Če bi se vprašali, kolikšne so svetovne zaloge hrane, ali ima človeštvo v zalogah toliko, da bi prebrodili eno sušno ali kako drugače slabo leto, bi bil odgovor negativen. Po drugi strani nas je prebivalcev modrega planeta vse več. Analitiki v Združenih narodih so izračunali, da nas bo, prebivalcev modrega planeta leta 2050 že 9 milijard. Prehraniti tolikšno število prebivalcev bo pravi podvig, če bomo še vztrajali pri dosedanjih konceptih in pristopih, kako hrano zagotoviti bolj razvitemu svetu in tudi manj razvitim delom sveta. V takem primeru bi morali obseg kmetijske proizvodnje podvojiti, ali pa, tisto kar v razvitem svetu zdaj roma v smeti, tega pa je krepko tretjino, razporediti bolj pametno. Kaj se bo zgodilo, ali nas bo narava prisilila v bolj razumno ravnanje ali bo manj razviti del sveta pravico vzel v svoje roke, je preuranjeno napovedati, zagotovo pa večja proizvodnja generira več negativnih učinkov na okolje. Toda taka velika vprašanje o tem, kako bo urejen svet čez nekaj desetletij, je mogoče bolje pustiti ob strani in razmisliti, kaj lahko naredimo sami. Torej pometimo pred lastnim pragom, kot reče ljudska modrost.
Kaj za prehransko varnost lahko naredimo sami?
Se Slovenija, kjer je raven samooskrbe zdaj na slabi polovici, lahko v celoti sama dodobra oskrbi s hrano, predvsem z zelenjavo? Je tako vredno razmišljati – ko se nam pa v vsakem še tako zanikrnem diskontu smeji lepo zapakirana, cenena zelenjava in sadje? Je vredno razmišljati, kako bomo brusili motike, lopatali zemljo, sadili, pleli, udrihali rodno grudo in potili krvavi pot samo zato, da si bomo v z muko in trudom pridelali nekaj deset kilogramov krompirja, nekaj glavic solate, ali pesti korenja, kakšne pol ducata zeljnih glavic in cvetač, nekaj deset paprik in kakšen kilogram stročjega fižola; če seveda pridelka ne bo snedel voluhar, če ga ne bodo uničile plesni ali kakšna druge bolezni. Pa če ga ne bo prerasel plevel in če ga ne bo uničila suša. Če pa pridelek bo, ga bodo izkopali in pobrali sprehajalci, turisti, ki imajo po naključju nahrbtnik na rabi in bomo vseeno ostali brez pridelka?! Odgovor je kljub temu DA, splača se.
Vrt na okenski polici ali balkonu
No, če nimamo svojega koščka gredice ali vrta, večine teh že naštetih težav nimamo. Imamo pa kakšno okensko polico, kjer lahko rastejo peteršilj, bazilika, drobnjak… če imamo balkon, smo skoraj že rešeni, saj nam tam lahko rastejo tri solate, v sodu krompir, v večjem koritu pa stročji fižol, ki je hkrati senca in še pridelek za v lonec. Lahko si posadimo visečo posodo z jagodami in še marsikaj, odvisno od tega, kako iznajdljivi smo in koliko se nam da ukvarjati se z rastlinami. Ampak, iz izkušenj: ko te rastline enkrat dobijo, te ne izpustijo zlepa. Dajo se občudovat in negovat, kar človeku koristi in mu preganja slabo voljo in črne misli, vse to zamenja skrb za rastlinice.
Če pa sodimo med privilegirance, ki ima svoj mali košček gredice ali celo svoj vrt, pa vsega ne smemo gledat skozi denar. Treba je upoštevati, da se razgibamo na svežem zraku, opazujemo življenje okrog sebe, se učimo in opazujemo, kako katera do rastlin raste, kateri so njeni prijatelji in katerih ne mara. Dobimo nov krog prijateljev, ki se ukvarjajo z enakimi težavami in z njimi izmenjujemo izkušnje, kako rešijo to ali ono zagato. Če je naš vrtiček kje na robu mesta, v vrtičkarskem naselju, je tem s sosedi in znanci še toliko več. Če je naš vrtiček kje na samem, v miru razmišljamo, pravzaprav meditiramo, vtem, ko se ukvarjamo z rastlinami. Življenje postane povsem drugačno. Mir in tišina nas umirita in nam dajeta energijo za vsakdanje življenje, ki je sicer polno stresa in drugih težav.
Alternativa? No, če mirno trpimo na kavču in modrujemo, kako težko je življenje in kako nas izkoriščajo, pa kako svet požira globalizacija, kako smo nemočni in v prvem marketu kupujemo zelenjavo, ki je pripotovala iz Padske nižine, iz Španije ali celo iz latinske Amerike, tudi prav.
Vrtnarjenje – drugačen pogled na svet
Zagotovo je vrtnarjenje pot k bolj kreativnemu in zanimivemu življenju, kjer se da uživat v majhnih rečeh, se veseliti življenja in zaužiti sadove svojega dela, ki imajo povsem drugačen okus kot oni kupljeni v prvem trgovskem centru. In kar je največ, argument, da sami nismo storili prvega koraka,da bi poskrbeli sami zase, ki bi nam ga molel pod nos vsak uradnik, smo jim ga vzeli. Res je tudi, da samooskrba še zdaleč ni le to, da sami pridelamo vse, pač pa je veliko več, je koncept, je strategija, temeljit razmislek, kaj znamo in zmoremo sami in kaj velja kupiti in zabarantati kje na svetovnem tržišču.
Seveda je pot do prehranske varnosti, ki je sestavni del in cilj samooskrbe, še veliko bolj zapletena in kompleksna. A z njo naj se ukvarjajo politiki, katerih naloga je ljudem ponujati rešitve – ali se vsaj delati, da so rešitve na dlani, čeprav je do njih še hudo dolga in zagonetna pot.
