Pri mojem delu v vrtcu sem srečevala različne otroke. Nekateri so bili živahni drugi pa mirni. Tako kot so različni otroci, je tudi vzgoja pri živahnih in pri mirnih otrocih različna. Najpogosteje me starši sprašujejo, kako se odzvati pri bolj živahnih otrocih. Tudi članki, ki jih lahko prebiramo, govorijo predvsem o otrocih, ki so živahni in povzročajo več težav.
Le redko pa se vprašamo, kako je z otroki, ki so mirni. Kako doživljajo druge otroke, dogodke. To so običajno plašni otroci. Njihovo plašnost sem doživljala v vrtcu. Takrat sem se zavedala, da ti otroci bolj potrebujejo mojo podporo in sodelovanje z njimi kot tisti navihani fantiček, ki vsem po vrsti povzroča težave. Pri mirnih otrocih opazimo, da so v poznanem okolju lahko tudi zelo živahni, klepetavi. Med neznanimi ljudmi pa se zaprejo vase. Pogosto doživljamo, da jih ljudje nagovarjajo k pozdravljanju, pogovoru. Ko se tak otrok pred tujcem zapre, pogosto slišimo: »Ali ti je miška jezik pojedla?« Ali pa druge pripombe, ki otroka prizadenejo. Včasih tudi straši želijo od mirnih otrok, da se pogovarjajo s tujci, saj se ne zavedajo, da ne morejo drugače, kot naredijo. Primer sem opisala v knjigi Vzgoja kot drevo v zdravi rasti pod naslovom Pozdravljanje in sem ga objavila v spletnem dnevniku: https://zinkaruc.wordpress.com/2015/06/20/pozdravljanje/. Pogosto se dogaja, da tudi starši od svojih otrok pričakujejo, da pozdravijo soseda, ki ga srečajo na poti v stanovanje. Ta človek je za otroka nekdo, ki ga ne pozna toliko, da bi ga pozdravil. Če se z njim pogosteje srečuje in ga bodo oni pozdravljali, ga bo začel tudi otrok. Z zahtevo po pozdravu pa otrok še bolj otrpne. Če želijo od njega, da pozdravlja, mu s tem sporočajo, da on ni v redu. Povejte otroku, da sosede pozdravljamo. Pri tem je zelo pomemben vaš vzgled. Ko bo otrok soseda pogosteje srečal, ga bo sčasoma tudi pozdravil.
Mirni otroci so včasih samo plašni. Pogosto pa so to otroci, ki so introvertirani. To pomeni, da so usmerjeni sami vase, so razmišljajoči. Ti otroci se dobro počutijo, ko so sami, ko počnejo stvari tako kot njim odgovarja. Med ljudmi, ki so jim blizu, se sprostijo, pa naj bodo to odrasli ali otroci. Ko pridejo ti otroci na igrišče med neznane otroke, pa se pogosto držijo ob strani, poiščejo igro, pri kateri so sami, druge otroke le opazujejo. Igri neznanih otrok se ne pridružijo, jih le opazujejo, se jim pa morda pridružijo, če jih ti otroci k igri povabijo.
Pogosto so ti otroci tudi bolj občutljivi. Strokovno takšne otroke imenujemo hipersenzibilne. Ta povečana občutljivost se kaže pri sluhu, vidu, dotiku, vonju. Takšni otroci so bolj sočutni do drugih otrok in odraslih. Težko sprejemajo vse tisto, česar še ne poznajo. Ti otroci ne želijo biti tam, kjer je zelo glasno. To so razne prireditve, glasna glasba, več glasnih živali, ob prometni cesti, zlasti, če je veliko glasnih prevoznih sredstev (motorjev, tovornjakov). Zelo glasni so tudi težki tovorni vlaki, tudi ti so lahko zanje zelo moteči. V takem primeru otroku lahko svetujemo, da položi roke na ušesa. Sčasoma otrok sprejme glasnost in se nanjo navadi. Je pa značilno za te otroke, če so dalj časa npr. v nakupovalnem centru ali na prireditvi, kjer je bolj glasno, da so potem bolj utrujeni, kot tisti otroci, ki niso občutljivi.
Ti otroci tudi dobro vonjajo. Bolj zaznavajo vonje, ki so jim všeč, in tiste, ki jim niso všeč. Zato so morda bolj občutljivi, običajno jim rečemo, da so izbirčni pri hrani.
Plašni, usmerjeni sami vase, ali bolj občutljivi so fantki in punčke. Nekatere starše moti, da je njihov otrok takšen, morda si želijo bolj »korajžne«, glasne otroke. Kaj se dogaja s temi otroki, se sprašujejo starši. V znanem okolju so ti otroci kot vsi drugi, sproščeni, živahni, klepetavi. V manj poznanem okolju so previdni, kar je pogosto čisto v redu. Usmerjeni so vase, bolj so razmišljajoči, do drugih so bolj sočutni. Prizadene jih jok drugega otroka. Če je sam deležen pravega odziva staršev ob njegovem joku, ga prizadene, če se do tega jokajočega otroka starši ne odzovejo primerno. Glasne zvoke zaznajo močneje kot drugi, zato jih naučimo, kako si lahko pomagajo in se jih naučijo tudi sprejemati. Zaradi svojih sposobnosti so ti otroci in kasneje tudi odrasli, pogosto zelo uspešni na tistih področjih, kjer delujejo sami.
Najpomembneje je, da takšne otroke sprejemamo takšne, kot so. So le bolj plašni. So usmerjeni sami vase, pogosto razmišljajoči. Takšni so bili in so še mnogi uspešni ljudje. So bolj občutljivi. Ti otroci imajo svoje prednosti. Dovolimo otrokom biti takšni, kot so.
Sem Zinka Ručigaj, do upokojitve sem delala v vrtcu. Sedaj svetujem staršem pri vzgoji otrok. Pripravljam tudi predavanja o vzgoji otrok. Moje članke lahko prebirate na spletni strani: https://zinkaruc.wordpress.com/
Nasvete o vzgoji otrok lahko prebirate tudi v dveh mojih knjigah. Prva je »Otroško srce je zaklad«, druga pa je »Vzgoja kot drevo v zdravi rasti«.
