Ko sem se rodila, je moral oče k vojakom. Z mamo sva ostali sami. Vojsko je služil na Vrhniki. Velikokrat je bil doma, pri svoji družini. Kmalu po končani vojski je na svet prijokal en debelušček. Moj bratec. S tem se je končal moj življenjski slog edinke.
Ne spominjam se, kakšne občutke sem takrat imela. Vem samo to, da je mama govorila, da sem bila ljubosumna. Kaj ne bom, on je zasedel moje mesto. Bila sem odrinjena. Mislim, da se mi je že takrat vcepila v glavo ideja, da če bom pridna, me bodo imeli radi, če bom pridna, me bodo opazili. Samo če bom pridna……..
Bila sem pridna, a vendar moja pričakovanja niso bila izpolnjena. Nisem čutila ljubezni. Na poseben način so mi jo dajali. Sama pa je nisem začutila.
Pred sabo imam prizor, stara sem bila tri ali štiri leta. Starši so delali v izmeni, za eno uro sta naju pustila sama v stanovanju. Moj brat je izredno rad spal. Če bi ga pustili, bi mogoče spal tudi po več dni. Res je, nikoli ga nismo pustili spati tako dolgo kot je sam želel. Vem, da nisem veliko spala. Bila pa sem pridna. Pred sabo vidim kozarec mineralne vode z mehurčki, takrat je bila samo radenska, bobi palčke, papir in barvice. Tako sem vedno čakala, da pride nekdo domov. Bila sem pridna. Nekaj let kasneje smo se preselili v blok, starša sta še vedno delala v izmeni. Sosedje so imeli dve hčerki, ki sta se ponudili, da pazita na naju z bratom, ko sva bila sama. Za eno uro. Z bratom ni bilo težav, ker je vedno spal. Z mano pa so bile težave. Bala sem se njihovega očeta. Bil je ogromen moški, z velikim trebuhom in vedno je imel naramnice. Če je bil doma, sem bila trmasta in nisem hotela k njim. Verjamem, da jima ni bilo vseeno, ker so me starši zaupali njima. Jaz pa nikakor nisem hotela biti pridna in ubogati. Pa se je gospod sosed, njun oče odločil, da bo naredil red. Hotel me je odvleči v njihovo stanovanje. Držala sem se za kovinske palice stopniščne ograje, bile so bele. Vpila sem na ves glas, da ne grem k njim. Med mojim vpitjem se je slišalo udarce s pasom po moji zadnjici. Kako so me boleli udarci s pasom ne vem, ne morem se spomniti. Vidim sebe; malo Metko, ki se nemočno drži za ograjo, sosed jo s pasom tepe, Metka pa joka na ves glas in vpije da noče iti k sosedom. Ne vem kako se je končalo. Tiste trenutke groze sem potisnila globoko v svoj spomin. Ta dogodek imam še dan danes pred očmi.
Bolj kot udarci s pasom, je bolelo dejstvo, da se starši niso postavili zame. Še vedno so si bili dobri s sosedi. Nihče se ni postavil zame. Spet sem se borila zase. Pri štirih letih starosti. Za takratne čase, sem bila muhast otrok, ki ni hotel ubogati. Enkrat samkrat. Navadno sem bila pridna. Dosegla sem samo to, da nisem šla k njim v varstvo, ko je bil sosed doma.
Moja družina je zgubila stik z njimi, ko so se preselili v novo naselje. Veliko kasneje sem izvedela, da je tisti sosed umrl. Naredil je samomor.
