Šunikov vodni gaj – kraj, ki v sebi skriva lepote od pradavnine, a so ga do pred nedavnim pozabili pokazati svetu. No, odstrli so le del čudovite pokrajine, ki tudi tam, do koder ne seže označena pot, skriva dih jemajoče zaklade.
Potok
Ni Šunik, kot bi pomislili glede na ime gaja. To čudo narave ustvarjajo vode Lepenjice. Šunik, tudi Šumnik mu rečejo, je njen sosed in se ji pridruži tam, kjer se vodni gaj konča.
Potok, čeprav razigran, bučen in poskočen, nima lahke poti, še zdaleč ne. Kamni, ne ravno majhni in ne vedno okrogli, so v ne preveč strmi strugi postavljeni tako, kot bi hoteli vodi preprečiti pot. A ona se ne da: divja čeznje, se urno vije pod brvmi, bruha iz vsake špranje, se znajde pred prepadom in se v hipu spremeni v slap. Zdrvi v tolmun, ga razburka, kdo ve kako naredi, da se obarva zeleno, še manj pa, zakaj postane bolj svetel in prozoren, ko se voda čez naslednje ovire, nič bolj prizanesljive, napoti dalje, sprejme v svoje nedrje še povodje Šumnika, se nekoliko umiri in skoraj resnobno napoti v naročje Soče.
Energija
Če bi se dalo ugotoviti kje se rodi energija, ne bi dosti zgrešili in za ta kraj določili Šunikov gaj. Ko sediš na klopci ob tolmunu nad katerim grmi slap da vodi ne dovoli počitka in jo zapodi v boj s skalami in kamni, pomisliš, ali se ni morda že dolgo pred tabo tu ustavil Einstein in na tem mestu odkril znamenito enačbo o razmerju med energijo, maso in hitrostjo. Saj jo poznate: E= m c².
Tistega, ki od tu vidi le vodo kot vsako drugo vodo, je mati narava prikrajšala za eno od razsežnosti.
Čebelnjak
Voda vre, šumi, buči, žubori, se zaganja, hiti, skače v prepade, si za hip oddahne v tolmunu in drvi dalje. Eno samo gibanje, prepletanje glasov, ne jasnih in tudi ne razločnih, ki se strnejo v spev, glasnejši od tistega, ki ga poje večina gorskih potokov. Gibanje in šumenje, kot v čebelnjaku – šunik – mu pravijo domačini in ena od razlag trdi, da je po njem gaj dobil svoje ime. Bolj verjetno je, da je šunik z malo začetnico botroval Šuniku z veliko začetnico in oboje skupaj povezal v gaj.
Faktografija
Turistično pot, speljano skozi gozd ob delu struge, lahko označimo kot pohodniško in ne preveč zahtevno. Na dobrih 1200 m (po nekaterih podatkih 900 m) bomo premagali 46 m višinske razlike v eno smer. Čez vodo so speljane brvi, vidimo lahko tudi ostanke mlina, ki je svoje poslanstvo sklenil sredi prejšnjega stoletja.
Koliko časa bomo porabili? Čimveč!
Kje, kako do njega in iz njega
Šunikov vodni gaj v Lepeni, eni od stranskih dolin bolj poznane Trente, je očem prikrit, čeprav se nahaja tik ob glavni cesti skozi dolino. V vasi Soča zavijemo pri označeni tabli ostro desno, če prihajamo iz smeri Bovca, in levo, če smo prišli iz smeri Vršiča. Po treh kilometrih vožnje po asfaltirani cesti dospemo do parkirišča in informativne table. Od tu ne moremo zgrešiti.
Daljša, manj znana in neoznačena varianta (neoznačena v smislu informacije na začetku poti, da nas ta pripelje do Šunikovega gaja) vodi od betonskega mostu čez Lepenjico dobrih petsto metrov pred omenjenim parkiriščem po levem bregu potoka v nasprotni smeri kot teče njegov tok. Mestoma je pot speljana tako blizu potoka, da nas od vode dobesedno loči le korak. Na ta način pa prav zares pridemo do Šunika in ga prečimo po brvi. Na njej se bomo zagotovo ustavili in občudovali z mahom poraščene zaobljene kamne, ki jih živahna voda naredi skoraj žive. Na drugi strani potoka nas tabla usmeri levo k vodnemu gaju, ki je oddaljen le streljaj. Podaljšek poti nam ne bo vzel več kot pol ure hoje po nezahtevnem, a razgibanem in slikovitem terenu. Malce nerodno je le to, da se moramo v tem primeru po »izstopu« iz vodnega gaja po asfaltu odpraviti do avtomobila. A kaj je to za nas, ki se v realni svet vračamo polni energije!
To še zdaleč ni vse
Motimo se, če mislimo, da smo z urejene in označene poti odkrili vse zaklade neokrnjene narave, ki jih je v svojem gornjem toku oblikovala Lepenjica. Te lahko občudujemo v lastni režiji in kaj kmalu ugotovimo, da se enakovredno kosajo z javno dostopnimi. Biser, ki izstopa, je slap pri izviru Lepenjice v zatrepu doline, blizu doma dr. Klementa Juga.
