Pompeji so bili uspešno pokrajinsko središče v Rimskem imperiju v osrednji Campaniji, zahvaljujoč svoji legi južno od že dolgo mirujoče gore Vezuv, vulkanskega izvora. S svojimi približno 20.000 svetovljanskimi prebivalci je postalo ponovno poznano po svojih oljkah, vinu in garumu, fermentirani ribji omaki. Mesto je živelo v veliki blaginji zaradi izjemno rodovitne vulkanske prsti v regiji. Vezuv je edini aktivni vulkan na evropski celini, ki je nastal kot posledica trka dveh tektonskih plošč, afriške in evrazijske. Tektonski sile so delovale ves čas, občasno pa se sproščale preko potresov ali vulkanskih izbruhov.
Skrivnostni Pompeji so od nekdaj burili domišljijo slavnih vojskovodij, arheologov in umetnikov. Garibaldijev arheolog Aleksander Dumas je tu odkrival erotične freske, jih s svojimi pomočniki iztrgal iz ruševin in jih prenesel v okoliške palače. Mozart je uglasbil Čarobno piščal, ko je obiskal ostanke izginulega mesta, pa tudi Charles Dickens in Mark Twain sta pisala o njem. Goethe ga je imenoval mumificirano mesto. Mark Rothko je narisal serijo slik, v katerih obrisih lahko zaslutimo to dvakrat rojeno mesto.
V Neapeljskem zalivu so v tistem času živeli bogati Rimljani. Pompeji so bili rimska kolonija, v kateri so živeli manj premožni ljudje, ki so se ukvarjali z obrtjo, gostinstvom, kmetijstvom, pa tudi gladiatorstvom. Bogataši so sem zahajali na počitnice in kadar so si zaželeli sprostitve in zabave.
To je bil čas, kot nam pripovedujeta zgodovinarja Tacit in Suetonius, ko si je cesar Tiberij privoščil “ogabne pregrehe” in kjer so lastniki tako imenovane Vile papirusov ustvarili bogato knjižnico skeptične filozofije. Rimsko cesarstvo se je takrat že spopadalo s težavami. Šlo je za čas vladavine cesarja Nerona, ki je s svojimi dvorjani živel razkošno in razuzdano življenje. Svoje pristaše je bogato nagrajeval, gospodarstvo pa je potisnil na kolena. Finančni položaj so skušali popraviti z osvajalnimi vojaškimi pohodi, ki so predstavljali glavni vir njihovega bogastva. Rimske legije so prinašale deželam od Egipta do današnje Velike Britanije napredek (tekočo vodo, ogrevanje, pismenost). Rimljani so živeli kot sodobni ljudje, obkroženi z blagostanjem materialnega potrošništva, ki so ga omogočile številne iznajdbe. Rimsko življenje je bilo fantastično civilizirano, v svojem bistvu pa barbarsko. Način življenja bogatih je bil odvisen od uporabe drugih človeških bitij na način, kot mi uporabljamo stroje. Industrijska revolucija je kasneje omogočala reproduciranje takšnega življenjskega sloga brez sužnjev. Toda, ko je Vezuv izbruhnil, so bogati in reveži, svobodni ljudje in sužnji umrli skupaj.
Potresi in dim, ki se je dvigal iz kraterja, so opozarjali okoliško prebivalstvo na na bližajočo se katastrofo. 24. avgusta leta 79 našega štetja, ko je bilo po ocenah v mestu le okrog 20.000 ljudi, je vrh Vezuva eksplodiral z grozljivim pokom. Eksplozija je odtrgala del vulkanskega pobočja in črna reka pepela in skal je priletela iz kraterja ter usmerila svoj tok skozi mesto, za sabo pa puščala smrt in uničenje. Mešanica kamenja in prahu se je pričela ohlajati in padati navzdol ter pokopala veličastne Pompeje pod šest ali sedem metrov debelo plastjo zemlje. Razvili so se strupeni plini, ki so zadušili ljudi, ki niso zbežali iz mesta, ker niso želeli zapustiti svojega premoženja.
Zelo vroča para je privrela iz Vezuva in se v stiku z atmosfero spremenila v močan dež. Mešanica vulkanskega pepela, zemlje in dežja se je spremenila v plaz vroče lave in zalila sosednji Herkulaneum, v katerem so ljudje živi zgoreli.
