Z velikimi pričakovanji vstopava v Makedonijo. Dve leti nazaj sva obiskala Skopje, Ohrid, Strugo, Naum. In bila navdušena nad dobro razvitim turizmom, lepoto in znamenitostmi. Tokrat začneva obisk Makedonije z:
Dojransko jezero
Dojransko jezero je najmanjše tektonsko jezero v Makedoniji. Skozi zgodovino je obstajalo mestece Star Dojran, vendar so b prvi svetovni vojni umaknili vse prebivalce. Po končani vojni je nastalo mesto Nov Dojran, tik ob Dojranskem jezeru, a vendar se šele v zadnjih letih turizem tu počasi, a zanesljivo razvija. Kot gobe so se razrasle hiše, v katerih ponujajo poceni prenočišča. Vzdolž jezera se nahaja kar nekaj hotelov, ob katerih so naredili prave plaže z ležalniki, tudi lepim bazenom, otroškimi igrišči in prodajalnicami. Vendar konec septembra turistov ni veliko, v izobilju so le lokalne mušice, strašno nadležne in pikajoče. Kar nekaj restavracij je ob glavni ulici, toda kulinarika naju je žal razočarala. Ob enem samem ražnjiču in par koščkih krompirja pač ni najti nekega večjega zadovoljstva. Prav tako je težko zamenjati denar, kajti menjalnice ni. Znajdeš se v trgovini, kjer evrske bankovce petkrat obrnejo, preden nekako le iztržiš njihovo valuto, makedonski denar.
Ob jezeru so v zadnjem letu naredili lepo sprehajalno pot, razen tega tu ni kaj ne videti, ne početi. Turizem je v razvoju, turizem v poznih jesenskih mesecih dobesedno spi. Zaradi tega narediva kratek skok v bližnjo obmejno mesto z Grčijo, Gevgelijo. Tu se tre casinojev in Grkov, željnih tovrstne zabave, sicer pa mesto ni nič posebnega.
Drug dan naju pot pelje mimo Prilepa in tu naju presenetijo polja tobaka, ki ga nabiralci ročno obirajo.
PELISTER in BITOLA
Pelister je nacionalni park nad Bitolo, drugim največjim mestom v Makedoniji. Lepota narave in predvsem mir naju očara. Prenočišče najdeva v tipični Pelisterski koči, okolica je prekrasna. Kljub temu je tu marsikaj zamrlo, tudi hotel, v katerem se je nekoč dogajalo marsikaj – oskrbnik najine hiše nama pove, da so se tu zbirali ljudje, imeli gostije, maturantske plese; in kot že veliko ljudi v bivši Jugoslavijo razočarano zmiguje z glavo, da je vse prodano, vse pokradeno… Kar me spomni na nekaj podobnega pri nas.
Nese naju v Bitolo, v katero sva sicer že obiskala, vendar ji tokrat posvetiva nekaj več časa. Je mesto, ki se duši v prometu. Ulice so zelo ozke, avtomobilov pa polno. Voziti po Bitoli je tombola, zato je najbolje parkirati v središču mesta, plačati parkirnino in se odpraviti na alejo peščev Širok Sokak, ki vodi skozi center mesta in vse do mestnega parka, je polna kavarn, restavracij in trgovin, ter seveda sprehajalcev. V parku najdete Urni stolp, ki so ga zgradili Turki, pa tudi katoliško cerkev z zvonikom, za katerega so denar prispevali Slovenci. Bitola je zgodovinsko mesto, blizu se nahaja tudi antično mesto Herakleja, ki je nastalo v času Filipa II. Makedonska. Ne gre pozabiti tudi na dejstvo, da se je v Bitolski vojaški akademiji šolal Kemal AtaTurk, oče današnje moderne Turčije.
MAVROVO
In ponovno sva pri jezeru. Mavrovo je sicer zelo znano smučarsko središče v Makedoniji, toda poleti je tu glavni turizem jezero. Tako sva vsaj mislila. Ko prispeva do hotela, sva navdušena. Nad hotelom, ki je res vrhunski. Leži malce nad jezerom in ima prekrasen bazen s pogledom na jezero. In visoke cene. Masažno kad v sobi. Zastrto svetlobo, ob kateri se ne da brati knjige. Velik balkon s pogledom na jezeru in ogromno sobo. To pa je vse. Okoli hotela ni ene same kavarnice, ene same restavracije, le nekaj hiš in to je vse.
