Velika črna natupirana pričeska, močno črno obrobljene oči, majhna in suhcena postava, edinstven stil, edinstven glas, dobitnica številnih Grammy in British nagrad, pa še marsikaterih drugih. Da, to je Amy Winehouse. Žal se zaradi številnih drugih zgodb, katere zasledimo v časopisih, te edinstvene predstave o Amy Winehouse razblinijo.
Začnemo prebirati zgodbe o njeni odvisnosti od drog in alkohola (zraven pa so dodane še fotografije, ob katerih si prav vsak zapriseže da resnično nikoli ne bo niti poskusil drog – kakršnih koli). Prebiramo o njeni suhi postavi katera je bila včasih pravo nasprotje. Prav tako se mediji trudijo da nam ne bi zamolčali nobene skrivnosti v zvezi z njenim zakonom ali pa nam postrežejo s kakšno sočno novico o njenem možu Blakeu. Dnevno smo lahko prebirali o podvigih soul dive.
23. 7. 2011 pa veliki konec. Za nas je, kateri smo v tolikšni meri kot smo verjeli v njeno glasbo, verjeli tudi v njen novi začetek, bila njena smrt nepričakovana. Za druge, kateri so jo poznali zgolj iz medijev pa žal nekaj pričakovanega.
Odvisnost, škandali in njen turbulenten zakon, to so bile stvari katere so prodajali časopisi. To so bile zgodbe katere je Amy kazala pred radovednimi ljudmi, kateri so kot pes na kost čakali na nov škandal. Vendar pa obstaja tudi druga zgodba, zgodba katera ima veliko večji pomen in katero zares poznajo samo tisti, ki so ji resnično znali prisluhniti.
Če želiš doumeti nekatere stvari jih moraš pogledati iz različnih zornih kotov, kot drugo pa, če želiš zgodbo dobro razumeti potem jo moraš tudi pozorno poslušati. In Amy Winehouse nam je svojo zgodbo pripovedovala na način kateri ji je bil najbližji – skozi svoje pesmi.
Ste zgodbi kdaj resnično prisluhnili? Koščku te zgodbe še vedno lahko prisluhnete s pomočjo njenih osebnih del kateri so trenutno na ogled na Dunaju v Judenplatz muzeju. To je resnična oseba katera se skriva za svojo visoko pričesko, za suhceno postavo in za vsemi škandali.
Ko vstopiš v prostor obdan z njenimi osebnimi fotografijami iz otroških in mladostniških let, ko ozreš njena oblačila in ko v sobi zagledaš nagrado Grammy, te hočeš nočeš po vsem telesu obdajo mravljinci, v zraku pa je čutiti pridih melanholičnosti. Njeni resnični oboževalci morda spustijo tudi kakšno solzo. Enostavno zato, ker začutiš njen vpliv, zato ker si ji bližje kot si ji kdaj koli sploh lahko bil. Morda so za to krive njene osebne fotografije katere javnosti niso bile nikoli na dosego roke. Zbrane so v potovalnem kovčku, ko si jih ogleduješ v njih prepoznaš obraz veselega otroka, kateri je svojemu bratu vzel knjigo Snoopy in si jo kasneje popolnoma prisvojil.
Najstnica Amy fotografirana na babičinem balkonu daje vtis lahkotne, zdrave in nasmejane osebe. Oseba katera je resnično uživala v družbi svoje družine in bila ponosna na svoje judovske korenine. Bila je judovski otrok iz Londona kateremu je jazz bil tako domač, da je svoj prvi album poimenovala po Franku Sinatri (Frank). Ob pogledu na njeno zbirko zgoščenk in ročno napisane playliste razumemo zakaj. Sinatra ji je bil predstavljen preko njenega očeta, saj kot je že sama izjavila, so ji bile njegove pesmi znane še preden jih je slišala odpeti od njega samega. Poleg Sinatre so nanjo vplivali še Ray Charles, Dinah Washington pa tudi malce novejši Perl Jam. Ko razumemo njeno ljubezen do glasbe, začnemo to ljubezen povezovati tudi z njenim stilom.
Poleg glasbe se je njena ljubezen do prejšnjega stoletja izražala tudi v njenem oblačenju. Oblačila se je značilno za tista petdeseta in šestdeseta leta katera so jo tako navduševala.
