Ne obupajte, tudi vašemu psu lahko uspe! Zgodba para, ki je s svojo psičko šel skozi mučno zdravljenje parvoviroze!
Vsakemu se lahko zgodi. Tudi nama se je. Zaradi deformiranega srčka sva izgubila 11 mesečno argentinsko dogo Roxy. Najina ljubezen do psov naju je gnala naprej, zato sva si umislila novo mladičko. Našla sva leglo mladičkov, druge pasme. Potrebovala sva le še ogled in vedela sva, da sva našla psičko zase.
V nedeljo, prvi dan je bila izredno živahna in prijazna.
Naslednji dan (ponedeljek) sva se odločila, da jo peljeva po njen novi potni list. Sledilo je čipiranje in cepljenje proti kužnim boleznim. Psičko so še malo pregledali in potrdili njeno dobro zdravstveno stanje.
(torek) Naslednje jutro pa presenečenje. Zjutraj nas je zbudila z bruhanjem. Pomislila sva, da se je zvečer mogoče prenajedla in zaužila kaj takšnega, kar ni ustrezalo njenemu želodčku. V nadaljevanju dneva, vse do poznega večera, je bilo vse normalno, nakar je bruhnila še enkrat. Ker je bilo to že sumljivo, sva takoj poklicala dežurnega veterinarja, ki nama je dejal, da je možna kontrareakcija na cepivo, kateri je pripomogla tudi stresna pot in novo okolje. A slednja bi do sedaj že morala miriti. Veterinar je dodal še naslednje: » Če se stanje naslednji dan ne izboljša in bo bruhnila še enkrat, jo nemudoma pripeljita na pregled.«
(sreda) Naslednji dan zjutraj se je zgodba začela ponavljati, zato sva brez razmišljanja poiskala pomoč pri najbližji veterinarski postaji. Psičko so zopet pregledali in ji ob dobrem želodčku napovedali veselo in srečno življenje. Kljub temu smo preventivno opravili pregled krvi. Izvidi so bili katastrofalni!
Na podlagi izvidov smo prišli do dejstev, da je samica lahko izpostavljena različnim boleznim-virusom. Prva diagnoza je bila pasja kuga. Napovedali so zelo slab izid, saj ob pasji kugi praktično ne bi imela možnosti preživetja, če pa bi jo prebolela, bi virus pustil cel kup hudih telesnih posledic. Kljub vsemu smo takoj začeli zdravljenje- s podporno terapijo. Infuzija in zdravila so bila nujno potrebna, saj psička ni več sama jedla in pila. Začela je drastično izgubljati težo. Vnos infuzije se je začel zjutraj ob injekcijskih zdravilih pri veterinarju in trajal skozi cel dan doma, vse do večera. Za zalogo čez noč je dobila 2dcl infuzije z zdravili pod kožo. Bruhanje se je nadaljevalo. Pojavili so se še drugi bolezenski znaki: močan izcedek iz oči, katerega sva ji redno brisala z rahlo navlaženim robčkom, slina na gobec, mišični krči in krvava voda iz zadnjice z značilnim močnim vonjem. Pogled na takšno psičko je bil katastrofalen. Vprašali smo še nekaj drugih veterinarjev iz različnih postaj za mnenje, jim posredovali krvne izvide in na podlagi opisanih bolezenskih znakov, so bile diagnoze enake.
(Četrtek) 3. dan trajanja virusa in 2. dan zdravljenja smo pričeli s hranjenjem dietne hrane (HILLS CANINE I/D). S pomočjo prirejene brizge sva ji dajala tudi pretlačen riž in piščanca v korenčkovi juhi, katerega sva zmiksala v kašico. Tisti dan se je stanje tudi drastično poslabšalo. Pomislila sva, da ji bova prihranila trpljenje in jo dala uspavati, saj se v nobenem primeru, kot mladički, zanjo ne bi dobro končalo.
(petek) Naslednji dan smo jo peljali k veterinarju, povedali našo odločitev, vendar naju je prijazna veterinarka uspela prepričati, da poskušamo še par dni, saj je možno da ni pasja kuga. Veterinarka je sumila, da bi lahko bil parvovirus. Znaki obeh virusov- kuge in parvo, so si dokaj enaki, tudi zdravljenje poteka čisto podobno, s podporno terapijo. Zaradi enakega načina zdravljena v prihodnosti, nadaljnjih testov psički ni bilo potrebno opravljati.
