Sončno dopoldne, kot nalašč za obisk Dolžanove soteske. Po napornem tednu se objem narave res prileže. Žuborenje vode, ki se pretaka čez mogočno skalovje, petje ptic, ki jih po mestih preglasi hrup prometa. Dolžanova soteska je zavarovana kot naravni spomenik in privablja mnogo obiskovalcev. V njej so nahajališča paleozoiskih okamenin. Tržiška bistrica, razigrana reka ti postreže z svežino, ko opazuješ, kako se pretaka čez mogočno skalovje, je to prava naravna predstava.
Sprehajam se in uživam, a čas neizprosno teče in lakota se vedno pogosteje oglaša. Sedem v avto in se odpeljem do križišča, kjer zavijem pri smerokazu za Jelendol in Lom pod Storžičem. Kmalu skozi vetrobranska stekla vidim simpatično tablo Gostilne Pr’Krvin.
Ko vidim napis Tržiške bržole, se mi zariše na obraz nasmeh. Zgodba o Tržiških bržolah – po ljudskem izročilu, govori o skupini Tržičanov, ki so jo mahnili na goro Kofce, kjer so se zabavali in popivali, a ko so zjutraj vstali, so bili lačni, hrane pa v planšarski koči ni bilo. Ker so se okoli koče pasle ovce, so si eno privoščili in jo skuhali z zelišči in čebulo. Od tod tržiška specialiteta – koštrunove tržiške bržole. Še dobro, da tisto jutro niso okoli koče lezli samo polži, saj bi bil Tržič prikrajšan za specialiteto.
Tudi konjske specialitete in divjačina so jedi, ki jih gostilne ne ponujajo prav pogosto.
Ni bilo več dvoma – poiščem jih!
Gostilna ima že dolgoletno tradicijo, vse od leta 1874. Držijo se tistega, kar ljudje potrebujemo, to je toplina in prijaznost.
Pravijo: »Pri nas kuhamo s srcem!«
Odprto imajo vsak dan od 9 do 22 ure, izjema je le ponedeljek, takrat je zaprto. Za raznovrstne dogovore, tako za zaključene družbe, kot za razne obletnice so dosegljivi na telefon (04) 592 20 60.
Gostinska ponudba je raznolika, ponujajo domače slovenske jedi, jedi iz divjačine, ribje jedi (morske in sladkovodne), morske sadeže in še mnogo specialitet, kot so tržiška bržola, ajdovi rezanci z gobami, jelenov zrezek ‘Krvin’, sv. ribica ‘Krvin’ … in še in še.
Med sladicami so posebnost ajdove omlete z borovnicami.
Z okusnimi jedmi postrežejo tudi vegetarijancem.
Gostilna ima v zgradbi 50 stolov in zunaj, na vrtu 100 stolov. Tudi za malčke so poskrbeli z simpatičnim otroškim igriščem. Lahko se gugajo na gugalnici, lahko skačejo v posebej zamreženem otroškem kanvasu. Na voljo pa je tudi balinišče. Pravzaprav to ni le gostilna, kjer bi se samo najedel, ampak lahko tam preživiš družabno popoldne.
V gostilno so že vse od leta 1874 radi zahajali domačini. Iz Jelendola in Loma pod Storžičem so mimo vozili les furmani, ki so prav tako vedeli, kje se lahko dobro najedo. Slovenski pregovor pravi:«Dober glas seže v deseto vas!« Pred mnogo leti je bila poleg gostilne tudi trgovina. V njej so se mimoidoči oskrbeli z hrano za živali in družino. A nesreča nikoli ne počiva, tudi pri Krvin se je oglasila. Požar je naredil hudo razdejanje, a niso klonili. Obnovili so gostilno in nadaljevali z delom.
In zakaj se imenuje Pr’Krvin?
Preprosto zato, ker so na gorenjskem včasih »na ovinku« rekli »na krvin«. Do obiska pri njih sem bila prepričana, da je Krvin priimek … sedaj vem, da je ovinek.
Ko se zima umakne in smo po večini vsi raje zunaj, kot znotraj zgradbe, lahko Pr’Krvin posedamo v objemu narave, se pozabavamo na balinišču, otroci se lahko igrajo na igrišču. Poleti, med vikendi se na ražnju peče tudi odojek ali jagnje.
In iskreno povedano, hrana je bila zares okusna.
