Medgeneracijska solidarnost sčasoma postaja že nekoliko zguljena fraza, ki dopušča številne interpretacije (zlorabe?). Nekateri jo dojemajo bolj romantično v smislu klišejskega akta, kjer mladenič že nekoliko ostareli ženici požrtvovalno odstopi sedež na avtobusu. Spet drugi jo pojasnijo strogo empirično, kot delež osebnega dohodka, ki se periodično odvaja v skupno »vrečo« iz katere se nato izplačujejo pokojnine in drugi socialni transferji. Idealno medgeneracijsko družbo si torej lahko predstavljamo kot poligon, kjer različne generacije živijo v sožitju, se dopolnjujejo in si medsebojno pomagajo. Pa je res tako?
Povprečen slovenski mladostnik je najkasneje v obdobju pozne adolescence (pogosto pa tudi prej) ob najmanjšem odmiku od sredine Gaussovega zvona že soočen z različnimi opazkami in označen z raznimi pridevniki. Med bolj pogoste tukaj sodijo denimo: len, apatičen, brez delovnih navad, pretirano pameten (mišljeno slabšalno!?), nemotiviran, nesramen, odrezav itd. Kot, da to še ni dovolj, se neredko najde oseba, ki mu v obraz (pogosteje pa kar za hrbtom) navrže dokaj konkreten vzgojni nauk. Pogosto je to nekaj v slogu: »Večni študent! Spravi se že enkrat delat in nehaj zabušavat. V tvojih letih sem imel že 5 – 10 let delovne dobe!« Nekateri svoj nauk razširijo tudi v kritiko sodobnega izobraževalno-akademskega sistema: »Nehaj biti že tako pameten, tam na faksu samo filozofirate!« Spet drugi pa so bolj zaskrbljeni nad demografijo in reševanjem stanovanjskega problema: »Star si 30 pa še vedno živiš pri mami! Ali se sploh kdaj nameravaš odseliti?«
Tem osebam je torej skupna neizmerna skrb in strah za prihodnost sodobne mladine. Ker gre za neizmerne dobrotnike in totalen antipod egoizma se je posledično smiselno poglobiti v nekatere značilnosti tovrstne populacije. Če predpostavimo določena statistična načela normalnosti porazdelitve imajo osebe, ki posedujejo potrebne reference da slovenski mladini delijo nasvete in svoje neprecenljive izkušnje, določene skupne značilnosti.
Precej verjetno je takšna oseba že v zasluženem pokoju ali zaposlena za nedoločen čas v javni upravi. V vsakem primeru je takšen predstavnik populacije upravičen naslednik vseh bonitet »prejšnjega« sistema. Ob strani pa mu seveda stojijo (progresivni?) sindikati, ki nemudoma napovejo vojno vsakomur, ki bi poizkušal poseči v (s pridnimi rokami) prigarane ugodnosti. EMŠO je in mora ostati primaren dejavnik odločitve, ali za določeno osebo veljajo načela socializma ali modernega neoliberalnega kapitalizma. Drugače pač ne gre. Ta oseba je zelo verjetno tudi lastnik ene ali več nepremičnin. Obstaja možnost, da je to večgeneracijsko (večnadstropno) poslopje nekje na idiličnem podeželju, zgrajeno skoraj zastonj v časih ultra inflacije in črno–tovariškega graditeljstva. Seveda je bogokletno pomisliti, da bi takšna oseba za vse »kvadrate« prostora, ki jih zaseda plačala ustrezen nepremičninski davek. Nasprotno, v kolikor je rezidenca v večjem urbanem območju, je smiselno kleti in garaže za silo opremiti in jih kapitalistično zaračunati drugorazrednim (študentom?) najemnikom. Prav tako je zelo verjetno, da je to oseba, ki svojo volilno odločitev sprejme na osnovi t.i. ideološko nazorskega boja med partizani in domobranci, med rdečimi in belimi ali med Janšo in Kučanom. Seveda ta oseba ni kriva, da je ta garnitura (leva in/ali desna) zadolžila prihodnje rodove za več deset milijard evrov, uničila večino uspešnih podjetij ali denimo definirala energetsko politiko na način, da ljudje v 21. stoletju rijejo po rovih. Nikakor! Krivi so politiki, tujerodna vrsta, ki vsaka štiri leta imigrira iz vesolja, da lahko pokrade ubog slovenski živelj, ki se mu gre zgolj in samo za otroke.
Na koncu se obračam še na vas, (starejšo) osebo, ki se boste jutri zjutraj, kot vsak dan odpravili po opravkih. V kolikor se vam zgodi, da se mladenič v prvi vrsti avtobusa ali vlaka refleksno ne izstreli iz svojega sedeža in vam odstopi svoje mesto. Prosim, ne podvomite takoj o kakovosti njegove vzgoje, temveč se vprašajte, ali ste si njegovo spoštovanje sploh zaslužili.
Ah, saj vem. Sem pač še premlad, da bi se delal pametnega. Oprostite mi, prosim! Vi že veste kaj je najbolje.