Pompeji so izginili za skoraj 1700 let. Izkopavati so jih začeli šele leta 1748, v času, ko je španski kralj Charles III. Bourbon osvojil Neapelj in Sicilijo. Arhitekt Domenico Fontana je slučajno naletel na ostanke pokopanega mesta, ko so izvajali izkopavanja zaradi izboljšav zemljišča. 1860. je Gioseppe Fiorelli iznašel domiselni sistem vlivanja mavca v odprtine, ki jih je v pepelu pustil obris človeškega telesa. Ko se je ta strdil okoli kosti in pepela, so nastali kipi iz resničnih človeških teles, zamrznjeni v trenutku. Tako je uspel rekonstruirati prvotno obliko ljudi, živali in lesenih predmetov. Skoraj čudežno so ljudje in dogodki oživeli ter na nek način Pompeje vrnili v življenje. Štiri petine Pompejev je postopoma ugledalo svetlobo. Fiorelli se je v glavnem ukvarjal z odkrivanjem, kakšno je bilo vsakdanje življenje v starem rimskem mestu in se osredotočil na izkopavanje domov in ulic Pompejev. Eden najbolj zanimivih vidikov Pompejev je veliko število sporočil, napisanih na stenah. Medtem ko imamo veliko primerov knjig in pisem, ki so jih napisali bogati in mogočni Rimljani, nam ti grafiti, izpraskani na stene z železnimi žeblji, dajejo dober vpogled v to, kaj so navadni ljudje v Pompejih mislili o življenju v rimskem cesarstvu.
In kaj nam pripovedujejo ostanki Pompejev, odkopanih izpod šestmetrske plasti lehnjaka in pepela? Kakšni so bili življenje v mestu in njegovi prebivalci? Pompeji so bili obdani s tri kilometre dolgim zidom z osmimi vrati. Najstarejše stavbe segajo v čas 6. stoletja pred Kristusom. Ta urbani del je najverjetneje obsegal le delček severozahodnega območja med glavnim trgom (Main Forum) in trikotnim trgom (Triangular Forum). Mesto se je postopoma širilo proti severu in jugu. Večina ostankov Pompejev izvira iz obdobja po nastanku kolonije leta 80 pred Kristusom.
Ko vstopimo v Pompeje, pred našimi očmi zaživi nepopolna, a fascinantna in čudežna starodavna skupnost, v kateri sta seks in smrt nekaj vsakdanjega, njihov svet pa poln radovednosti in domišljije.
Umetnine prikazujejo, kako za neko mizo ležijo skupaj mož, žena in dva otroka z izrazi hude bolečine in groze, zamrznjeni v trenutku. Moški in ženska, sta dvignila svoje roke, jih stisnila v pesti, kot bi se želela ubraniti vročine, ki je zajela družino v njenem zaklonišču, ko je izbruhnil Vezuv. Otroci so še bolj pomilovanja vredni. Eden se poskuša izviti iz naročja umirajoče matere. Drug leži v bližini, s povsem ohranjenim in milostno mirnim videzom na obrazu.
Obstaja odlitek ženske, ki je padla, ko se je njena hiša zrušila in bila ujeta v epoksidno smolo. Nosila je preprost in fin zlat nakit, ki odseva kot rumen prosojen ulitek s svojimi utrinki kosti pod mesom, ki prodirajo navzven.
Rimljani so praktični ljudje in umetnost nikoli ni bolj praktična kot takrat, ko je pornografska. Izročilo pripoveduje, da so imeli Pompeji morda devet ali morda celo do 35 bordelov, od katerih je eden dobro ohranjen. Ljudje so imeli erotične slike v svojih hišah. Ohranjena je slika moškega in ženske, ki preizkušata nov erotični položaj, medtem ko suženj čaka v pripravljenosti, v primeru, da bosta kaj potrebovala.
Ohranjen je smešen mozaik psa čuvaja, prijaznega videza , zabavni vrtni kip boga Pana, ki ima spolne odnose s kozo, mozaik morskih bitij, ki izgleda tako kot obara iz morskih sadežev, ki jo lahko danes jeste v bližini Neaplja. Leseno pohištvo, je karbonizirano, preživelo v svoji oblikovni eleganci. Šaljiva slika skeleta z dvema vinskima vrčema govori pikro o nevarnosti pijače. Veliki bronasti zajec v naravni velikosti je plesnivo hrano, da bi postal zajec v obliki torte ali paštet.
