Vsem so nam dobro poznani prizori iz ameriških filmov, ko se sicer prijetne in prijazne soseske ter hiše v času noči čarovnic prelevijo v strašljive in grozeče, ki jim kraljujejo duhovi in druge pošasti, dogajanje pa spremljajo buče. Mlado in stari se našemi ter poda na ulice v lovu za sladkimi dobrotami, ki pomagajo ublažiti grozljivo vzdušje.
Noč čarovnic oz. Halloween, kot se angleško imenuje je v našem delu sveta bolj ali manj nepoznana, čeprav zadnja leta vedno bolj prihaja v ospredje. Nekateri v tem vidijo možnost za zabavo, drugi za zaslužek, spet pa so tukaj tudi tisti, ki v noči čarovnic vidijo samo še en instant in nebodigatreba uvožen praznik, ki z našo kulturo, tradicijo in običaji nima ničesar skupnega.
Pa vendar se tudi za nočjo čarovnic skriva več, kot zgolj zabava in zaslužek…
Zgodovina in izvor praznika
Današnje obeleževanje praznika ima namreč le malo skupnega s prvotnim oz. izvornim. Noč čarovnic izvira iz staro keltskega sveta in je poganski praznik. Stari Kelti so 1. novembra praznovali novo leto, s tem pa tudi obeležili konec poletja in žetve. Prehod v zimo je napovedoval krajše, mrzle dni ter daljše in temnejše noči. Verjetno so prav zaradi temačnosti, mrkosti in neprijaznosti zimskega časa, tega povezovali s smrtjo in nadnaravnimi močmi.
Noč pred svojim novim letom so tolmačili kot noč, ko naj bi bile meje med živimi in mrtvimi bolj zabrisane, povezave pa močnejše in jasnejše in v njej videli most do sveta umrlih. Verjeli so, da naj si bi se 31. oktobra duhovi vrnili na zemljo, s tem pa povzročili kar nekaj težav, kot recimo uničenje pridelka. Hkrati so verovali, da prihod duhov omogoča druidom (keltskim svečenikom) napovedovanje prihodnosti, ki je bila zaradi hladnega in temnega obdobja, ki jih je čakalo, zelo pomembna.
Noč čarovnic naj bi tako izvirala iz keltskega festivala Samhain. Ob dogodku so druidi zakurili velike kresove, kjer so zažgali oz. žrtvovali del pridelka in živino v zameno za milost duhov, nosili pa so kostume, narejene iz živalskih glav in kože ter skušali napovedati prihodnost.
Stik z drugimi kulturami in religijami
Je seveda neizbežno sledil, prvi najopaznejši se je zgodil 43 let po našem štetju, ko je Rimski imperij osvojil večino keltskega ozemlja. V 400 letih, kar so imeli prevlado nad keltskim ozemljem, so združili dva rimska festivala z elementi z izvornim praznovanjem. Prvi je bil Feralia, ko so Rimljani pozno oktobra obeleževali dan spomina na umrle, drugi Pomona, dan ko so častili rimsko boginjo sadja in dreves.
V 8. stoletju je papež Gregorij III. 1. november razglasil za dan vseh svetnikov in mučenikov (All Saints), ki je vseboval precej običajev Samhaina.
Do 9. stoletja se je katoliški vpliv razširil tudi na keltsko območje, kjer se je pomešal z njihovimi običaji ter jih sčasoma nadomestil oz. izpodrinil. Leta 1000 je katoliška cerkev 2. november razglasila za dan vseh duš (All Souls), dan, ki je počastil spomin na umrle. Obstaja velika verjetnost, da je Cerkev želela nadomestiti obstoječi keltski praznik s svojim, saj se je tudi obeleževal zelo podobno- s paradami, oblačenjem v kostume angelov, hudičev in svetnikov ter prižiganjem kresov.
Od kod ime?
All Saints oz. dan vseh svetnikov, ki se ga po papežu Gregoriju III. obhaja 1. novembra, se je imenoval tudi All Hallows in noč pred njim se je imenovala All Hallows Eve- ali danes krajše in povsem uveljavljeno- halloween.