Ker dežuje, se z avtom odpraviva okoli jezera. Najdeva še eno naselje z nekaj hoteli. Prekrasna cerkvica tik ob jezeru ne dovoljuje vstopa, lahko si jo ogledava le z vrha. Iščeva znake in sledi najbolj znanega turističnega smučarskega središča, opaziva eno samo žičnico, to pa je tudi vse. Ne vem, morda delam Mavrovu krivico, morda zaradi dežja nisva opazila tistega, kar bi morala, a dvomim. Mavrovo je zgolj še eno razočaranje v letošnjem makedonskem nizu. Mesto Gostivar, blizu Mavrova, je šiptarsko mesto. V kavarnah ne sedijo ženske, temveč moški, ki gledajo tekmo po televiziji. Ženske v pekarni, kjer pojeva burek, se skoraj sesedejo, ko moj dragi pospravi mizo. Skratka, drug svet, drugo razmišljanje. Makedonija je prava mešanica narodnosti, kar pa je po svoje prav osvežujoče.
KUMANOVO
Tu se odločiva pogledati, kakšna so etna sela v Makedoniji. Blizu Kumanovega je etno selo Timčevski, sredi zelene narave, ob potoku. Ima mini živalski vrt, v katerem je celo orel ( v kletki) in lisica z žalostnimi očmi, v prav tako majhni kletki. Ovce, koze, krave in konji. Okolica je zmerno urejena, gostišče je ogromno in imajo dvajset sob za turiste, predvsem pa za tiste, ki v gostišču ob živi glasbi dolgo v jutro, potrebujejo prenočišče. Iz tega razloga o miru lahko le sanjaš. Tudi soba je sobica, tako majhna, da se komaj stlačiš vanjo. Ni naju navdušilo.
Kumanovo, v katerega se zapeljeva, ravno tako ni nekaj, kar bi morali obiskati, razen morda tega, da v parku še živi spomenik Josipu Brozu Titu.
Utrujena od tokratnega malce razočaranega kroga po Makedoniji iščeva kakršnokoli znamenitost, ki bi bila dobro označena ob poti. In najdeva trdnjavo Zebrnjak, ki se pne v bližini etna sela in nama polepša dan in vtise o tokratni poti. Oskrbnik trdnjave živi zraven nje in se resnično potrudi in nama razkaže zgodovinski spomenik ene največjih bitk med Turki in Srbi. Žal iz tega razloga spomenik ne obiskujejo makedonski šolarji, kar je resnično škoda. V trdnjavi, ki vsebuje le še spodnji del; zgornji del je namreč uničen, hranijo kosti borcev, ki so se borili v Kumanovski bitki, ter ostale spomine na ta zgodovinski pokol, zaradi katerega se je bližnje polje spremenilo v potok krvi. Še nikoli v življenju nisem videla takšnega roja mušic kot ravno tu, na vrhu preostale trdnjave. Kar je še zanimivo okoli te trdnjave, nama je pravil oskrbnik, so sobe, ki so še nerazkrite. V arhivu hranijo pisma, v katerih je zapisano, kdaj bo katera od teh sob razkrita. Ena se je razkrila nekaj let nazaj, in v njej so našli prostor, ki je bil namenjen mašam. Dve sobi sta še nerazkriti in čakata, da odkrijejo, kaj se skriva v njih…
SKOPJE
Ustaviva se tudi v Skopju, ki se ga resnično splača ogledati, saj impresionira z veliki spomeniki, ogromnim vodnjakom, mostovi in sprehajalnimi potmi ob reki. Veliko je znamenitosti v Skopju. že v središču mesta se nahaja muzej Mariji Tereziji in vsepovsod lahko bere njene izreke. Mesto je živahno, deluje kot metropola in je, zame osebno, eno najlepših mest v bivši Jugoslaviji.
KOSOVO
Hja, na takšno pot se je potrebno dobro pripraviti. Samo garmin niti slučajno ni dovolj. Obvezno je s seboj potrebno vzeti zemljevid in se prej malo podučiti o državah, skozi katere potuješ. A to sem ugotovila ob kavici s prijateljem v Bitoli, ki nama je natresel nekaj ‘čudnih’ dejstev o Kosovu. In nama posodil svoj zemljevid, katerega midva seveda nisva imela. Po pretresu raznih forumov na stričku Googlu se mi je Kosovo zazdelo nekam nevarno, da ne govorimo o morebitni mafiji in še marsičem. Kljub vsem ugibanjem o morebitni drugačni poti se to, zaradi že vnaprej rezerviranih hotelih, ni izšlo. In sva šla. Skozi Kosovo na Črno goro.
Že na vstopu v Kosovo vas prijazno opozorijo, da je potrebno kupiti njihovo zeleno karto, kajti naša tam ne velja. Tako tudi piše, a kaj, ko mi niti na misel ni prišlo, da bi se o tem pozanimala. Kosovska zelena karta vas pride 30 evrov.
Nadaljujeva pot. Ceste so boljše, kot sva pričakovala. Presenetljivo dejstvo je število bencinskih črpalk na Kosovu in nizka cena bencina (1,19€). Nato prispeva v mesto Uroševac. Seveda naju garmin pelje skozi središče. Ceste so asfaltirane, toda pločniki niso. Gneča je nepopisna in vesel si, da ponovno padeš na lokalno cesto.
