FC Barcelona, nogometni klub velikan, je v moderni dobi nogometa začrtal nove smernice v nogometu, ki jih želijo posnemati prav vsi veliki klubi. Poleg hitre, atraktivne in kombinatorne igre jih krasi tudi velika pripadnost klubu kot simbolu Katalonije. Kaj pa se je dogajalo v 114-letni zgodovini kluba da je pripeljalo do teh uspehov in kako se je vse skupaj sploh začelo?
Skromni začetki
Da bi to izvedeli se moramo vrniti v leto 1899, ko je skupina mladih tujcev ki so bivali v Barceloni ustanovila klub FC Barcelona. To se je zgodilo zaradi vse večje popularnosti športa, predvsem nogometa. Joan Gamper ki se je v Barcelono preselil iz Švice velja za ustanovitelja kluba, vse pa se je začelo, ko je leta 1899 objavil oglas v lokalnem časopisu »Los Deportes«, da išče igralce, ki bi skupaj z njim oblikovali nogometno ekipo. Dvanajst igralcev (Otto Kunzle in Walter Wild iz Švice, John in William Parsons iz Anglije, Otto Maier iz Nemčije in Lluis d’Osso, Bartomeu Terradas, Enric Ducal, Pere Cabot, Carles Pujol in Josep Llobet iz Katalonije) se je združilo in izbralo ime za klub : »Futbol Club Barcelona«.
Gamper je v klubu ustvaril posebno vzdušje, sprejemali so člane iz različnih okolij, status ni bil pomemben, vsak je bil dobrodošel, klub pa je pridobil na popularnosti tudi zaradi tega ker so člani sami odločali o usodi kluba. Iz te multikulturnosti in spodbujanju zavesti o pripadnosti sta se rodila identiteta in ponos Kataloncev, katera še vedno nista zamrla. Gamper je bil tako prvih 25 let tesno povezan s klubom – kot igralec, direktor kluba in njegov predsednik. Barve dresov FC Barcelone so že od začetka rdeče-modre barve. Razlaga temu naj bi bila, da je Gamper te barve izbral zaradi švicarskega kluba Basel, v katerem je igral preden je prišel v Barcelono. V katalonščini sta barvi modra in rdeča imenovani »blau« in »grana«, od tod pa navijačem tudi slavni vzdevek za klub – »Blaugrana«.
Prva lovorika
Leta 1902 pa je Barcelona že osvojila svojo prvo lovoriko – pokal Macaya, v njegovi drugi izvedbi in to brez izgubljene tekme. Pokal je bil sicer organiziran samo za katalonska moštva vendar je bil to za klub ki je bil ustanovljen le tri leta prej vseeno velik uspeh. Leta 1929 pa je FC Barcelona premierno osvojila novoustanovljeno špansko ligo, imenovano preprosto – Liga. V tekmovanju ki je trajalo štiri mesece in pol je za dve točki premagala Real iz Madrida. Dvajseta leta so bila nasploh zlata doba kluba, število pripadnikov kluba se je povzpelo nad 10.000, za klub so igrali igralci kot so Samitier, Alcantara, Zamora, Sagi, Piera in Sancho – igralci ki so jih ljudje imeli za idole, moštvo pa imenovali kar sanjsko moštvo.
Diktatura
Prva leta po državljanski vojni in nova politična diktatura pa so prinesla spremembe. Obstanek kluba je bil na preizkušnji, morali so spremeniti svoj grb, saj naj ne bi deloval dovolj špansko, športne direktorje in predsednike je imenovala nova diktatorska vlada, klubske prostore je uničila bomba, mnogi igralci so morali v izgnanstvo, večina novih pa se ni smela pridružiti FC Barceloni, temveč so okrepili klub iz glavnega mesta. Tako so morali začeti od začetka, število članov je padlo vse do številke 2500. Vendar se je klub pobral in nadaljeval s svojim delom. V tistem času sta za FC Barcelono igrala Cesar Rodriguez, ki je za klub igral 351 uradnih tekem in zabil kar 232 golov, kar ga je dolga desetletja uvrščalo na prvo mesto strelcev kluba, in Mariano Martin ki je na svojih 150 tekmah za FC Barcelono zadel kar 129-krat. Na mesto trenerja pa je klub imenoval bivšega igralca Josepa Samitierja in z njim leta 1945 ponovno osvojila špansko ligo, tekmovanje ki ga niso osvojili vse od leta 1929. Uspehi so se kar vrstili in leta 1949 so osvojili še prvo evropsko lovoriko – Latinski pokal.
