Z nedeljsko prvo finalno tekmo končnice se bo začel letošnji končni obračun v prvi slovenski moški ligi. Drugi v svoji zgodovini bodo v finalu zaigrali odbojkarji Panvite Pomgrada, že dvanajstič pa odbojkarji ACH Volleyja, ki se lahko pohvalijo že z desetimi naslovi državnega prvaka Slovenije. Enkrat še pod imenom Merkur LIP Bled, trikrat pod imenom Autocommerce, drugih šest naslovov pa so proslavili z zdajšnjim imenom ACH Volley. Pri kar šestih je imel prste zraven tudi Matija Pleško, ki bo v letošnji sezoni »lovil« svoj deseti naslov državnega prvaka, kajti tri je osvojil s Kamničani. Ker pri svojih 38-letih še ne misli na igralsko upokojitev – ne nazadnje, le zakaj bi? -, ne bo nobeno presenečenje, če bo prihodnje leto zaigral že v svojem trinajstem finalu končnice slovenskega državnega prvenstva.
»V sezoni 1999/2000 smo z Olimpijo v polfinalu končnice presenetljivo izločili Kamničane, žal pa nato v finalu proti Blejcem, za katere so ob zdajšnjem predsedniku kluba Rastu Oderlapu in športnem direktorju Alešu Jerali igrali še nekateri odlični tujci, kot sta recimo Dragan Pezelj in Nurko Čaušević, nismo imeli nobenih možnosti za zmago. Od te sezone naprej sem imel to srečok, da sem vedno, kadar sem igral v slovenski ligi, bil v klubu, ki je igral tudi v finalu končnice državnega prvenstva. Brez naslova sem ostal le pri Olimpiji ter nato po treh državnih zaporednih naslovih s Kamnikom, še z njim, ko nas je v finalu premagal Šoštanj Topolšica. To sta do zdaj tudi edina slaba spomina na finala končnic državnega prvenstva,« je pred nedeljsko prvo finalno tekmo letošnje končnice razpredal Matija Pleško, ki se je ob koncu lanske sezone vrnil v ACH Volley. Izmed vseh svojih devetih dozdajšnjih ne želi izpostaviti niti enega.
»Na vsakega imam lep spomin, ampak poudarek je na spomin, saj gre za bližnjo preteklost, vendar se v športu od preteklosti ne živi. Vsak naslov je bil zame lep, vsaka tekma v finalu končnice ima svojo zgodbo, toda treba je gledati naprej in se osredotočiti na sedanjost in prihodnost ter vložiti naporov v to, da boš še vedno uspešen.«
Bližnja prihodnost bo za vas letošnji finalni obračun s Panvito Pomgradom, ekipo, ki bo šele drugič igrala v finalu državnega prvenstva. V prvem svojem finalu so Sobočani pred devetnajstimi leti morali priznati premoč Salonitu, tokrat bo prava senzacija, če bodo v finalu presenetili ACH Volley.
»Finale je še popolnoma odprt. V športu tako mora biti in tudi v našem primeru je. Ekipi Panvite čestitam na vstopu v finale, zanjo je to zagotovo lep uspeh. Čeprav je že vrsto let prisotna na slovenski odbojkarski sceni in zadnja leta ves čas blizu vrha, kakršnih večjih uspehov ni imela, zato je to zanje korak naprej. Dejstvo je, da smo postavljeni v vlogo favorita in tudi sam nas vanjo postavljam, ker tako je tudi prav. Od tega ne bežim, čeprav je vedno težje igrati, ko si v vlogi favorita, toda po drugi strani je privilegij, da je neki klub že toliko let zapored v tem položaju. Toda ne glede na vse se bomo morali v finalu potruditi prav za vsako točko, kajti soboška ekipa je trmasta, sestavljena iz različnih karakterjev, ki ima kakovost, zato bomo morali narediti vse, da v tej finalni seriji na koncu ostanemo neporaženi.«
Pravite, da je privilegij, da je ekipa ACH Volleyja že toliko let v vlogi favorita, toda privilegij je tudi to, da ste vi že toliko let v slovenski vrhunski odbojki. Dobro, o delitvi na stare in mlade igralce že dolgo nima več smisla govoriti, prav je, da igralce delimo le na dobre in slabe, vendar ste bili vi že na tem, da končate s svojo igralsko kariero, toda lani ste se ob koncu sezone spet vrnili v ACH Volley?