Slediva zemljevidu in samo zemljevidu in se znajdeva v mestu Peć. In porabiva polno uro, da se nekako skopljeva iz središča ponovne nepopisne gneče in se usmeriva na mejni prehod, ki ga nama kaže garmin. Kučišče. Tudi označeno na zemljevidu. Super. Oddahneva si in kreneva na vijugasto gorsko pot, ozko, toda pokrajina je navdušujoča in prekrasna. Ko prispeva nekako do vrha, garmin želi, da zavijeva desno. Toda… tam ceste ni več. Nobenega mejnega prehoda, ničesar. Odpeljeva se naprej po novi cesti na levi strani, a zdaj že dodobra prestrašena. Potem ko sva ustavila nekaj cestnih delavcev, od katerih nobeden ne govori ne srbohrvaško ne angleško, najdeva srbskega delavca, ki se prijazno nasmehne in nama pove, da tega mejnega prehoda že dolgo več ni.
In pot nazaj v Peć, kjer ustaviva dva miličnika, ki sta nadvse vesela dveh Slovencev in resnično prijazna. Tako zelo sta se potrudila, da sta nama celo narisala pot, po kateri morava iti, da prideva do edinega mejnega prehoda s Črno goro, Kula, ki je okoli 1500 metrov visoko. In tako po dvanajstih urah potovanja le vstopiva v Črno goro.
PLAV – ČRNA GORA
Naj povem, da naju v skoraj 2000 kilometrih niso zaustavili miličniki, tukaj so naju skoraj takoj, ko sva dobro zakoračila v Črno goro. Nasvet: bodite prijazni. Miličniki tega niso navajeni. Po dolgem skomiganju, kaj naj naredi, nama predpiše najnižjo možno kazen, a vendarle pobere prometno dovoljenje, po katerega se lahko odpraviva zjutraj. Kako, midva greva vendar naprej, do Dubrovnika. Na to se miličnik le nasmehne. Poti naprej ni, lahko se vrneva le nazaj in naokoli do Dubrovnika.
V Plavu je prav tako etno selo Kula Damjanova. Vendar je že skoraj padla noč, ko sva prispela in močno dežuje. Dosti ne vidiva, razen, da je etno selo ob jezeru in da je nadvse urejeno. Ob dobri večerji, katere cena je bila že precej dražja kot katerakoli prej v Bosni, Srbiji in Makedoniji naj bi sledil zaslužen počitek, po dvanajstih urah vožnje iz Makedonije do tu. Če… Če seveda v etnu selu ne bi bilo dveh avtobusov šolskih otrok, ki norijo celo noč. Nihče jih seveda ne opozori, da so tu tudi turisti, željni spanja.
Plav zapustiva zjutraj. Še vedno dežuje, zapadel je celo sneg na bližnjih gorah. Presneto mrzlo je, kakih sedem stopinj.
Odpraviva se na pošto, kjer morava plačati položnico, da dobiva prometno dovoljenje na policijski postaji. Na pošti so vsi ekstremno prijazni in pospremijo naju s komentarji, da miličniki vedno oglobijo tujce, kar ni pošteno. No ja.
Po edini cesti, avtocest v Črni gori seveda ni, se peljeva mimo glavnega mesta Podgorica, ki je presenetljivo majhno za glavno mesto. In nadaljujeva naprej, po obalni cesti do Dubrovnika.
DUBROVNIK
Zjutraj sneg, tu sonce in prijetno toplo. Dovolj tudi za kopanje in za ogled Dubrovnika. Prijetno zasoljene cene, sploh parkiranja. Gneča turistov s križark. Kamnito mesto z utrdbo. Sprehod po uličicah malo gor in malo sem ter tja. Priznam, Dubrovnik je lep za ogled, vendar me ni navdušil kaj več kot le to, ogled.
Precej bolj prijetno, a še starejše mesto kot Dubrovnik, je Cavtat, kjer končno dobim občutek morja, topline, prijaznosti in dolgih sprehodov.
Potovanje zaključiva dva dni zatem. Bilo je sproščujoče in nekaj posebnega. Jezera, etna sela, mesta in mesteca. Pokrajine, polja, tobak, gore in doline. Nekaj znamenitosti, nekaj druženja z domačini. Vtisi, ki se vtisnejo v spomin in nekaj takšnih, ki hitro pobegnejo, ker niso bili pomembni. A potovanje je vedno svojevrstno doživetje. Če se prepustiš in če zaupaš ljudem, je navdušujoče. In kot pravijo: kakor si narediš, tako je. Če vse, kar pride na pot, vzameš z nasmeškom, ne moreš zgrešiti. Priporočam. Vsekakor.