Ekipa petih pokalov
Ekipa je v sezoni 1952/1953 osvojila kar pet pokalov – špansko Ligo, španski pokal, Latinski pokal, pokal Eva Duarte in pokal Martini Rossi, imenovali pa so jih kar »Ekipa petih pokalov«. Po takšnem uspehu se je tudi zanimanje za klub samo še okrepilo in
kmalu je bilo jasno da bo stari stadion premajhen, zato so leta 1954 začeli z gradnjo štadiona Camp Nou, ki je še danes stadion z največjo kapaciteto v Evropi, sprejme lahko neverjetnih 98.772 gledalca. Gradnja je bila zaključena leta 1957 in prvotna kapaciteta stadiona se ni veliko razlikovala od današnje, takrat si je tekmo kluba FC Barcelona lahko ogledalo kar 93.053 gledalcev. Barcelona je prvo tekmo na novem štadionu igrala z Varšavo in jo dobila s 4:2. V tem obdobju gre izpostaviti madžarskega igralca Laszla Kubalo, ki je predvsem poznan po tem da je v španski nogomet vnesel novosti kot so zavrtinčene žoge, med drugim je v svoji prvi sezoni za FC Barcelono na 28 tekmah dosegel kar 39 golov, in še danes velja za eno izmed največjih imen tega kluba. Še en igralec iz tistega časa ki ga velja omeniti je Luis Suarez z nadimkom »Arhitekt«, igralec FC Barcelone ki je po uspešnih sezonah v klubu, leta 1960 prejel zlato žogo in s tem postal prvi španec, ki mu je tak podvig uspel.
Alfredo di Stefano
Seveda je že takrat obstajalo rivalstvo med kluboma iz Barcelone in Madrida, to se je samo še zaostrilo po tem ko je Barcelona dosegla dogovor z River Plate-om, klubom ki je za igralca Alfreda di Stefania imel pravice prodaje, Real pa jim ga je speljal pred nosom, saj so istočasno dosegli dogovor s klubom Millionarios, klubom za katerega je di Stefanio takrat igral. Barcelona se je seveda pritožila, razsodba pa naj bi bila taka, da mora igralec za vsak klub igrati po eno sezono. Barcelona se je po tem di Stefanu odrekla, le ta pa je kasneje postal ikona kluba iz Madrida.
Zlata leta FC Barcelone so trajala do leta 1961, do tekme finala evropskega pokala, ki ga FC Barceloni ni uspelo dobiti, takrat se je začelo obdobje športnih neuspehov in odhodov nekaterih ključnih igralcev, kot so Kubala, Ramallets, Czibor in Segarra.
»The Bottles Final«
Po dolgih sušnih letih je Barcelona leta 1968 končno spet osvojila lovoriko – Španski pokal, vendar način na katerega so ga osvojili ne bi mogel biti slajši, saj se je finalna tekma igrala na Santiagu Bernabeu, nasprotnik pa je bil Real iz Madrida. Barcelona je zmagala z izidom 0:1, tekma pa bo ostala v spominu tudi po dogodkih iz zadnjih minut obračuna, ko so navijači iz Madrida igralce Barcelone začeli obmetavat z steklenicami, od tod je tekma poznana tudi kot »The Bottle Final«.
Več kot le klub
Istega leta se je rodil tudi znani slogan da je FC Barcelona več kot le klub.
Ta slogan se je obdržal po nagovoru Barceloninega predsednika Narcisa de Carrerasa, ki je izjavil da je FC Barcelona »Mes que un club«, kar pomeni, da sebe ne vidijo samo kot klub, ampak kot predstavnike zatiranega naroda, to predvsem zadeva zatiranje Kataloncev s strani kraljevih Kastiljcev, bili pa so seveda tudi proti centralizaciji nogometa ki ga je izvajala španska nogometna zveza.
