Ob pojavu glist, drisk in drugih virusnih in bakterijskih okužb, ki so v zimskem času sicer bolj pogoste, sicer pa prisotne skozi celo leto in staršem povzročajo nemalo skrbi, sem se odločila, da delim z vami svojo izkušnjo o pomembnosti umivanja otrok.
Živimo na podeželju, doma imamo kmetijo in otroka sta od malega preživela ogromno časa zunaj. Televizija in risanke niso zanimale nobenega do začetka osnovne šole. Takrat sem prav zavidala staršem, ko so lahko svoje otroke vsaj za kako uro posedeli na sedežno garnituro in so se popolnoma zatopili v virtualni svet. Sami pa imeli tisto urico zase. Pri nas tega ni bilo. Ko je zjutraj petelin zakikirikal in naznanil sončni vzhod, je starejši sin že cukal mami za rokav: »Mami, zunaj sonček sije. Greva ven.«.
Ker je bil mali nabrit in bil sposoben pri še ne 2 letih in oditi po stopnicah na dvorišče, iz dvorišča na glavno prometno cesto, mi ni preostalo drugega, da sem dvignila svoje še vedno spanca potrebno telo in nahranila svojega prvorojenca in šla z njim ven. Tam je veselo tekal za metulji, kokošmi, mačkami. Ko jih je dohitel ali pa so ga počakale, je veselo vriskal, mačko vlekel za rep, kokoško božal po mehkem perju. Seveda mami ni utegnila vzeti sabo vseh vlažilnih robčkov, razkužil, da pa je mera polna, je še sesal prst. In verjemite mi, ni bilo važno ali je bil umit ali ne, bil je najboljši, pa čeprav ves umazan od zemlje in peska, po katerem je brskal.
Vsakič, ko sem prebrala članek na temo umivanja rok, me je pošteno zvilo. Resnično smo jih upoštevali v najmanjši možni meri. Grozili so z glistami, pa mačjo boleznijo, da o ostalih okužbah ne govorim. Na momente sem otroku poskušala celo preprečiti igro, vendar pa sem upoštevala svojo intuicijo in izkušnjo iz mlajših dni.
Imela sem se priložnost srečati s primerom iz sosednje vasi, kjer je bila doma tudi kmetija in so otroci zrasli tako rekoč z zemljo in hlevskim gnojem, kjer se ni umivalo ne zvečer pred spanjem pa tudi ne pred jedjo. Gnoj in zemlja sta bila nenehno za njihovimi nohti. Otroci pa niso bili nikoli bolni. Resnično nikoli. Jedli so zdravo domačo hrano in pili kravje mleko. Brskali po zemlji. Skakali po največjih lužah, kjer je bila mešanica vseh materialov, ki se najdejo na kmetiji.
Drug primer je bila mamica po izobrazbi medicinska sestra, ki je skrbela za sterilnost v svojem domu, pri oblačilih in umivanju rok ter dude. Da slučajno ne bi njen otrok dal neumito dudo v usta, če mu je le-ta padla po tleh. Zgražala se je nad starši, ki za tako sterilnost niso skrbeli. Sama sebi je težko odpustila tako neodgovornost. Tako se je počutila sama. In kaj se je zgodilo? Otrok je dobil hudo drisko. Jedel ni ničesar. Na koncu mu je zmanjkalo moči tudi za pitje in prišlo je do dehidracije in dolge hospitalizacije.
Ta dva tako skrajna primera sta mi vlila pogum, da se odločam po svoji intuiciji. Moja hči je bila primerek zase. Spala je res kakšno uro dlje zjutraj, samo kaj, ko je bratec takrat že veselo vriskal in zahteval, da se gre igrat ven na pesek, kjer bo s sosedom gradil gradove, ceste, mostove. Ta kup peska, ki je bil mimogrede ob glavni cesti, je bil prostor, kjer sta otroka preživela najnežnejša leta in še kako leto v osnovni šoli. Velikokrat sta pozabila tudi na to, da sta lačna. In tako si je hči omislila, da bo nekajkrat na dan pojedla nekaj peska. Seveda ne zaradi lakote. 😉 Kar zagrabila ga je s prsti in ga nesla v usta. Kar stemnilo se mi je pred očmi. Po tem kupu peska so imeli obhode mačke, psi, miši in najbrž še kdo. Bljak. Ja, saj vem. Ampak. Ko ima (otrok) človek neko obsedenost z nečim, je vedno nekje razlog. Moramo pa ga najti. Ampak to je že druga zgodba.
Lahko sem jo še tako prepričevala, da je to umazano, da to ne sme, da jo bo bolel trebušček. Ni šlo. Trajalo je približno en mesec in prešlo. Da bi jo ne spustili na tisti kup ni šlo, ker sta bila z bratcem neločljiva partnerja pri igri.
Najbolj pomembno pri vsem je, da otroka danes zelo malo zbolevata, tam pa tam kakšen smrkav nos, blag kašelj. Redno skrbimo za preventivo in si pomagamo z alternativnimi zadevami.
Zagovarjam stališče, na katerega sem kasneje naletela ob prebiranju literature s področja tradicionalnih zdravljenj in naturopatije, da pretirana skrb za čistočo škoduje našemu imunskemu sistemu in povzroča nastanek različnih alergij.