Ko stojiš ob izložbi in ob pogledu na njena oblačila, obešalnikov na katerih visi tistih nekaj oblek, kratke hlače in majica, ne zaznaš več, ampak v njih resnično vidiš Amyino drobno postavo. Posebno mesto si je v muzeju izborila njena najljubših oblek – siva bombažna obleka s širokim črnim pasom iz videa Tears dry on their own. Ob pogledu nanjo se nam pred očmi prikaže prizor kako se Amy sprehaja po londonskih ulicah, z njeno znamenito pričesko, ob tem pa prepeva kako se njene solze sušijo same. Če se ob pogledu na to obleko šele zares zavemo kako drobna je Amy Winehouse resnično morala biti, pa bomo v naslednji sobi, kjer lahko poslušamo enega izmed koncertov iz njene šolske predstave, pridevnik »drobna« z lahkoto zamenjali z »močan« ali »silovit« oz.« edinstven«. Ravno tak je namreč bil glas te drobne židovske deklice. Dejstva, da je bil njen glas njena posebnost se je zavedala tudi sama in ravno tako se je že pri svojih 14 jasno zavedala kje želi biti čez nekaj let. V eseju katerega je napisala, z razlogom, da bi jo sprejeli v gledališčno šolo, je dejala: “But mostly I have this dream to be very famous. To be on stage. It’s a life-long ambition. I want people to hear my voice and just forget their troubles for five minutes.”
Ja, ob prebranem se zaveš, da je bila po eni strani zelo ambiciozna, po drugi strani pa navaden otrok z navadnimi dekliškimi sanjami , katere se uresničijo le peščici ljudi. Oder ji je že od malega predstavljal njen drugi dom, na odru se je počutila domačo, živo in slišano. Od nekdaj jo je zanimala umetnost. Gledališče in glasba sta jo spremljali od malih nog zato glede svoje prihodnosti ni bila nevedna. Kljub temu pa si nikoli ni predstavljala, da bo postala zvezda svetovnega formata. In da bo poleg svoje glasbe, za ljudi, zanimiva tudi zaradi svojega življenjskega stila. A kljub uspehom na glasbeni poti je ostala skromna. Sama zase nikoli ni pravila da je najboljša pevka, enostavno je rekla da je pač pevka. Če že, potem dobra, ne pa najboljša.
In potem pridejo na vrsto stvari, katere so tvorile njeno stanovanje v Londonu. Pri ogledu le teh pa te, kot že na začetku, obda neko čustvo katerega sama niti ne morem opisati. Zaveš se, da vstopaš v njen oseben prostor, prostor kateri ji je bil domač. in zdi se ko da bi te stvari lahko sestavil skupaj in tako ponovno ustvaril dom.
Ko zaznaš njeno zbirko knjig in zgoščenk, ko se nagledaš tistih vintage magnetov za hladilnik, ko skozi steklo izložbe občuduješ njen jukebox in ko stojiš nekaj centimetrov stran od prve kitare svetovno znane zvezdnice, ob tem pa pogleduješ še njeno šolsko uniformo, si lahko v mislih ustvariš sliko njenega stanovanja, katero je še nekaj več kot tri leta nazaj tvorilo njeno zatočišče in kjer so nastajali hiti (kateri so v največji meri opevali njeno ljubezensko razmerje z njenim dragim Blakeom). Morda je predstava o stanovanju, katera je posledica naše domišljije prepuščene takratnim občutkom, resnično popolnoma zgrešena, nekaj pa je le zagotovo. To je bil dom kateri je bil od prvega pa do zadnjega kotička navdan z stvarmi katere so imele pridih glamurja prejšnjega stoletja. Stvari z zgodovino, dušo in zgodbo. Boemsko stanovanje polno umetniških del, kateri so vsak zase pripovedovali zgodbo Amy Winehouse.
Amyina pripoved se nekako konča leta 2006, ko je svoje zgodbe strnila v drugi album imenovan Back to black. Kasneje jih je samo še dopolnjevala z raznimi malenkostmi. Resnično pa se je zgodba zaključila tistega poletnega dne leta 2011 v Londonu.
Življenje se je za umetnico, katera je želela da se jo svet spominja po tem, da ni bila potešena z določeno stopnjo v glasbenem svetu, ki obstoji na neki stopnji, pač pa po tem, da je začetnik, končalo mnogo prehitro. Kot začetnica, kot je sama sebi pravila, bi nam lahko dala še veliko več. Vendar pa jo ravno to dela nesmrtno. Saj so to življenja katera se končajo in nam ob tem prepustijo tisti: »Kaj pa če?« In to je življenje legende katere pojava bo za nas ostala nespremenjena in glamurozna saj ji čas ne more več do živega. Naši domišljiji pa pusti prosto pot, da si lahko od leta 2011 naprej ustvarjamo svoje nadaljevanje zgodbe.
To je zgodba pevke, katera je klonilo pod pritiskom slave in katero je pogubila tudi njena skromna, sentimentalna narava pomešana z dozo (pre)velike ljubezni.
Bila je pevka in umetnica in kdor koli si jo je zapomnil po predstavah katere so nam jo prikazovali mediji je resnično ni poznal. Veliko je načinov kako si jo zapomniti, mislim pa da je najbolje če si umetnika zapomniš po njegovih delih in stvareh za katere je bil nagrajen s talentom, da jih skupaj s trdim delom pokaže svetu.
Kdor koli si življenje glasbenice predstavlja zgolj po njenih vsakodnevni izbruhih v lokalih, odvisnosti in nezdravi postavi, je resnično ni poznal. Njeno zgodbo pa je žal poslušal površno.
