Se ti zdi, da si za vse sama? Se ti zdi, da vse zmoreš sama? Imaš otroka ali dva ali tri? Hodiš v službo? Vstajaš ob 5 zjutraj in greš spat po 10. uri zvečer, da lahko vse postoriš? Si nimaš časa vzeti zase? Za frizerja? Za zdravnika? Za uro rekreacije na teden? Za druženje z najboljšo prijateljico? Si nezadovoljna, ves čas utrujena, te nekaj tlači navzdol, se zbujaš utrujena? Obiščeš zdravnika in so vsi izvidi OK. Odlično, torej imaš še en dokaz, da s teboj ni nič narobe, zato lahko delaš še naprej tako kot do sedaj. Misliš, da si superženska?
Spomnim se dneva, ko sem šla po mlajšo hčerko v vrtec in zapeljala avto nazaj brez, da bi dobro pogledala, da se okrog avta ne suka kakšen otrok. Že ob misli na to, da bi lahko povozila otroka, me je zvilo v želodcu. Dobesedno. Šlo mi je na bruhanje. V mislih sem se spraševala: »Kdaj bo dovolj? Kdaj se bom ustavila in si priznala, da ne zmorem vsega sama in da nisem superženska? Kdaj bo kdo ponudil meni pomoč? Kdaj bo kdo videl, kako zelo utrujena sem?« Seveda so bili to lažni upi, moja pričakovanja, moja želja. Ljudem pomagam, zato bi mi lahko pomoč vračali. Vsaj kdaj pa kdaj. Oni pa tega ne vidijo.
Partner, ki ga imam rada, ki mu vse postorim, ki mu berem misli. Nič. Nič se ne zgodi. Moje telo postaja utrujeno, vsak dan bolj.
Grem k zdravniku. Tam seveda ne povem, kako zelo garam, da drugim ustrežem. Da si ne vzamem časa zase. Da moram čez vikend ravno tako vstati ob 6, ker se zbudita otroka in partner ne poskrbi za njiju. Da se to dogaja dan za dnem, vikend za vikendom že par let. Da si čez dan, ko gresta otroka spat, ne vzamem počitka zase, ampak hitim pospravljati, kuhati kosilo. Samo, da bodo drugi videli, kako sem delala. Sram me je. Zdravnica ne bo razumela. Obisk terapevta je za slabiče. Jaz to nisem. Sem izobražena ženska in ne smem govoriti, kako se dejansko počutim. Kako me žre in boli pri srcu. Kako ne smem brez slabe vesti s prijateljico na kavo. Ker po prepričanju bližnjih, je to samo zguba časa, je stran vržen denar. Treba je šparat. Pa delat. Pri tej hiši se dela. Se ne poseda. Po gostilnah hodijo samo lenuhi. Jaz pa to nisem. Jaz vse zmorem.
Opazovala sem ljudi, se pogovarjala z njimi, kako je nedelja ali kakšen praznik pri njih družinski dan. Pozno vstajanje, skupna priprava zajtrka, odhod na izlet ali na sprehod. Priprava kosila. Smeh, zabava. Kako sem jim zavidala take nedelje, praznike. Malokdo je vedel, kako zelo sem se zelo borila za take dneve, pa bila vedno grdo utišana. »Kaj bi rada?? Kaj se greš?« In ker ne maram prepirov, sem se odločila, da bom tiho. Da bom (po)trpela. Dokler.
V meni sta se borila dva svetova. Vsak dan. Vsako uro. Bilo je grozno. Kaj naj, kaj ne. Živeti s takim občutkom ni enostavno, zraven krmiliti službene obveznosti, skrb za otroka, gospodinjstvo. Začelo se je poznati na zdravju. Utrujenost. Brezvoljnost. Kilogrami so se začeli nabirati. Telo je bilo v nenehnem stresu. Veš čas povišan hormon kortizol, adrenalin. V meni jeza, strah, nemoč, žalost. Bolečine v spodnjem delu nog. Nič ni pomagalo. Razen tablet proti bolečinam. V večjih količinah. Signal! To ne bo dobro za želodec, jetra, ledvice. Torej poiskati pomoč drugje.
Obisk terapevta. Enega. Se mu izpoveš. Ti na koncu reče: »Ženska, mama si. Otroka te rabita. Imej se končno rada!« Mu plačaš 50 EUR in greš.
Poskusiš s pogovorom doma. Kot bob ob steno. Zgodba se ponavlja. Bolečine vztrajajo. Poiščem drugega terapevta. Že na začetku mi pove, da bo potrebnih vsaj pet obiskov po 1 uro in terapija na daljavo. Za boljše počutje je človek pripravljen plačati veliko. Meni zdravje, to da sem polna energije in da lahko delam, veliko pomenijo. Končni rezultat je bilo boljše počutje, vendar pa je za ohranjanje doseženega potrebno narediti spremembo v življenju. Spremembo v razmišljanju. Postaviti sebe na prvo mesto. Zbrati pogum in sprejeti odločitev!
Kaj pomeni odločitev? Ločiti se od starega in sprejeti nekaj novega. Stopiti iz cone udobja. Iz cone poznanega. Za to pa je potreben pogum. In ljubezen do sebe.
