Veliko ljudi se obrača k alternativni medicini, zlasti homeopatije. Homeopatija temelji na principih dr. Samuela Hahnemanna, nemškega zdravnika, ki je deloval v letih 1755 – 1843.
Homeopat je praviloma tudi zdravnik. Homeopatija temelji na principu, po katerem so simptomi pogosto posledica delovanja telesna obrambnega sistema, zato je bolje zdraviti, da povečujemo telesno odpornost, ne pa tako, da potlačimo simptome. To pomeni, da človeka zdravimo z zdravilom, ki pri zdravem človeku povzroča simptome bolezni. V homeopatiji se zdravila uporabljajo z namenom, da se podobno zdravi s podobnim. Homeopati so tudi prepričani, da učinkovitost zdravila ne merimo po njegovi«moči«, ampak, da je moč zdravila mogoče povečati tudi tako, da njegovo moč v bistvu oslabimo.
Začetek homeopatije
Ta sega 200 let nazaj, ko se mladi nemški zdravnik Samuel Hahnemann posveti proučevanju biokemije. Posvečati se začne proučevanju učinkov nekaterih zdravil, ki so bila takrat najpogosteje predpisovana. Ugotavljal je, kako zdravila delujejo nanj, ko ni bolan. Prav posebej ga zanima kinin, s katerim južnoameriški Indijanci zdravijo malarijo, v Evropo pa to zdravilo prinesejo misijonarji. Preseneti ga učinek zdravila…ko vzame zdravilo, dobi simptome malarije. Zaradi tega pride do sklepa, da simptomi malarije pravzaprav niso bolezen, ampak odpor telesa proti bolezni. To ga pripelje na misel, da morda velja to tudi za ostale bolezni. Zbere prostovoljce ter preizkusi še druga zdravila, ki ga pripeljejo do sklepa, da je njegova ugotovitev pravilna. Zdravilo, ki sproži simptome bolezni pri zdravem človeku, je zdravilo za simptome pri bolniku. Ugotovitev: podobno se zdravi s podobnim, tudi plemenski vrači so uporabljali podoben način zdravljenja, le, da je bil princip tale: simptome bolezni so zdravili z zeliščem, ki je bilo podobno obolelemu organu ( če je bolelo uho, je bila to zel, ki je imela podobno obliko kot uho). Načelo, da se podobno zdravi s podobnim, je v renesansi poznal že Paracelsus. Uradna medicina se je otepala tega mnenja in je pač zdravila simptome mrzlice tako, da je zbijala vročino. Homeopatska praksa se je obnesla le v primeru cepljenja otrok proti črnim kozam in sicer tako, da so jim dajali majhne količine izcedka bolnika, ki je imel lažjo obliko bolezni…razen zelo redkih primerov, so otroci preživeli. Odkril pa je še nekaj in sicer, da potenca homeopatskega zdravila ni povezana z njegovo močjo, merjeno po običajnih metodah, trdil je, da postane zdravilo lahko še učinkovitejše, če ga redčimo v destilirani vodi 1:100. Ker pa je načelo »potenciranosti« za zdravnike protislovno, ga seveda zavrnejo. Od leta 1810 je uradna medicina nasprotnica homeopatije in jo tudi večkrat odkrito napada.
Homeopatija danes
Uradna medicina homeopatije ne podpira, izobraženih homeopatov je relativno malo. Različne raziskave, ki so bile opravljene, ne kažejo v prid homeopatiji, saj ni bilo dokazov, da homeopatski pripravki učinkujejo. Sama homeopatska zdravila so tako razredčena, oziroma potencirana, da praktično v njih skoraj ni zdravilne učinkovine. Zdravila pa veljajo za varna, saj razen vode in alkohola ne vsebujejo ničesar, kar bi lahko škodovalo organizmu. Homeopati pa trdijo, da tudi tako razredčeno zdravilo lahko deluje in sicer na nivoju encimov. Če se vseeno odločimo za homeopatsko zdravljenje, se najprej dobro pozanimajmo h komu gremo. Prvi obisk pri homeopatu je enak obisku pri zdravniku, le z eno razliko, homeopat se bolj ukvarja s pacientom kot pa z boleznijo, zaradi katere prihaja. Diagnoza je rezultat tega, kar homeopat vidi, občuti in sliši. Način, kako bo homeopat zdravil pacienta, je odvisen od anamneze, ki jo je homeopat pridobil. Na podlagi tega izbere zdravilo ( tudi, če gre za navaden prehlad, izbor zdravila ni odvisen le od simptomov, ampak tudi od osebnosti in načina življenja pacienta). Po končanem pregledu homeopat pripravi zdravilo in sicer ga razredči do tiste potence, ki se mu zdi najbolj primerna za zdravljenje bolezni. Zdravila, ki jih dobimo pri homeopatu, morajo biti pravilno hranjena in so ponavadi različnih oblik: tablete, praški zrna, mazila, tinkture.
Homeopat včasih prepove tudi uživanje določene hrane in naj jih ne bi uživali z drugimi zdravili. O tem so sicer mnenja deljena, vendar je vse odvisno od pacientovih izkušenj in njegove zdrave pameti. Homeopat nam poda splošna dejstva o zdravljenju in homeopatskih pripravkih, saj vsi pripravki niso primerni za vse ljudi. Neprijetne reakcije, ki so del zdravljenja s homeopatskimi pripravki, se kažejo lahko kot driska, bruhanje, srbečica, pojavi se lahko tudi osip, vendar to niso stranski učinki, temveč znamenje, da je bilo zdravilo učinkovito.
Seveda pa, če ste resno zboleli, poiščite ustrezno pomoč pri zdravniku in se z njim posvetujte o možnostih dodatnega zdravljenja s homeopatskimi pripravki.
