Na Caminu se kaj hitro naučiš nekaj osnovnih španskih besed, s pomočjo katerih se da prehoditi celotni Camino, ker Španci ob Jakobovi poti skoraj ne govorijo angleško. V začetku sem bila presenečena nad tem dejstvom, ko pa sem pomislila, da je španščina prav tako svetovni jezik, ki ga govori še več ljudi na svetu kot angleščino, se mi je zdelo to razumljivo. V šoli se ne učijo tujega jezika, ker je že njihov materni jezik svetovni jezik.
In prva španska beseda, ki se jo naučiš na Caminu je, kaj sploh si: peregrin, slovensko romar, angleško pilgrim. Beseda izvira iz latinske besede peregrinus, kar bi lahko prevedli neznanec, tujec, romar. Peregrin je tudi moško osebno ime. V Sloveniji trenutno živi dvanajst oseb s tem imenom.
Druga reč, ki se jo naučiš na Caminu je pozdrav, saj te na Caminu pozdravi vsak romar ali domačin, ki ga srečaš na ali ob poti, raje večkrat kot nikoli. In tudi sam raje večkrat kot nikoli, odzdraviš: “Buen Camino.” Namesto ‘dober dan’ se na Caminu uporablja pozdrav ‘dobro pot’.
Tretja stvar, ki se jo naučiš je, kaj pomeni albergue. To je španska beseda za zatočišče, mogoče zavetišče, čeprav novejši albergue-i zgledajo bolj hoteli kot zatočišča in zavetišča. Na samem izhodišču poti, Camino Frances, v Saint-Jean-Pied-de-Portu, ki je na francoski strani Pirenejev, pa se zatočišče po francosko imenuje refuge.
Potem, ko znaš povedati kaj si, ko znaš pozdraviti in veš kje lahko prespiš, pride na vrsto hrana. Najprej se spoznaš z besedo, za katero ne veš, kam bi jo sploh dal: desayunos. Desayunos pomeni zajtrk. Na Caminu zajtrk ponavadi sestavlja sveže iztisnjen pomarančni džus in tostada, opečen kruh, ki je seveda bageta, saj ob celem Caminu druge oblike kruha kot bageto, skoraj ne vidiš. Porcija je iz tretjine na pol prerezane, opečene bagete, masla in marmelade. Pri zajtrku grižljaje skoraj obvezno zalivaš z grande café con lecche, veliko kavo z mlekom. Če si vedel, da je boccadillo sendvič, tortilla de patatas krompirjeva omleta, ensalada mixta pa mešana solata, je bilo to od hrane vse, kar je bilo potrebno po špansko povedati.
Romarji smo se med seboj ogovarjali in pogovarjali angleško, lahko bi rekla, da je romarski uradni jezik angleški. Po nekaj dneh sem opazila, da sem začela tudi razmišljati v angleščini. Hodila sem in govorila sama pri sebi in sama s seboj in se kar naenkrat zavedla, da uporabljam angleščino. Nekoč mi je moževa sorodnica, ki že vrsto let živi v Tunisu in s hčerami govori slovensko, z domačini francosko ali arabsko, na fakulteti pa predava angleško, vse štiri jezike pa izmenjuje praktično vsak dan, zaupala, da razmišlja v tistem jeziku, ki ga je nazadnje govorila. Zanimivo, kako naš center za govor preklaplja med jeziki.
Kadar nam je na Caminu zmanjkalo španskih in angleških besed, smo se poslužili kaminščine, pri kateri prevladuje telesna govorica, govor pa ima zanemarljivo vlogo. Zaman boš Špancu ali Angležu melodično in s popolno fonetično natančnostjo ponavljal slovensko besedo. Pri kaminščini je govorica telesa tista, ki pretvori besede v razumljivost.
Da pa uradno postaneš peregrin, ni potrebno znanje kakšnega svetovnega jezika ali uporaba kaminščine. Uradno postaneš peregrin po postopku, ki sem ga zapisala v moji knjigi Camino. Preberite odlomek:
Uradno postaneš romar, po špansko peregrin, ko prejmeš (beri: kupiš za 3 evre) romarski potni list ali credential de peregrine v Uradu za sprejem romarjev, ki je na vsakem izhodišču poti. V njem zbiraš žige iz zavetišč (prenočišč za romarje), lahko pa tudi iz barov in cerkva, in sicer kot dokazilo, da si pot prehodil. Z izpolnjenim romarskim potnim listom dobiš pravico do prenočevanja v zavetiščih, v Santiagu pa kompostelo, potrdilo, da si opravil Jakobovo pot. Sprejem med romarje ti daje dokaj slovesen občutek, kljub temu da poteka v gneči in med sočasnim glasnim (vendar zelo sproščenem) govorjenjem v različnih jezikih. Da pa postaneš čisto pravi romar moraš imeti tudi Jakobovo školjko, že stoletja uveljavljen simbol romarjev po Caminu. Zaradi nje se ve, kaj si, poleg tega pa s svojimi zarezami simbolično nakazuje, kako se romarji z različnih poti združijo v eni sami točki, v svetem mestu Santiago di Compostela. Kdor je romanje zaključil na koncu sveta, na rtu Fisterra, pa si jo je za spominek lahko poiskal na atlantski obali, kjer je pred manj kot dvema tisočletjema pristala ladja z relikvijami svetega Jakoba. Včasih je imela školjka tudi praktičen pomen, saj je s svojo velikostjo ravno primerna za zajemanje in pitje vode ali kot žlica za zajemanje hrane. Kakšna španska rižota, paella, bi se dala še danes zelo lepo pojesti z njo. Če bi bila z morskimi sadeži, še toliko bolj. Kupili smo še Jakobove školjke in si jih navezali na nahrbtnik. Bili smo pripravljeni, da si poiščemo prvo prenočišče v zavetišču.
Knjigo lahko kupite tukaj: http://primus.si/camino
Izmed vseh, ki boste pravilno odgovorili na Snežanino nagradno vprašanje v komentarje pod prispevkom, bo Snežana izžrebala nekoga, ki bo prejel njeno knjižno uspešnico. Vprašanje se glasi:
“Kako se imenuje tradicionalno pecivo ob Jakobovi poti, ki vsebuje mandlje, jajca, sladkor, sok pomaranče in limone?”
a) chocolate con churras
b) flan
c) Jakobova torta
V nagradni igri bodo upoštevani vsi pravilni odgovori, ki bodo zapisani pod komentarje na prispevek do nedelje, 12.2.2017 do polnoči.