Cruyff – prvič
Leta 1973 je bilo prelomno leto zaradi prihoda novega igralca po imenu Johan Cruyff, igralec ki je v svoji karieri za FC Barcelono predvsem s svojim pregledom nad igro in atraktivnimi zadetki pustil velik pečat. Klub je po dolgem času potreboval zvezdnika in za to nalogo so izbrali Nizozemca, ki je prej z Ajaxom iz Amsterdama zmagoval po Evropi. Rezultati so bili opazni takoj, saj so že leta 1974 že pet tekem do konca, spet osvojili špansko ligo, med sezono velja omeniti gostovanje na Santiagu Bernabeu in zmago z 0:5 proti kraljevemu klubu.
V istem letu se je rodila tudi uradna himna tega katalonskega velikana. Ob veliki proslavi za 75. obletnico ustanovitve kluba so jo prvič premierno predvajali, napisala pa sta jo Josep M. Espinas in Jaume Picas, naslov pa je »Cant del Barca«.
Prvi »pravi« evropski pokal
Prvi naslov pokala evropskih zmagovalcev je FC Barcelona postavila v svoje vitrine leta 1979, po tem ko je v finalu v Baslu premagala Fortuno iz Düselldorfa, rezultat tekme 4:3 pa je bil dosežen šele po podaljških. Igralce so po prihodu domov pozdravili kot bogove, posebna čast pa je bila izkazana dvema – Johanu Neeskensu in Migueliju, prvemu ker se je poslavljal od kluba, drugemu pa, ker je celo finalno tekmo odigral z zlomljeno ključnico.
Leto 1981 je zaznamovala ugrabitev Barceloninega najboljšega strelca sezone Enriqueja »Quinija« Castra. Ugrabitelji so ga odpeljali kar z njegovega domačega praga, njegova ugrabitev pa je trajala 25 dni, v tem času so bili igralci Barcelone prisiljeni igrati tekme domačega prvenstva, brez najboljšega strelca in potolčeno moralo v moštvu, pa jim je priložnost za osvojitev le-tega spolzela iz rok.
Morda največja okrepitev v zgodovini kluba se je zgodila leto kasneje, ko se je ekipi pridružil veliki Armando Diego Maradona. Ampak na žalost se je ta igralec, ki je v tistem času veljal za najboljšega na svetu, v dveh letih spopadal z poškodbami in boleznijo, kar mu je onemogočilo da bi v klubu zasijal v svoji polni luči, kljub temu pa je na 58 tekmah dosegel 38 zadetkov v dveh sezonah.
Johan Cruyff – drugič
Obdobje med leti 1988 in 1994 je zaznamoval povratek legendarneda Cruyffa v klub, vendar tokrat kot glavnega menedžerja ekipe, in to se je poznalo na sami igri, ki je bila v tem obdobju spet tista prepoznavna tekoča igra ki jo je FC Barcelona gojila že v prejšnjih uspešnih letih. Ogrodje Barcelonine ekipe so takrat sestavljali zvezdniki kot so Zubizaretta, Laudrup, Koeman, Stoichkov, in Guardiola, ekipa pa je bila poimenovana »Sanjsko moštvo«. S to ekipo so si zagotovili 4 zaporedne naslove španskih prvakov, prav tako pa so osvojili predhodnika današnje lige prvakov – Evropski pokal. V finalu so premagali UC Sampdorio iz Genoe, tekmo pa je na Wembelyu odločil Ronald Koeman z briljantnim prostim strelom v 111. minuti tekme, po tem ko se je redni del zaključil brez zadetkov. Cruyffova navodila pred začetkom tekme so bila preprosta: »Pojdite na igrišče in uživajte«. Po vrnitvi v Barcelono je šampionsko ekipo pozdravilo 1.000.000 navdušenih navijačev.
