Predstavljajte si, da stojite na blagajni v trgovini Drogerie Markt. Mirno plačujete svoj nakup, ko iz ozadja trgovine zaslišite nenavaden šunder. Obrnete glavo, radovedno poskušate dojeti, kaj se dogaja in ko vam postane jasno, nejeverno dvignete obrvi. Otrpnete ob nečloveškem tuljenju nekega dekleta, ki ga, medse vkleščenega v trden prijem, iz trgovine vodita dva policista. Punca se kremži, tuli in vpije, iz oči ji špricajo solze obupa. Osorna je in zelo arogantna: preklinja in žali vsakega, ki predolgo strmi vanjo. Briga jo za ves hrup, ki ga povzroča, vas pa prešine misel, da je sigurno nekaj ukradla in ni ostala neopažena. Ne morete mimo občutka, da v tem cirkusu uživa. Dekle ne more imeti več kot 15 let. Njeni lasje so postriženi na kratko, obraz ima bled in koščen, deluje precej nesrečna. Kljub njeni dve številki preveliki bundi opazite, da je bolestno suha. Zazrete se v njene oči in opazite temne kolobarje, s katerimi so obdane. Verjetno sledi premnogih neprespanih noči. Sprašujete se, kaj je narobe z njo. Spreleti vas srh, z grozo strmite vanjo. Ko opazi vaš zgrožen pogled, vam zabrusi: »Kaj pa buljiš, pizda??«
To deklico sem zelo dobro poznala v njenih najbolj občutljivih letih. Ubogi njeni starši, nič jim ni bilo prihranjeno. Punca je bila priložnostna kleptomanka, obsedena s svojo (namišljeno) debelostjo, nemalokrat mrtvo pijana, odvisna od cigaret, laganja in jeze. In kot da to ne bi bilo dovolj, je bila še bulimična. Po petkrat dnevno se je prenajedala in potem bruhala. Velikokrat je bruhala tako dolgo, da je bruhala kri in postala popolnoma hripava. Špricala je šolo, veliko raje je kadila travo s svojimi čudaškimi prijatelji in stresala jezo na svoje obnemogle starše, prijatelje in občasno učitelje. Ko na noben način ni mogla več potešiti bolestne želje po adrenalinu in nadzoru, se je podala še v tatinske vode. Na srečo neuspešno, zato jo je kmalu minilo.
Nekoč si je v navalu panike razrezala levo zapestje. Krvav in boleč masaker, ki bi lahko imel katastrofalne posledice, se je končal dokaj »srečno« – britvica je za manj kot milimeter zgrešila kite v njenem zapestju. Ko so jo na urgenci poskušali zakrpati, sem bila zraven. Videti je bila brezupno, bolj mrtvo kot živo. Njen pogled je bil grozljivo prazen, občasno je bruhnila v nekontroliran jok.
Njeno zgodbo poznam zelo dobro, ker je njena zgodba pravzaprav moja.
Moje ime je Anja Baš. Sem slovenska glasbenica. Celotno burno obdobje, o katerem ste ravno brali, sem do potankosti opisala v avtobiografski knjigi Lačna življenja. Mogoče ste že slišali zanjo, mogoče ste jo celo prebrali. Nisem pričakovala, da bo postala tak hit, in da jo bo za svojo vzelo toliko ljudi. Prodanih je bilo krepko čez tisoč knjig, v moj nabiralnik pa je prišla neverjetna količina pisem bralcev, ki so mi kot po tekočem traku zatrjevali, da ne morejo verjeti, kako zelo so njihove zgodbe podobne moji. Da so brez besed. Da je tako, kot bi brali svojo zgodbo. Komaj sem sproti vsem odgovarjala in se zraven čudila. Je res možno, da smo si tako zelo podobni? Da imamo tako podobne bolečine in probleme?
Preden sem knjigo izdala, me je sestra vprašala, zakaj se želim tako zelo izpostaviti. Priznam – vprašanje je na mestu, saj se v knjigi res nisem cenzurirala in s svetom delila celo najtemnejše spomine. Tudi tiste, ki sem se jih nekoč sramovala.
Zakaj sem se želela tako izpostaviti? Je bila to želja po pozornosti, uspehu, kupih denarja?
Odgovor je bistveno bolj preprost: zato, ker premalo govorimo o svojih problemih. V javnosti se vsi prikazujemo popolne, to je postal naš kulturni trend. Vsi tako radi opisujemo samo svetlo plat svoje medalje. Kaj se je zgodilo s temnejšo? In predvsem: Kakšno sporočilo s tem pošiljamo mladim?
»Sramuj se svojih slabih čustev (solz, jeze, strahu, krivde, ljubosumja, nevoščljivosti) in jih čimprej potlači. Nikoli si ne dovoli, da bi jih videli drugi ljudje. «
Logično je, da to početje ni zdravo in ima svoje posledice. Potlačena čustva vedno slej ko prej pridejo na površje, ponavadi takrat, ko si to najmanj želimo. V obliki vseh mogočih motenj. Sploh jih ne bom naštevala, saj jih je preveč. Vse pa izvirajo iz podobnih vzrokov – potlačenje nekega dela sebe, ki ga smatramo za neprimernega.
Pomembno se je zavedati naslednjega: Dejstvo je, da imamo vsi iste probleme! Bolečina je univerzalna in ponavadi izvira iz primarne želje BITI LJUBLJEN. Tu smo si neverjetno podobni in tu leži odgovor na vprašanje, kako je možno, da v moji zgodbi najdete sebe: ker pravzaprav niste nič drugačni od mene. Niste imuni na probleme in na bolečino.
Kdor ne spozna svoje šibkosti, ne bo nikoli cenil svoje moči. Kdor si ne dovoli biti ranljiv, ne bo nikoli trden. Celota je vedno dvojna. Svetla in temna. Kako se lahko pozdraviš, če nisi najprej bolan? Kako se lahko česa naučiš, če nisi najprej neuk? In kako si lahko celovit, če si dovoliš biti samo polovica celote?
In ZATO, dragi bralci, sem napisala knjigo Lačna življenja. Da boste skozi mojo zgodbo našli sebe in odkrili, da niste edini, ki vas nekaj tare. Da boste spoznali sami sebe in ugotovili, kako močna inspiracija so lahko slabe in boleče izkušnje. Obiščite mojo spletno stran www.anjabas.si/knjiga, če želite izvedeti več o knjigi, meni in mojem delu. Če pa vas zamika, je tu še koda za brezplačno poštnino, ki vam jo podarjam ob naročilu knjige: »izpovedtatice«.
In upam, da skozi mojo zgodbo najdete sebe. Če se še niste.
Srečno!
