Kako objet nekoga, ki ni neposredno v bližini, kako začutit žametni poljub na ustnicah osebe, ki se je v danem trenutku ne moreš dotakniti. Ker je nekje daleč, ker v tem trenutku ne more bit prisotna, ker mogoče sploh ne obstaja ali lahko živi samo v pravljici – v pravljici za odrasle. Zakaj pravljica za odrasle, se vprašam v mislih, le zakaj in le zakaj tolikokrat v življenju pozabimo na otroka v sebi? Premalokrat se zavedamo, da je to nežno bitje, polno miline, igrivosti, zvedavosti, nagajivosti in raziskovalnega duha, vedno prisotno, da delček tega vedno živi v nas – v naši duši in v našem srcu. Nikoli ne bi smeli pozabit na ta del nas, vedno bi morali negovat in ljubit to otroško bit v sebi, saj to je srčika v nas samih, saj to je tista čarobnost življenja, ki je nepopisno lepa in nas ohranja pri življenju. Le kje se je porodil prečudovit pravljični svet, le kje… pomislite in lahko samo enkrat ugibate,… v svetu odraslih vendar. Pri nas se vse začne in konča, otroci so samo izgovor za pravljični svet. Seveda jih radi berejo in poslušajo, le kaj je lepšega od dobre pravljice, vendar prav vse se je začelo v svetu odraslih in odrasli pišejo pravljice za otroke-pravzaprav, v prvi vrsti zase. Naj reče kdor koli kar hoče, pa vendar si upam trditi, da je temu tako!
Moč misli pa je tisti del nas, ki nas lahko pripelje do stanje blaženosti in tihe sreče v srcu. Seveda je pomembno, da so to pozitivne in dobronamerne misli, katerih zasnova je resnična-nekaj kar obstaja in je oprijemljivo, vendar v tem trenutku še ni izvedljivo, obstaja pa možnost za to.
Klik v zgodbi dopisovanja, taki in drugačni…magičen dotik nekoga Njej dragega, ki se ji na nežen in nevsiljiv način približa, od daleč, pravzaprav po zračni liniji misli. Nekje je On – princ iz pravljice zagledal njeno sliko in se v vsej lepoti srčnost zlil s njeno podobo. Tudi Ona njega zagleda v čudoviti magičnosti prinčeve podobe, zazdi se ji, da ji je zelo zelo blizu, da se je dotika z vso svojo nežnostjo in globino občutkov. Ker je ranljivost zelo občutljiv del človekove podobe – ranljivi smo vendarle vsi, vsak na svoj način – se ona Princeska iz pravljice ustraši. Boji se bližine nekoga, ki ji želi poklonit goro nežnosti v besedah, v resničnih dejanjih pa bi bil že pravi preplah v občutkih in velik strah, da ne bi bila spet ranjena. Tako kot nežna srnica v gozdu, ki ob smrtonosni rani in strelu divjega lovca, izkrvavi na robu jase, še preden je okusila lepoto življenja, ljubezni in vsega lepega,kar se ji bi lahko zgodilo v njenem mladem življenju, a žal, zaradi sebičnosti človeka ji to ni bilo dano.
On pa še naprej vztrajno piše, z vso nežnostjo besed jo boža in opogumlja, da naj ne zapira svojega srca pred njim, saj mu resnično veliko pomeni in da si želi resničnega srečanje, ter podelit z njo vseh tisoč nežnosti, o katerih ji govori, ko bo pripravljena na to, ko si bo resnično to želela in ko bo toliko pogumna, da stopi tej magični lepoti brezmejnih nežnosti naproti. Počasi se njeno srce odpira in spreminja v prečudovit cvet. Še je v popku, vendar žarki brezmejne ljubezni počasi in vztrajno vstopajo v njeno srce. Pot gre naprej in če je tej ljubezni resnično namenjen razcvet, se bo srce – ko bo čas za to – prelevilo in spremenilo v najlepši cvet ljubezni, kar jih lahko obstaja na tem svetu.
Do takrat pa je Ona – princeska iz resnične pravljice, pripravljena prisluhnit šepetu Njegovih čarobno lepih in ljubečih besed. Pripne ji poljub na lička, z angelsko milino se dotakne njenih ust in ta dotik se spremeni v nepojmljivo lep žameten poljub, zaradi katerega se splača živeti in verjeti v ljubezen. Odšla sta v svoj svet, kjer ju nihče ne moti in kjer nihče ne posega v njuno pravljično lepo ljubezen. Sprehajata se po samotni obali, v objemu modrine morja, na pesku in toplem soncu, ležita tesno objeta in neizmerno srečna, saj tega jima ne more nihče vzeti in tudi dati ne. To brezmejno lepoto čutenja nežnost, lahko podelita samo eden drugemu. Mehki, nežni in topli objemi prežemajo njuni telesi, z rokami si kuštrata lase, toplina prstov podžiga vroče in žametno nežne poljube povsod po telesu, ki gorita in drhtita od pričakovanja. Pričakovana brezmejne lepote trenutka, ki se lahko zgodi z vso globino miline, samo med dvema, ki resnično globoko čutita in si srčno želita postati eno. A do tam je še pot, ki jo – upam – bosta srečno in uspešno prehodila in da se zlijeta v lepoto pravljično- resnične ljubezni. Njuno vodilo in globoka srčna povezava je ŽAMETNI POLJUB, ki ju naj združuje za vedno!
Pa SREČNO, draga Princeska in Princ! Naj živijo pravljice za velike in male, za otroke in odrasle.
In nikar ne pozabite, v vsakemu od nas živi otrok, kateri potrebuje našo pozornost in nežnost,zato ga
Objemimo in imejmo neizmerno radi!
