Mircea Eliade (1907-1986), profesor zgodovine religij v Chicagu in urednik revije Zgodovina religij, je religiozni fenomen šamanizma raziskoval po vsem svetu ter njegove korenine odkril pri ljudstvih Centralne Azije in Sibirije. V svoji knjigi Šamanizem in arhaične tehnike ekstaze je zapisal: «Šamanizem stricto sensu je par excellence sibirski in centralno-azijski fenomen.« Kot zgodovinar in raziskovalec postavlja šamanizem v perspektivo zgodovine religij ter s tem presega sociološke, psihološke in etnološke razlage šamanizma. Šamansko potovanje imenuje prafenomen, šamanizem pa definira kot tehniko ekstaze, analizira njegov izvor, ideologijo, praktike, simboliko in mitologijo. Kot zgodovinar je postavil teorijo, da religije arktičnih, osrednjeazijskih in sibirskih prostranstev izhajajo iz šamanizma.
Eliade religijo povezuje z bistvom človeka in pravi, da je vsak človek v naravi religiozen, torej Homo religiosus. Poudarja, da vsak mit, vsak obred, vsako božanstvo in vsako verovanje odseva izkustvo svetega: »Zavest o tem, da je svet nekaj realnega in da nekaj pomeni, je najtesneje povezana z odkritjem svetega. Z izkušnjo svetega se je človeškemu duhu pokazala razlika med bivajočim, ki se razodeva kot realno, mogočno, bogato, pomenljivo, ter tistim, kar je brez teh lastnosti, se pravi kaotičnim in nevarnim tokom stvari, njihovih naključnih in brezsmiselnih pojavljanj in izginevanj.« Eliade torej poudarja, da je sveto element strukture zavesti. Ugotovitve neuropsihologije pa to možnost osmišljajo z ugotovitvijo, da v možganih obstaja predel v senčnih režnjih, ki je neposredno odgovoren za doživljanje svetega. Nevrobiologi so predel senčnih režnjev poimenovali »božji predel« ali »božji modul«. Izza snovnega materialnega sveta se namreč nahaja skrivnostna prisotnost svetega ali numinoznega, ki na skrivnosten način med seboj povezuje vse stvari.
Arhaični človek je bil Homo religiosus in se je neposredno sporazumeval s svojim bogom ali bogovi in z duhovi – dobrimi in zlimi. Religija je verovanje v nadnaravno silo, ki je močnejša od človeka in je izvor vsega. Beseda religija izvira iz latinskega glagola religare, kar pomeni povezovati. Religija je v resnici sila, ki povezuje svetove, torej tudi ljudi in bogove. Ljudje naj bi pričeli verovati v duhove in bogove zaradi potrebe po razlagi naravnih dogodkov ter fenomenov. Prepričanja, rituali in miti okrepijo ideje o avtoriteti, ne poskušajo pa odgovoriti na vprašanje zakaj je avtoriteta sploh potrebna. Arhaični človek je svojo religiozno zavest razvil iz kozmologije, s katero je razlagal svoj položaj v Kozmosu in si obenem razlagal sile, ki Kozmos ustvarjajo in ga generirajo. Te sile se izražajo kot vpliv nezemeljskih bitij in kozmičnih procesov, ki jih ta bitja predstavljajo.
Religiozna izkušnja je arhaičnemu človeku pomenila občutenje resnične prisotnosti nekega višjega življenjskega načela, ki je določalo, usmerjalo in osmišljalo njegov obstoj. Sveto ali numinozno je torej izkušnja, je védenje, pridobljeno z nečim višjim od razuma, pridobljeno mimo čutnih zaznav. Nad človekom in v njem samem obstaja namreč nekaj, kar je neizrekljivo, nedoumljivo, bistveno in sveto.
Medtem ko je arhaična religija človeka združevala z bogovi ter omogočala izkušnjo numinoznega, institucionalne religije človekovo potrebo in željo po svetem oziroma človekov stik s transcendenco onemogočajo.
