Na tak način postaja življenje že dolgočasno. Imaš ali pa nimaš. Bogatun ali revež. Zlate sredine ne obstajajo več?!
Dajmo ljudje, pomagajmo si. Vsi smo za to, a kaj ko se vsi sprašujemo KAKO?! Ena od idej bi lahko bila že ta stran. Dajmo pisat, dajmo migat. Možnosti, verjamem je ogromno, le vidimo jih ne. Stopamo po poteh, kjer ni časa za ogled samega koraka. Že v temu se lahko skriva naša tako zaželena rešitev.
Trenutno se sončnim v vetrovno oblačnem vremenu. Moje sončenje skrbno mažem s kremo, kjer je faktor blizu 50 ali še več. Samo v našem kraju je to početje postalo prava modna muha. Razbohotila se je pred rojstvom mojega materinstva (sem v zrelih letih). Slabe stvari se hitro primejo in razširijo kot najbolj plemenita plesen. Turbo kapitalizem je škodljiv in grdega videza. Deluje na počutje, videz, zdravje.
Delam, delam, deelaaaaaaaaaaam, a kaj ko ni dela, ki si ga želim? Tedaj norim in govorim, da dela ni in ni. Ga iščem, ga kličem, mu pisarim, a kaj, ko njega ni. Si ga želim in skoraj znorim. Podobno se sliši, ko zaljubljeno dekle čaka na princa v belem marcedezu. Ljudje ma kaj smo nori? Na koga ali kaj je treba pritisniti, da se svet začne vrteti v drugo smer?
Ali je res, da je problem le v nas samih? Sama vprašanja brez odgovorov. Ne vem za vas, ampak vrti se moj svet, hkrati sem prilepljena kot ubit komar na zidu. Polno krvi in okrog sebe vidim zid, katerega belina več ne ubija, ampak trupla komarjev. Bzzzzz…..zzzzz…. najverjetneje tudi brenčim kot oni. Aha, tukaj je problem…v komunikaciji… to bo to! Juhej! Dobila sem prvi odgovor in to sama brez tuje pomoči!! ha ha!
Ti, ki ravnokar to prebiraš, a me razumeš? Čutiš mojo stisko? Jaz kot turbo revež z nizkega gledam na visok turbo kapital. Moje plitko dihanje in zategnjen pas ne pripomoreta k dosegu teh višav.
Najverjetneje me tudi moji delodajalci ne razumejo. Mahajo mi v slovo, še preden zaželim dober dan. Čeprav sem stuširana, namazana z neutral deo kremo, nežno naličena, nevpadljivo oblečena, počesana, s čistimi čevlji, postriženimi nohti, … vse urejeno, skoraj kot lutke iz trgovine, se odgovor vedno glasi NE. Zavrnitev za zavrnitvijo, leto za mesecem in dan komaj preživim. Se čudimo, da smo “europijanci”.?! Slabo mi je v vseh primerih. Na trezno mi želodec samo obrača, v pijanem stanju si ga pa še spraznem. Tako je vedno “refresh” ali osvežen, s svežim zadahom ha.
Ni potrebno posebej poudarjati v katero turbo skupino padem . Priznam pa, da so mi pred kratkim dejali: “Saj ne spadaš v skupino revežev.” Ostala sem tiho in zabetonirana v svoj nič.
Ja, pa spadam. Spadam v skupino nič. Hecno, tudi krvno skupino imam nič. Le, da ta je pozitivna. Moje življenje je pa trenutno v skrajnem minusu. Smo skorajda klišejska družina. Imamo streho nad glavo, otroke, avto ( brez psa, ha) in vse to ni naše. Aja, otroci so sigurno najini in midva se imava še vedno rada.
Naj bo turbo ali etno, klasika-metal, scena je le naša in naš je ta kraj.
Ne menjam države, ne moža, ne otrok.
Raje bom migala in cepetala naokrog.
Prava ideja bo že padla
ali pa grem kelnarit z berači v krog 😉
