Čudovit sobotni dan. Modro nebo in sončen dan sta vabila v naravo. Kam naj jo mahnemo s kolesom? In smo si rekli: na staro železniško progo Kozina – Trst oziroma na staro »štreko«. Pot poteka nad prekrasno dolino Glinščice, italijansko Rosandra. Ta železnica je povezovala med seboj kraje Santa Andrea (Trst), Santa Anna (Sveta Ana), San Giuseppe, (Ricmanje), San Antonio Mocco (Boršt) ter Santa Elia (Draga). Ker so bile postaje poimenovane po svetnikih, so domačini progo imenovali kar Proga vseh svetih.
Avstrijci so leta 1841 zasnovali Sudbahn, in sicer naj bi železnica povezovala med seboj Benetke, Trst in Istro in to preko Ljubljane. Leta 1875 je bila povezava do Benetk že narejena, medtem, ko so drugi del, torej od Divače do Pulja dokončali šele v letu 1876. Da bi pa ta mreža resnično delovala, je seveda manjkala le še neke vrste hitra povezava med Istro in Trstom, kar je pomenilo, da je bil potreben še odcep pri Hrpeljah in krajša proga, ki bi potekala skozi dolino Glinščice do mesta Trst. Na ta način bi seveda skrajšali pot do Pulja za približno 38 km. Za tisto dobo je to pomenilo, da je bila proga skrajšana za veliko, veliko kilometrov Predvidevali so izreden železniški promet , računali so namreč, da so bo po tej progi vozilo dnevno vsaj 25 vlakov, kateri naj bi imeli 25 vagonov, vendar so se ušteli. Tudi sama gradnja te proge, katere dolžina je le 19,6 kilometra, ni bila tako enostavna, saj je potekala predvsem po kraških tleh, kar je pomenilo, da je bilo precej jam in brezen. Med gradnjo železnice se je pri Botaču odprlo brezno, v katerega so strmoglavili trije delavci in katerih trupel nikoli niso dosegli. Sam odsek je začel obratovati leta 1887, vendar pa zaradi dogodkov, ki so zaznamovali to obdobje, ni nikoli dosegel tistega pomena, ki mu je bil pripisan pri načrtovanju. Tako se je namesto tovornega prometa na tem odseku, začel odvijati zelo živahen potniški promet med Trstom, Istro ter vzhodnim Krasom. Vlak je bil več kot dobrodošel istrskim in kraškim kmeticam , saj so le-te oskrbovale Trst z perutnino, jajci, zelenjavo, pa tudi suho meso , »rakija« in »slivovc« niso manjkali. Kmalu po drugi svetovni vojni so vlaki sicer še nekaj časa vozili do Drage, vendar pa so progo leta 1958 leta ukinili, in 1966 dokončno odstranili vse tračnice. In tako imamo sedaj na tej stari in opuščeni železniški progi več kilometrov dolgo, urejeno, delno asfaltirano delno makadamsko pot, ki primerna tako za kolesarjenje kot za hojo in tek in je naravnost čudovita.
Od kjerkoli že prihajate, je izhodiščno mesto Kozina oziroma bencinska črpalka, kjer je v njeni okolici kar nekaj parkirišč. Od tam zavijemo proti vasi Klanec in takoj na začetku poti, zavijemo na desno. In že smo na stari železniški progi.
Na slovenski strani proga ni ravno zgledno vzdrževana, kar se seveda na italijanski strani spremeni. Po nas vodi mimo vasi Draga, kjer so že oznake , ki kažejo na pohodniške steze po bližnjih hribih in seveda po dolini Glinščice, ki je dolga borih dvanajst kilometrov in je zaradi svoje enkratnosti leta 1996 razglašena za naravni rezervat.
Polna je zanimivosti kot so razna arheološka najdišča, ki potrjujejo bivanje človeka v tej dolini že v neolitiku. Ta dolina je pravzaprav edina naravna pot iz današnje Slovenije do morja preko kraških pobočij. V dolini najdemo tudi starorimski vodovod, ki so ga že v prvem stoletju Rimljani napeljali vse do Trsta in je bil dolg približno 14 kilometrov. Danes tu najdemo ohranjenih le kakih sto metrov tega vodovoda.
Pot se nadaljuje proti Borštu, kjer je pravzaprav edina ravnina, pa proti Ricmanju in vse do Trsta.
Ko se vračamo nazaj nas čaka kar dober zalogaj, saj je vzpon vse do Kozine . Trst ne namreč nahaja na 2,6 metrih nad morjem, Kozina pa na 490 metrih nad morjem. Vendar se splača.