Prihod v Ameriko
Praznovanje je bilo v novi kolonialni Ameriki zelo omejeno, predvsem zaradi velikega in strogega protestantskega vpliva, veliko bolje pa je bil sprejet v južnejših kolonijah. Ker je šlo za trk raznih evropskih kultur z domorodnimi indijanskimi, se je noč čarovnic kot takšna začela preoblikovati. Prvotna slavja so vključevala t.i. zabave igranja, ki so bile javne prireditve, na katerih so praznovali žetev, svojci pa so pripovedovali zgodbe o umrlih, si napovedovali prihodnost, plesali in peli. Kolonialna obeleževanja so prav tako vključevala pripovedovanja zgodb o duhovih in nagajanja vseh vrst. Do srede 19. stoletja so bila letna jesenska praznovanja redna, noč čarovnic pa se še ni praznovala v vsaki državi.
Druga polovica 19. stoletja je prinesla nov val imigrantov, posebej tistih irskih korenin, ki so pomagali pri uveljavitvi in priljubljenosti noči čarovnic. Tudi Američani so se oblačili, kot svoje pa so dodali hojo od hiše do hiše, kjer so prosili za denar ali hrano, danes poznano kot “trick or treack”, ki najverjetneje izvira iz staro angleškega običaja, ko so se tega posluževale revnejše družine, ki so v zameno za t.i. “dušne tortice”, obljubile, da bodo molile za duše umrlih.
Do preobrata je prišlo v poznih letih 1880, ko je bolj kot praznik, ki je namenjen mrtvim, duhovom, čarovništvu in nadnaravnem, postal razlog za druženje sosedov in prijateljev. Zabave so postale nekaj običajnega, odvzeli so mu tudi vse strašljive in grozljive elemente, zaradi česar je do začetka 20. stoletja izgubil večino svojega vraževernega in verskega podtona.
V 20. in 30. letih je prišlo do novega preobrata, ko je postal sekularni, družbeno naravnan praznik, ki so ga obeleževali z raznimi paradami po mestih in zabavami. V letih 1950 je postajal vse bolj orientiran na otroke in mladino, med 20. in 50. letom pa je ponovno oživel običaj hoje od hiše do hiše. Vse ostalo je zgodovina in znani, zgoraj omenjeni prizori, kot smo jih pri nas vajeni večinoma iz filmskega sveta.
Jack-O-Lantern ali izrezljana buča
Je brez dvoma najbolj znan simbol noči čarovnic. Bojda izhaja iz irskega mita o možu, katerega vzdevek je bil Stingy Jack (škrti Jack). Po legendi naj bi Jack hudiča povabil na popivanje, zvest svojemu vzdevku, pa za pijačo ni želel plačati, zato je hudiča prepričal, da se spremeni v kovanec, s katerim bo plačeval. Ko se je hudič spremenil v denar, pa se je Jack odločil ta denar obdržati in ga položil v žep, kjer je imel srebrni križ, zaradi katerega se hudič ni mogel spremeniti nazaj v sebe. Sčasoma ga je osvobodil, vendar pod pogojem, da ga v naslednjem letu ne nadleguje ali da, če Jack umre, ne zahteva njegove duše. Ko se je leto obrnilo, je Jack ponovno ukanil hudiča. Prepričal ga je, da spleza na drevo po sadje, ko pa je hudič enkrat bil na vrhu drevesa, je Jack vanj vrezal križ in hudiča tam zadrževal tako dolgo, dokler ta ni obljubil, da ga ne bo nadlegoval naslednjih 10 let. Kmalu zatem je Jack umrl, zaradi njegovih potegavščin pa ga bog ni želel spustiti v nebesa, hudič pa zaradi obljube ne v pekel. Tako ga je poslal v temno noč z gorečim premogom, ki mu je osvetljeval pot. Jack naj bi tega položil v izdolbeno repo in vse od takrat taval po svetu. Na Irskem in Škotskem so ljudje uporabljali krompir in repo, ponekod v Angliji peso ter vanje vrezali podobe, ki naj bi odgnale Jacka. Ko pa je praznik zašel preko luže, so tam idealni nadomestek našli v domači buči.
