnosti ali sposobnosti, s katerimi bi zaživel svoje lastno življenje. S tableti sem prejel zamrznjena čustva, nerealno dojemanje okolja in neobvladovanje svojega telesa. Upravljanje uma sem jim predal v celoti in odziv na moje težave je bila melanholija. Vseeno mi je postalo za odgovor na vprašanje; “Kdo sem?” Nisem se več obremenjeval s iskanjem odgovora, nisem več iskal rešitev, le štel sem ure od ene tablete do druge, meril čas v črticah na koledarju, ki so označevale spomin na že vzeto tableto, da ne bi zgrešil naslednje…
Pokanje v glavi, kakor sedenje ob kaminu in poslušanje prasketanje polena je bil pojav, ki me je spremljal ves dan. Kamorkoli sem se obrnil sem slišal ta zvok in v omamljenem stanju se nisem trudil slišati kaj drugega. Vzel sem ga za svojega in se nemočno predajal njegovemu neskončnemu dogajanju. Misli se niso borile, um je bil uklonjen in telo je bilo brez moči…
Oči so imele svojo obliko in barvo, ki je bila popolnoma drugačna od vsakdanje, normalne ali značilne za človeka, ki lahko sam rešuje svoje težave. Zenice razširjene, okoli njih pa sivina, ki se je podajala k sivemu obrazu. Oči so čisto počasi sledile obračanju glave in zastajale za nekaj sekund… Slika je bila zamegljena, popačena, kakor moje dojemanje okolja, saj se je reakcijski čas informacije skozi zunanja čutila do notranjosti upočasnil za vsaj trikratno hitrost…
Telo je bilo brez moči… Onesposobljena sta mi bila prvinska nagona beg ali boj. Ne eno ne drugo ni bilo na repertoarju mojih misli, saj dejansko nisem ničesar prepoznaval kot nevarnost zame in še dobro, da se takrat resnično nisem znašel pred kakšnim medvedom, kjer bi moral uporabiti svoj nagon in zbežati… No, vsaj vem ne za to, da bi v tistem obdobju doživel kakšno resnejše srečanje s potrebo po uporabi tehnik, ki smo jih prejeli že v zgodnji fazi razvoja človeštva… Nič čudnega, če pa sem imel ščit, ki se imenuje antidepresiv…
Pojedel sem jih… Pojedel sem skoraj vse, dokler se nisem ustavil pri številki 4929… Prišel je dan, ko sem bil sposoben ( ali pa se mi je posrečilo ) pomirjevalom reči STOP. Zgodil se je ta dan, ko sem v sebi zmogel uporabiti stavek: “Pravico imam do zdravljenja brez tablet!” Prebral sem ga v knjigi dr.Janeza Ruglja; Pot samouresničevanja že pred leti, a nisem bil dovolj pozoren na njegov pomen… Prenehal sem še isti trenutek in z dvignjenimi rokami v zrak verjel, da sem zmagal vojno… Vojno s samim sabo in da bo od takrat naprej vse drugače, boljše, lažje… To je bilo popolnoma isto razmišljanje, kot sem ga imel prvi dan jemanja tablet in sem verjel, da bo od takrat naprej vse drugače, boljše, lažje… Začaran krog ujetega človeka, ki ni uporabljal niti eno samo naravno orodje za spopad z izzivi…
Kmalu za tem je prišel kemijski cunami… Rušilni val, ki je v meni sesul vso ravnovesje razuma in čustev, je povzročil izgubo sposobnost nadzorovanja čutil in pred očmi je bila zgolj belina. Ničesar nisem prepoznal, ničesar si nisem želel… Praznina v mislih in praznina v telesu. A telo je drhtelo, potil sem se in hrepenelo je po dozi opojnosti, ki sem jo izgubil. Nemir v moji notranjosti je vzbujal strah v ljudeh, ki so bili ob meni. O ljubezni, sočutju, razumevanju ali miru, ni bilo ne duha ne sluha… Zgolj jaz in moja neobvladljiva telesna potreba po dozi droge, ki je otrokoma vzela očeta, ženski moškega in dostojanstvo…
Zbudil sem se v psihiatrični bolnici, kamor sem se z zadnjimi močmi in pod vplivom alkohola peljal sam z željo, da mi pomagajo…spet. Zbudil sem se in se zavedel, da sem odvisen od tablet in alkohola… Bil je četrti dan, ko nisem imel svoje droge in trpljenje je bilo neznosno. Ponudili so mi pomirjevala, bolje rečeno, silili so me z pomirjevali in jaz sem jih odklonil. Vrnili sta se mi sposobnosti beg ali boj in ker sem celo življenje bil na begu, sem tistega dne izbral BOJ…
Vse to sem opisal v svoji knjigi Deček s tatujem na srcu. Več o knjigi si lahko preberete tukaj! Lahko pa obiščete mojo spletno stran www.vsemusikos.com in si ogledate moje delo, moje poslanstvo, ki ga opravljam v dobro vseh žrtev spolne zlorabe.
Nasvet: ne jemljite antidepresivov, ne jemljite nobene kemije… Korist od nje imajo zgolj farmacevtske družbe, ki ustvarjajo bolezni, da jih lahko zdravijo… Ne bodimo njihov vadbeni poligon…
