Na sami meji s Slovenijo v srednjeveškem mestecu Čedad je Joe Bastianich leta 2013 odprl restavracijo Orsone. Še ena gostilne več, bi rekli pri nas. Toda Joe je razvpiti sodnik v ameriškem resničnostnem šovu MasterChef, prav tako sodeluje v italijanski različici te oddaje, je lastnik več deset restavracij po svetu, tudi takih z Michelinovimi zvezdicami in tudi solastnik verige trgovin Eataly. In ti gre Američan v neko zakotno mestece, ki je res pod Unescovo zaščito ter tam začne uspešno poslovati s ponujanjem lokalne furlanske hrane. Orsone je postalo romarsko središče za vse dobre hrane željne popotnike.
Takoj na začetku tega sestavka se moramo vprašati, ali je kulinarika in lokalna hrana res v naraščajočem trendu in zatorej vedno bolj pomembna za regije ter države, ki se želimo postaviti na zemljevid turistične Evrope. Moramo vedeti, da tam so že tradicionalne turistične destinacije kot sta na primer Avstrija in Italija, katerih produkte pozna skoraj vsak, ki potuje. Torej spuščamo se v tekmo s chiantijem, parmezanom, balzamičnim kisom, paštami na 100 načinov, dunajskim zrezkom, carskim pražencom, solnograškimi žličniki in našimi bohinjskim sirom mohant, prekmursko šunko, kraškim pršutom, zgornjesavinjskim želodcem, prleško tünko, štajersko-prekmurskim bučnim oljem, kranjsko klobaso in še s čim. Vprašajmo se, kje so naše prednosti, ki jih moramo poudariti in zreklamirati, da bomo prepričali Američana, Japonko, Kitajca, francosko družino, da je Slovenija prva, ki jo mora obiskati?
Vedeti je potrebno tudi, da ameriški turisti, ki jo ladja križarka pripelje v Koper, najprej vprašajo za Postojnsko jamo, Cerkniško jezero, Ljubljano, ker so jih najprej poguglali. Ne vedo pa, da bo v Bakovcih jedli nebeško: od ajdovega kruha z orehi z ocvirkovo pašteto, do bograča, dödölov, jedli mlado solato z zudavilnim bučnim oljem. Da bi v zgornjesavinski dolini poskusili jagnjetino autohtone solčavske ovce, degustirali rečno ribo kristalno čiste Savinje.
Imamo torej en problem, da ne znamo povedati, da tam med Benetkami in Dunajem leži ena prekrasna čista podalpska deželica, kjer vsak dan pijemo vodo iz pip, če pa gremo na bližnji hrib pa se lahko odžejamo kar na bližnjem izviru. Svojo prednost moramo sfokusirati v pripoved, da na turiste čakajo z znanjem svetovnih jezikov oboroženi domačini, da Slovenijo prevozimo v treh urah in pol. Zjutraj poješ kos odlične belokranjske pogače, pečenega janca, obiščeš energetsko sproščujoči Otočec in ob kozarcu odlične dolenjske penine Slapšak poskusiš suhomesnate dobrote Dolenjske. V Ljubljani se pofotkaš na tromostovju in na odprti tržnici kupiš spominek ali poješ kar ti nudi kulinarična Slovenija. Do večera pa si že na Bledu, da ob kavici in blejski kremni rezini pomisliš, tukaj bi pa kar ostal. Slovenija je Evropa v malem: v enem dnevu okusiš lahko dobrote in lepote Mediterana, alpske flore in favne in si oči odpočijemo na panonskih ravnicah. Slovenija je pestra, raznolika, ekološko neokrnjena, kulinarično bogata in ena najbolj varnih turističnih destinacij na svetu. Živimo v deželi, kjer si tujci celo želijo živeti, ne le, da bi tukaj prebili par dni na oddihu.
In za tiste, ki nekaj dajo na autentično hrano pridelano iz lokalnih surovin okoliških kmetij že danes brbotajo juhe na štedilnikih, se dušijo bržole v omaki iz prleškega lüka in kosov govejega mesa, katerih živali so se pasle na neokrnjenih obronkih zelenega Pohorja, v pečicah pa nam chefi in kuharji pripravljajo potice in takšne in drugačne zavitke. Vsak, ki je okusil piranskega brancina, si privoščil pršut z vonjem po kraški burji, ali se razvajal na Klinčevi domačiji v Brdih ob kozarcu rebule, ali pa tisti, ki je v Hiši Rakar ob kozarcu cvičkove penine razvajal svoje brbončice z ekološkimi siri kmetije Kukenberger iz Gorenjih Ponikev, ali turist, ki ga je razvajala Martina Breznik z žlikrofi mame Emike, ali pa je imel priliko pojesti postrv v Šoferski mamici na Vranskem pripravljeno po receptu starem več kot 100 let, ali je okušal dobrote Gregorja Vračka, na poti v Radence pa sije kupil za domov šarloto gostilne Šiker; vsi se bodo vračali, se že vračajo in so nad Slovenijo navdušeni.
Zato povabimo turiste iz dežel, ki Slovenije še ne poznajo, da se nastanijo v neokrnjeni naravi Slovenije in z enodnevnim kroženjem po naši deželi, kot nekakšen food safari dobijo najboljše kar jim lahko naša deželica ponudi. Nikjer drugje ni na enem mestu toliko različnih kulinaričnih tradicij, toliko dežel odličnega vina, s kar nekaj autohtonimi vrstami grozdja (na primer rumeni plavec, klarnica, zelen, pinela, rebula, pika, glera, ranina in druge), nikjer drugje ne moreš v enem dnevu pet krat prečkati državo, redko kje se lahko zjutraj vstaneš in spiješ kavo na terasi, kjer buči magično Jadransko morje, čez dve uri pa se že smučaš na visokogorskem smučišču. Kar zna Joe Bastianich, znamo tudi mi. To so dokazali Ana Roš, to dokazuje Tomaž Kavčič, to dokazuje restavracija Rožmarin v Mariboru, to zna gospodinja večkrat nagrajene najturistične kmetije Urška na Pohorju in to znata mlada pivovarja iz craft pivovarne Pelicon iz Vipavske doline. Le pogumno, pokažimu svetu, da smo dežela kulinarične prihodnosti.