Dve tretjini urbanega dela Pompejev so zasedale privatne zgradbe, vključno s hišami, trgovinami, pisarnami in gostilnami. Zemljiški posestniki (aristokrati) in poslovneži, bankirji, sodniki, odvetniki, govorniki (srednji razred) so živeli v luksuznih hišah, zgrajenih v italskem slogu z dnevnimi sobami okrog atrija in kasneje v helenističnem slogu. V jugozahodnem delu so bile hiše zgrajene terasasto, vzporedno s pobočjem zemljišča. Svobodnjaki, revnejši trgovci in obrtniki so imeli skromnejše hiše, s sobami okrog pokritega atrija, majhnim dvoriščem ali vrtom. V hišah s trgovinami in pisarnami so bili zadaj ali zgoraj običajno prostori za bivanje, ki so bili izjemno skromna bivališča. Stene so bile grobo ometane in tla enostavno zbita ali pokrita z deskami. Stene so krasili z barvastim marmorjem, štukaturami in arhitekturnim okrasjem. Umetniki so slikali domišljijske podobe in freske. Organizirani so bili v skupine mojstrov in asistentov ali pogodbenih delavcev.
Na Apolonov tempelj naletimo kmalu po vstopu skozi vrata Porta Marina, poimenovana tako, ker gledajo na morje. Zgrajen je bil v 3. stoletju pred Kristusom. Sestavlja ga 48 jonskih stebrov, ki so jih v Neronovi dobi spremenili v korintske stebre. Na visoki ploščadi je prostor, ki je najsvetejši del templja, prav tako obdan s trinajstimi korintskimi stebri. To je bilo svetišče večih božanstev, med drugim Apolona, ki strelja z lokom in Diane, boginje lova, nasproti njega. Sodeč po nekaterih najdbah so tu častili tudi Merkurja.
V bližini je Forum, pravokotne oblike, tlakovan s travertinom in obkrožen s pokritimi arkadami na treh straneh. Forum v Pompejih je bil politično, gospodarsko in versko središče mesta, okrog katerega so bili razvrščeni glavni templji, sodišča in druge zgradbe. Ulice so bile tlakovane z velikimi ploščami, narejenimi iz lave in imele tudi pločnike. Vodo so dobivali iz reke Sarno in iz vodnjakov; zgradili so akvadukt, po katerem so speljali vodo po ceveh do hiš premožnejših prebivalcev in javnih kopališč ter fontan. 60 odstotkov prebivalstva Pompejev je bilo svobodnjakov, ostali so bili sužnji. V sumitski dobi so bile arkade sestavljene iz dveh vrst stebrov v dorskem slogu, podstavki, na katerih so počivali zgornji stebri pa so bili v jonskem slogu. Stebri in arkade na vzhodni in zahodni strani pa so iz rimskega obdobja. Na sredi zahodnega dela trga je nekakšno stojišče, s katerega so govorniki nagovarjali množice. Vzdolž južne strani arkade je več velikih podstavkov, na katerih so stali kipi najpomembnejših mož mesta. Javne zgradbe so bile skrite vzdolž južne, vzhodne in zahodne strani, edini popolnoma viden je Jupitrov tempelj na severni strani.
Jupitrov tempelj je bil zgrajen v 2. stoletju pred Kristusom, v dobi Samnitov.Posvečen je triadi Junone, Minerve in Jupitra. Sestavlja ga dvanajst korintskih stebrov, šest spredaj in po trije na vsaki strani. Tla v notranjosti pokriva marmorni mozaik. V njem so našli glavo Jupitra iz marmorja, ki jo sedaj hranijo v Narodnem muzeju.
Na križišču ulic Foro in Nola je javno kopališče, izkopano 1823. leta. Razdeljeno je na moški in ženski del in ima vgrajeno komunalno opremo za centralno kurjavo. Za kratkim hodnikom je garderoba z majhnimi lesenimi okroglimi ploščicami, ki je bila namenjena čakanju strank, da so prišle na vrsto. Malo naprej je krožna cev za hladno kopel, zgoraj pa je odprtina na strehi, ki spušča svetlobo v prostor. Na desni je tepidarium za vročo kopel in kalidarium za parno kopel, ki jo ogreva sistem dvojnih sten, imenovan concameratio, skozi katerega prihaja vročina od peči. Na elegantnem marmornem umivalniku so z bronastimi črkami odtisnjena imena oblastnikov, ki so ga vgradili v kopališče na svoje stroške po ceni 5.240 sestrov.