»Položaj je nanesel, da sem pred nekaj leti odšel v Italijo, kjer sem se sicer odlično počutil in najbrž bi še ostal, če ne bi z ženo pričakovala najprej prvega, potem še drugega otroka, tako da so se v življenju postavile druge prioritete. Ob vrnitvi iz Italije sem si še vedno želel igrati, toda oba kluba v bližini mojega doma, ACH Volley in Calcit, sta že imela popoln igralski kader, zato niti nisem iskal drugega kluba, temveč sem se odločil za trenersko delo v Logatcu. Potem je prišla ponudba s strani ACH Volleyja in ni mi bilo treba veliko časa za razmislek, da se spet grem ves ta cirkus. Družina to zdaj malce čuti, ampak na srečo živim le nekaj minut stran od Tivolija, tako da …«
… ne nazadnje bi lahko rekli, da je odbojka vaš poklic, da je to vaša služba?
»Kar se službe tiče, sem raztrgan na nekaj koncev. Lahko bi rekel, da jih imam kar nekaj hkrati. Ob igranju za prvo ekipo ACH Volleyja, sem zadolžen še za mlajše selekcije v klubu, nekaj časa sem moral opravljati še prakso na OŠ Brezovica, kjer so mi šli zelo na roke, četrta služba pa je bila, da sem na fakulteti za šport kot asistent sodeloval s profesorjem Markom Zadražnikom. Skratka, dela mi ne manjka, je sicer naporno, toda če obstaja neka volja, se vedno najde pot, ko se da vse skupaj povezati in delati.«
Vse to, kar ste povedali, jasno govori o tem, da bo tudi vaša prihodnja življenjska pot povezana z odbojko. Seveda pa vas nikakor še ne mislim igralsko upokojiti.
»Tudi sam še ne mislim iti v pokoj (smeh). Dokler mi bo telo služilo kot mi, bom še igral in vesel sem, da je tako.«
Verjetno ste z velikim zadovoljstvom spremljali letošnji finale lige prvakov, ko so bili v ospredju vaši vrstniki, v prvi vrsti Sergej Tetjuhin in Aleksander Bogomolov?
»Kolikor sem ob dveh majhnih otrocih lahko gledal tekmo po televiziji, sem lahko videl, kako sta igrala Tetjuhin in Bogomolov, pa ne samo onadva. Nekam čudna tendenca je bila v tme finalu, saj so bili glavni akterji že blizu Abrahama, ha, ha … Ampak v vsakem primeru jih je bilo veselje gledati, pa ne zato, ker so mojih let, temveč zato, ker so mojstri odbojke. Če si telesno dobro pripravljen, in če si z glavo pri stvari, leta resnično niso pomembna. Pa se ne mislim prav nič postavljati ob bok tem mojstrom svetovne odbojke.«
Dobro, morda niste mojster svetovne odbojke, ste pa, zato še vedno zagotovo mojster slovenske?
»… to bodo povedali drugi, ha, ha, ha …«
Ampak pustiva zdaj to ob strani. Finale letošnje končnice državnega prvenstva sva že omenila, na splošno pa za letošnje prvenstvo velja, da je bilo v rednem delu izredno izenačeno, toda ali je bilo tudi kakovostno?
»Ne samo v športu, tudi v življenju je tako, da če nimaš dovolj denarja, boš shajal s tistim, kar imaš. V primeru odbojke je posledica pomanjkanja denarja v tem, da v ligi ni bilo veliko tujcev, ki bi raven odbojke morda lahko dvignili na višjo raven. Ob dobrih tujcih bi se lahko učili tudi mlajši igralci, toda po drugi strani je vprašanje, ali bi tako kmalu dobili priložnost, da zaigrajo v prvi ligi in ne samo, da so v ekipi, mnogi od njih celo igrajo v prvih postavah. To, da že tako zgodaj dobi priložnost za igranje v prvi članski ligi, je velik plus za vsakega mladega igralca, je pa potem od njega odvisno, ali bo to priložnost izkoristil, ali ne. Dogaja se, da nekateri igralci takšne priložnosti ne izkoristijo, drugi jo, in če jo, je to nekako skrajšan proces zorenja igralca, ki lahko preskoči nekaj odbojkarskih razredov. To je lahko ena od pozitivnih stvari za slovensko odbojko, minus pa je v tem, da, ker ni več veliko kakovostnih tujcev, sama kakovost lige dejansko nekoliko pada.«
Ampak pada verjetno tudi zato, ker vsako leto ostanemo brez nekaterih naših najboljših igralcev iz lige, ki odhajajo v tujino?