(nedelja) 5. dan zdravljenja nas je psička pozno zvečer pričakala doma že na vseh nogicah, saj je prejšnje dneve cela nemočna preležala. Po petih dneh je začela kazati znake uspešne terapije. Sama je vstala in odšla na potrebo, začela je z umirjeno in počasno hojo po hodniku. Tudi bruhanje je počasi pojenjalo.
(ponedeljek) 6. dan intenzivne terapije je samostojno naredila požirek vode. Zvečer je celo sama premagala stopnice in prišla v dnevno sobo. Krvavo vodo je zamenjala huda driska. Kmalu je naredila tudi prvi samostojni grižljaj dietne konzervice. Dva dni je še potrebovala, da je kašasti iztrebek zamenjalo dokaj normalno blato. Postala je živahnejša. Zaužite količine hrane in vode so bile majhne, vendar večkrat na dan.
( sreda) Po osmih dneh smo prenehali z infuzijo. Zdravljenje se je nadaljevalo z antibiotiki, linexi in praški za črevesno floro. Hrana je ostala dietna še dva tedna, njeno blato se je normaliziralo. Psička pa je postopoma počasi začela pridobivati svoje prvotne kilograme. Postala je izredno živahna, igriva in polna življenja. Dnevno nam kaže hvaležnost za čas, voljo in trud pri njenem zdravljenju.
Najin namen tega članka je, da lastnike pasjih prijateljev iz lastne izkušnje spodbudiva, da so to težki trenutki, dolgi in naporni dnevi, ki so na pogled temni, pozitivna rešitev in ozdravitev pa je vsekakor mogoča!
Sama sva iskala po internetu, če se je že kdo kdaj srečal s parvovirusom, vendar pa sva našla samo ene in iste strokovne članke o opisu virusa. Na koncu sva izvedela za veterinarko, ki je prav tako sodelovala pri zdravljenju najine psičke – tudi ona je imela doma psičko staro 8 mescev, ki je bila cepljena proti kužnim boleznim, pa kljub temu dobila parvovirus in ga uspešno preživela. Tako da, če se komu zgodi, upamo da nobenemu, pa vendar vseeno dajeva vem na znanje, da se da rešiti vašega ljubljenčka. A zgolj njegova trma ne bo dovolj, potrebno bo tudi veliko vaše trme, vztrajnosti in težkih trenutkov, ki jih boste preživeli ob svojem ljubljenčku. Tako da prosimo, ne obupajte.
S parvo virusom se lahko okuži vsak pes, ne glede na to, če je cepljen. Virus se ne prenaša na druge vrste živali (npr. mačke,….) ali ljudi. Živi v izločkih, ostaja lahko dalj časa in se z njimi tudi prenaša. Prenašalci so lahko tudi ljudje, ki so bili v stiku z okuženim psom ali izločki in celo avtomobilske gume. Okužbi so najbolj izpostavljeni mladiči do 1 leta.
Parvo virus je najbolj nevaren za njih do starosti 6 mesecev, po tej starosti dalje naj bi že lažje prebolevali virus z večjimi možnostmi ozdravitve.. Potrebno je čimprejšnje ukrepanje in zdravljenje. Starejši okuženi psi virus v večini primerov bolezen premagajo s kratkotrajnim bljuvanjem in drisko. Ko zdravljenje zaključimo, je potrebno psa držati doma vsaj mesec dni, saj žival virus še vedno raznaša, ne glede na to da ga je prebolela. Okužene iztrebke poberemo in jih ustrezno zavržemo. Prostore v katerih se je okužen pes zadrževal je potrebno temeljito razkužiti, prašek za razkuževanje pa lahko dobite pri vsakem veterinarju. Virus na oblačilih lahko uničimo s pranjem že s samimi detergenti, po želji pa se lahko uporabi tudi prej omenjeni prašek. Prav tako razkužimo obutev,avtomobil in vse predmete, z katerimi smo imeli opravka med zdravljenjem.
Veseli smo pomoči veterinarjev, ki so nama pomagali pri zdravljenju.
HVALA še enkrat, da ste naju prepričali, da vztrajava. Prav tako hvala tudi našim domačim, ki so prenašali hude vonjave izločkov v kurilnici in nas pogumno tolažili, da bo psička ozdravela. Vsem lastnikom psov okuženih z parvo virusom sporočava, da pri zdravljenju vztrajate ne glede na to, da zdravljenje ni ravno poceni. Vaš kosmatinec vam bo hvaležen in to vam bo tudi vsakodnevno pokazal. Znaki parvoviroze so za lastnike psov na videz zelo neprijetne in ne optimistične, vendar je potrebno terapijo izpeljati do konca. Pes, ki preboli parvovirozo je doživljensko imun na lahko smrtonosni virus parvo.