Brazilske desetice
Po tej generaciji prispemo že v novejšo zgodovino, ko so na sceno stopili brazilski igralci ki so v tem klubu močno izstopali kar po vrsti: Ronaldo, Rivaldo in Ronaldinho, so si vsak na svoj način v tem klubu naredili ime in tudi postali legende kluba, vendar je ekipa do večjega uspeha spet morala čakati, vse do leta 2006 ko je ekipo vodil Frank Rijkaard z magičnim Ronaldinhem na čelu, osvojili so Ligo prvakov, po tem ko so v Parizu premagali Arsenal z zadetkoma Samuela Eto’o- ja in Juliana Bellettija. To slavje je vodilo k enemu najbolj plodnih obdobij v klubski zgodovini.
Era Josepa Guardiole
Na klopi se je leta 2008 preizkusil Pep Guariola, s 
podobnim pristopom kot pred njim Rijkaard in Cruyff pa bo to obdobje za vselej ostalo zaznamovano v zgodovini kluba. Med leti 2008 in 2011 je ekipa osvojila dva naslova Lige prvakov, tri španska prvenstva, in klubsko svetovno prvenstvo. Zadnjega so osvojili v tistem magičnem letu 2009, ko je Barcelona osvojila vseh šest možnih lovorik (Copa del Rey, La Liga, Liga prvakov, španski superpokal, evropski superpokal, in svetovno klubsko prvenstvo). Velik del ekipe so sestavljali doma vzgojeni igralci, največje priznanje za njihovo nogometno šolo pa je bila tudi nominacija za Zlato žogo v letu 2010, ko so v ožjem izboru ostali trije kandidati (Xavi, Iniesta in Messi) vsi vzgojeni v Barcelonini šoli La Masii. Dobil jo je – in to trikrat zapored – za mnoge najboljši igralec vseh časov Lionel Messi, mali argentinski virtuoz iz Rosaria, ki je gonilna sila in eden izmed igralcev ki je v klubu v zadnjem času pustil največji pečat.
Članek zaključujem še s povzetkom vseh lovorik ki jih je FC Barcelona osvojila v svoji zgodovini :
Liga prvakov (4):
1991-92, 2005-06, 2008-09, 2010-11
Klubsko svetovno prvenstvo (2):
2009, 2011
Pokal pokalnih zmagovalcev (4):
1978-79, 1981-82, 1988-89, 1996-97
Fair cup (3):
1957-58, 1959-60, 1965-66
Evropski superpokal (4):
1992-93, 1997-98, 2009-10, 2011-12
Pokal Eva Duarte (3):
1948, 1952, 1953
Latinski pokal (2):
1948, 1952
La Liga (22):
1928-29, 1944-45, 1947-48, 1948-49, 1951-52, 1952-53, 1958-59, 1959-60, 1973-74, 1984-85, 1990-91, 1991-92, 1992-93, 1993-94, 1997-98, 1998-99, 2004-05, 2005-06, 2008-09, 2009-10, 2010-11, 2012-13
Španski pokal (26):
1909-10, 1911-12, 1912-13, 1919-20, 1921-22, 1924-25, 1925-26, 1927-28, 1941-42, 1950-51, 1951-52, 1952-53, 1956-57, 1958-59, 1962-63, 1967-68, 1970-71, 1977-78, 1980-81, 1982-83, 1987-88, 1989-90, 1996-97, 1997-98, 2008-09, 2011-12
Španski superpokal (11):
1983-84, 1991-92, 1992-93, 1994-95, 1996-97, 2005-06, 2006-07, 2009-10, 2010-11, 2011-12, 2013
Španski ligaški pokal (2):
1982-83, 1985-86
Mediteranska liga:
1937
Liga Katalonije:
1937-38
Katalonsko prvenstvo:
1901-1902, 1902-03, 1904-05, 1908-09, 1909-10, 1910-11, 1912-13, 1915-16, 1918-19, 1919-20, 1920-21, 1921-22, 1923-24, 1924-25, 1925-26, 1926-27, 1927-28, 1929-30, 1930-31, 1931-32, 1934-35, 1935-36, 1937-38 (Vključen pokal Macaya (1901-02) pokal Barcelone (1902-03)
Katalonski pokal:
1990-91, 1992-93, 1999-00, 2003-04, 2004-05, 2006-07
