Moja zgodba…Priznam. Nisem popolna. Sem…ne vem kako naj rečem. Drugačna. Našla sem idealno skupino za osebni razvoj, ki mi je pomagala. No, z njeno pomočjo sem plavala na površini in nisem potonila. Preden sem našla to skupino, sem obiskovala psihoterapevtko, ker mi je dal doktor na izbiro: psihiater ali psihoterapevt. Odločila sem se za manjše zlo. K njemu sem šla, ker sem 4 leta nazaj padla v nezavest, kolapsirala in namignjeno mi je bilo, da je bila to posledica živcev, ker sem imela osebne probleme, o katerih sem gotovo kje že pisala. Zato sem se po smrti dedka in babice odločila, da grem zaradi preventive po psihološko pomoč. Žal mi terapija ni pomagala toliko, kot sem upala in želela, sem pa naredila prve korake.
Ker sem bila brez dela v trenutku, sem imela zdravljenje plačano s strani države. Da, tudi to se dogaja, vendar samo nekaj obiskov. Ko je bilo konec z obiski, sem že imela delo. In takrat sem našla skupino, ki mi je pomagala. Skoraj dve leti sem se pobirala s pomočjo nalog in drugačnega načina dela na sebi. Potem je prišel julij in mesec pred mojim 30. rojstnim dnem, smrt meni ljube osebe, ki je živela z nami. Padec. Ponovno smrt, želja po smrti. Brez volje. Ko sem se en dan v septembru skregala še s kolegom, ki sem ga prepričevala, naj me končno povabi na pijačo in ni bilo nič od njega, se mi je vse še bolj podrlo. Naslednji dan je sledil tedenski pogovor z mentorico iz skupine. Pa me ravno vpraša, kje se vidim v prihodnosti, čez 5, 10 let. In jaz rečem mrtva.
Rdeča luč. Izobčenje. Panika. Nemoč. Če hočeš priti nazaj, potrebuješ podpis pooblaščene osebe, da si dovolj stabilna oseba, da si ne narediš kaj neprimernega. Kaj? Kako? Prva pomoč, terapevtka, ki mi pove, da ona tega ne more dati. In še en udarec. Samo psihiater ti lahko to podpiše. Kaj? To ni mogoče. Sovražim psihiatre. Tudi če ti nič ni, ti dajo tablete. Hočejo te zafilati z njimi, da si navaden robot, ki ne ve kaj dela. A res moram? Kakšna grozna novica. Naj jim bo. Všeč mi je skupina in njeno delo in zato bom šla preko sebe. Naročim se pri eni, da sem čimprej na vrsti. Ni pomembno ali je dobra ali ne, samo da mi da podpis.
Prvi obisk. Samo ta podpis bi rada, pa grem. Vendar si vzame čas in hoče izvedeti vse o meni. In potem udarec. Odvisnica si. Odvisnica od interneta.
Izroči mi napotnico za psiho teste. In v mojih rokah se znajde tudi recept za tablete. In ne, ne poznam te dovolj in ne dam ti podpisa. Svet se mi je podrl. Kako je to mogoče? Ko je bilo konec pokličem kolegico. Obe jezni, nad njenimi besedami in dejanji. Ona hoče preko vez priti do neke druge psihiatrinje, ki ji pove, da tudi pri njej ne bi mogla dobiti potrdila po prvem pogovoru. Sprijaznila sem se z usodo.
Naslednje srečanje je bilo že boljše. Vprašala sem jo ali sem depresivna, ker imela sem občutek, ter delala na temi depresije. Povedala mi je, da nisem depresivna, ampak v fazi žalovanja, da se mi je vse skupaj nekako »poklapalo«. Žalovanje traja 2 leti, potem če se to počutje nadaljuje, postane depresija. Seveda se nisem mogla izogniti vprašanju, če jem tablete.
Povedala sem ji po pravici, da ne, da imam odpor. Sprejela je. Podobno se je zgodilo tudi na naslednjem srečanju, ko mi je razložila, da imajo enourna dnevna aktivnost vsak dan in antidepresivi pol leta iste učinke, vendar večina je prelena in ni aktivna, ter raje je tablete, ki do istega učinka privedejo veliko hitreje. Še vedno jih ne jemljem, ter sem ji obljubila, da v primeru hujšega poslabšanja stanja vzamem tablete in jih začnem jemati.
In prišel je tudi obisk kliničnega psihologa, kjer sem delala psiho teste. Mirna v sebi, vendar želodec mi je govoril drugače. Najprej dobro uro pogovora, potem začetek s testom. In ja, bile so packe in kaj vidiš v packah. No, v eni izmed njih sem videla srčka in ko sem ji povedala, da ne maram srčkov, je samo debelo pogledala. Pač nimam asociacije srček in ljubezen. Čeprav se mi to stanje že izboljšuje in včasih ga komu med pogovorom na spletu tudi narišem. Ampak ni izraz ljubezni, ampak prijateljstva, pač kot vsaka druga beseda. Ker je čas tekel prehitro, nisem mogla vse razložiti glede srca, ampak je, kar je. Svet gre dalje in mi z njim.
Zato vam sporočam, ne bojte se obiskati psihoterapevta, vendar preverite, da je resnično usposobljen za vaš problem. Poleg tega pa tudi psihologi in psihiatri niso tak bavbav. Če ste sami tako močni in če nočete jemati tablet, vas ne morejo prisiliti. Vendar ne odlašajte, da ne bo prepozno in ne bodo tablete ali hospitalizacija zadnja rešitev, ker se da veliko rešiti prej in samo s pogovorom.