Na skrajnem vzhodnem delu mesta naletimo na amfiteater,ki so ga zgradili graditelji malega gledališča leta 80 pred Kristusom in velja za najstarejši poznan amfiteater. Arena je na najnižjem nivoju in nima podzemnih hodnikov. V samo areno in v spodnji nivo s sedeži vodita dva glavna vhoda vzdolž najdaljše osi zgradbe. Zgornji nivoji so dosegljivi prek zunanjih stopnic z dvema zapornicama. Če pogledamo na štirikoten trg s sprednje strani zgradbe, je tam velika nasuta stena, zgrajena iz suhega kamenja z velikimi kamnitimi oboki. Pod spodnjimi sedeži teče obokana galerija srednjega dela sedišč, imenovana kripta, ki ima dvojno funkcijo: podpira zunanji del nasipa in omogoča urejen dostop ljudi do sedežev. Pregrada na sredini onemogoča ljudem, da bi se usmerili vsi, k istemu vhodu. Do kripte pridemo po hodniku na severu in treh hodnikih na vzhodu, vsi pa so nagnjeni. Ker so jih uporabljali tudi za dvokolesa in kočije, so tlakovani s tlakovci v obliki blokov. Jugozahodni hodnik zavija, da bi dosegel areno. Desno takoj za vhodom in stopnicami pridemo do krožne stene brez odprtin. Dostop do zunanjosti amfiteatra je po podzemnih obokih dvokrilnega stopnišča na zahodni strani.Majhno stopnišče na hodniku na nivoju kripte so verjetno uporabljali najbolj imenitni oblastniki mesta, da so prišli do častnih sedežev na ploščadi, ki sloni na kripti. Izhod iz arene so verjetno uporabljali zmagovalci, da so prišli do ploščadi in prejeli svoje nagrade. Če pot nadaljujemo vzdolž kripte, se vrnemo k vhodu arene. Pred vhodi na severu in jugu sta dve majhni sobi, ki sta se uporabljali za oskrbovanje ran in prinašanje trupel mrtvih gladiatorjev. V areno vstopimo skozi velik vhod iz rezanega kamna s polkrožnimi oboki, stebri, ki se končujejo z enostavnimi kapitoli, opaži, frizami in drugimi dekorativnimi elementi. S sredine arene dobimo najboljšo predstavo o obliki amfiteatra.
Vila misterijev se nahaja pred strmim pobočjem in gleda proti morju. Je tipičen primer luksuzne hiše z dodanimi kmetijskimi poslopji. Počiva na umetnem nasipu, pod katerim je vhod v grobnico, ki so jo uporabljali kot klet.Vanjo vstopimo skozi majhen vhod, ki vodi v polkrožno sobo, ki se odpira na odprto teraso. Originalen vhod je na drugi strani stavbe in ga še vedno zakriva vulkanski material. Glavni prostori hiše so razvrščeni okrog atrija in vključujejo majhno spalnico, neke vrste dnevno sobo, pomožne prostore okrog peristila, kvadratno dvorišče in kopalnico. Poleg je tudi dvorišče s kuhinjami, pečjo in prostori za služinčad ter kmetijski del s sobo za upravnika in kmetijsko opremo. Vila je bogato okrašena z vrsto ogromnih figur, ki najverjetneje predstavljajo vpeljevanje neveste v skrivnosti Dioniza. V »sobi velikih slik« je niz fresk, ki pokrivajo vse stene in predstavljajo zaporedne prizore iz obreda. Mladenič bere o obredu pod vodstvom sedeče ženske, sledi ji druga ženska in tesno za njo mlada ženska s peharjem, pomaknjena na desno. Skupina žensk sodeluje pri žrtvenem obredu. Stari Silenius poje in igra, medtem ko mlada ženska ponuja svoje prsi srnjačku. Vstopa ženska, zgrožena zaradi svetega uvida: stari Silenius ponuja mlademu Satiru pijačo, medtem ko drugi mladenič drži v zraku gledališko masko.
Poroka Dioniza in Ariadne upodablja mlado žensko, ki kleči in zdi se, da odkriva sveti predmet izpod rdečega ogrinjala. Krilata figura drži v zraku bič, da bo udarila prestrašeno mlado žensko, ki se skuša skriti v naročje svojega tovariša. Potem, ko je očiščena z dejanjem krilatega demona, vstane in gola ekstatično zapleše.
Naslednja freska prikazuje kopalnico neveste pred obredom. V kotu je figura sedeče ženske, zavite v plašč. Je nevesta, morda božanska svečenica in gleda obred. Na drugi strani se razkriva freska z dionizovim falusom in sedečo starejšo žensko (matrono).
Po iskanju užitkov in razkroju vrednot je sodobna družba zelo podobna Rimljanom. Svet, ki se je izgubil, ko je Vezuv izbruhnil, predstavlja srečanje z epopejo o človeku v času starega Rima.
Avtorica besedila in vseh slik: Tanja Kastelic