»Časi so drugačni, kot so bili včasih. Trg se je odprl in igralci lažje odhajajo v tuje klube. Dejstvo je, da, zaradi tega trpi domače prvenstvo. Tudi v prihodnji sezoni se nam obeta osiromašenje. Verjetno bodo nekateri mlajši igralci odšli v tujino, z igranjem pa bo prenehal Sebastijan Škorc, ki je še vedno eden naših najboljših prostih igralcev, ki pa ima žal v svojem klubu takšne razmere, da bo moral prenehati z aktivnim igranjem, ker ima drugih obveznosti preprosto preveč. Škoda je, da v tej sezoni ni mogel, zaradi težav z ramo, zaigrati Jasmin Čuturič, ki se je tako posvetil samo trenerskemu delu v Go Volleyju. Če bi lahko tudi on pomagal ekipi, bi bil vrstni red v ligi verjetno precej drugačen in nobeno presenečenje ne bi bilo, če bi v finalu končnice igrali Novogoričani. Ali pa, če bi recimo spet začel igrati Tomi Šmuc … Prepričan sem, da bi to zamajalo slovensko klubsko odbojko, kajti klub, v katerega bi šel, bi bil zagotovo kakovostnejši. Vem, da so to nekoliko dvoumne zadeve in nekdo bo rekel, kako bi mi ‘fosili’ dvignili kakovost lige, toda …«
… toda v italijanski ligi je vse polno igralcev, ki v teh letih še vedno igrajo na vrhunski ravni, podobno je v Rusiji, na Poljskem …
»Italija je glede tega specifična, kajti tam obstaja izredno velika skrb za igralce. Čim nekoga, kaj zaboli, takoj sledi počitek. Mi bi rekli, da radi ‘jokajo’, toda s tem si podaljšujejo igralske kariere, zato je v italijanski ligi veliko igralcev, ki imajo že krepko čez 35 let, pa so še vedno odlični igralci. Ampak kot sva ugotovila že na uvodu najinega pogovora, če si dober in dobre igre kažeš na igrišču, potem res ni pomembno, koliko si star.«
Dotakniti se morava še slovenske reprezentance. Bili ste njej član, ko se je prvič uvrstila na evropsko prvenstvo. Leta 2001 je bil to velik uspeh, toda danes so pričakovanja veliko večja, tistega želenega preskoka pa še vedno ni?
»Moja generacija in tiste pred mano so imele težave z višino. Praktično na vseh igralnih mestih smo imeli manko v višini, kar smo skušali nadomestiti z borbenostjo, kakšnimi idejami, ki smo jih skušali speljati na igrišču in s prvo uvrstitvijo na SP smo nekako izstopili iz anonimnosti. Z vsako naslednjo uvrstitvijo na EP smo si želeli doseči, kaj več. Drugo je, ali so bila naša pričakovanja realna, toda športnik mora vedno od sebe zahtevati največ. Vsekakor so bila igralska razočaranja, saj se nismo želeli zadovoljiti le s sodelovanjem na evropskih prvenstvih. S prihodom ACH Volleyja, je slovesska odbojka še dobila na veljavi. Naši igralci so bolj množično začeli odhajati v tujino, močne tekme v evropskih pokalih imajo zdaj zagotovljene tudi v ACH Volleyju in s tem si pridobivajo izkušnje, znanje … Prav tako zdaj nimamo več težav z višino, kajti naši mlajši igralci so izredno visoki. Zavedam se, da še vedno ni želenih rezultatov, toda po drugi strani verjamem v to reprezentanco, resnično verjamem. Teh igralcev ni treba kovati v zvezde. To sicer niso evropski super dečki, so pa odlično igralci, ki so še vedno relativno mladi, tako da je prihodnost še pred njimi. Zelo pomembno bo, da bodo držali skupaj še nekaj let, da ne bo poškodb, da bodo psihično zdržali vse te pritiske in da bodo imeli iste cilje. Na drugi strani bo vodstvo OZS moralo iti v korak z njimi, kar je v zdajšnjem gospodarskem položaju izredno težko, saj je težko zagotoviti vsak evro, toda, če se želimo vključiti med najboljše, bomo morali imeti dobre pogoje za treninge, igrati močne prijateljske tekme ter težiti k temu, da se uvrstimo v svetovno ligo. Šele, ko bomo kontinuirano igrali z najboljšimi evropskimi in svetovnimi reprezentancami, bomo te izkušnje prenesli na največja tekmovanja. Igranje v svetovni ligi bo tej reprezentanci dalo dodano vrednost, zato bo letošnje igranje v evropski ligi toliko bolj pomembno. In tu je vodstvo OZS v nehvaležni vlogi, vendar verjamem, da se ljudje v njem resnično trudijo. Mislim, da je predsednik OZS Metod Ropret pravi človek na tem mestu, dejstvo pa je, da s svojo ekipo nima lahke naloge. Vem, da se trudijo, da bi igralcem omogočili čim boljše pogoje za delo, ampak kot rečeno, če bodo fantje držali skupaj in imeli pred sabo jasno postavljen cilj, sem prepričan, da so sposobni priti zelo visoko.«