Da bi razumeli šamansko izkustvo, moramo razumeti šamansko kozmologijo, ki je tudi znanstveno utemeljena. Matematik in fizik Hermann Haken, utemeljitelj znanstvene sinergetike je ugotovil, da ima DNK nekaj milijonov kodnih zapisov. Haken izhaja iz dejstva, da je za nastanek organizma potrebno ogromno informacij, veliko več kot ga je DNK sposobna sprejeti. Torej mora narava razviti metodo, kako lahko z manj informacijami uresniči svoj plan. Molekularna biologija ne ponuja zadovoljivih odgovorov na vprašanje, kako lahko DNK nosi vse potrebne informacije za nastanek organizma. Dejstvo je, da se vse te informacije ne nahajajo v jajčecu in semenčecu iz katerega nastane nov organizem, temveč prihajajo od zunaj. Številni biologi potrjujejo domnevo, da je nastanek človeka posledica delovanja morfoloških in morfogenetskih polj, ne pa posledica delovanja genov. Kaj so pravzaprav ta polja in kako delujejo na nas? Ugotovitve Alberta Einsteina, Borisa Podolskyja, Nathana Rosena, Davida Bohma in mnogih drugih znanstvenikov s področja kvantne fizike so pravzaprav potrditev obstoja treh šamanskih svetov (zgornji, srednji, spodnji svet), o katerih bo več govora v nadaljevanju. Poleg tega njihove ugotovitve, da opazovanje dogodka vpliva na dogodek in materijo, potrjujejo tudi sposobnost šamana, da lahko v komunikaciji z duhovi, torej bistvom stvari, vpliva na stvari same, na njihovo delovanje, jih s svojo voljo spreminja, usmerja in s tem vpliva na potek dogodkov. Tako delovanje na duhove v spodnjem in zgornjem svetu deluje na spremembo stvari, dogajanja in okoliščin v tem svetu.
Duhovni elementi torej nimajo korenin v človeku, temveč so odziv na delovanje informacijskih polj od zunaj. Tako kot na človeka nenehno deluje zemeljsko magnetno polje, tako deluje tudi geomorfološko polje, kar se odraža skozi tako imenovane telepatske informacije. Vse v Kozmosu je vsak trenutek povezano z vsem. Obstajajo globalna informacijska polja, ki delujejo na dušo in sprožijo spremembe na nivoju telesa, čustev, misli ter delovanja. Na primer, če zlonamerno in zavestno spremenimo informacijsko polje ter s tem sprožimo pri človeku določeno telesno in duhovno reakcijo, je to magija, ki nima nobene veze s šamanizmom.
Šamanizem prakticira tehnike v informacijskem polju, kjer se mu strukture kažejo kot živali moči, pomočniki in učitelji. Na nivoju kvanta so te pojavne oblike čista in objektivna informacija, šamanu pa se kažejo kot neke prepoznavne podobe, s katerimi lahko zavestno komunicira.
Kozmos je nasprotje Kaosa. Grška beseda kozmos pomeni vesoljni red, sestav, vesoljstvo, notranje urejen vesoljni sistem kot nasprotje neurejenega kaosa.
Kozmos v katerega šaman potuje, ga odriva in si ga tudi podreja, torej sestoji iz treh delov: zgornjega, srednjega ter spodnjega sveta. Šaman s posebno tehniko prestopa iz enega sveta v drugega – z zemlje v nebo ali z zemlje v podzemlje. Pozna skrivnost prestopa v te svetove, potovanje med svetovi pa šamanu omogoča sama struktura Kozmosa. Gre za prehod med temi svetovi, ki so med seboj povezani s središčno osjo, tako imenovano axis mundi. Ta os sveta je v različnih starih kulturah imenovana različno, na primer: odprtina, jama, tunel. Skozi ta prehod bogovi sestopajo na zemljo, mrtvi pa odhajajo v podzemeljski svet. Skozi ta prehod potuje šamanova duša v zgornji ali spodnji svet. Simbolika središča sveta pa ni le kozmološka ideja, je dejansko točka preloma in prehoda skozi svetove ter je bila prvotno sveti prostor, torej prostor doživetja hierofanije, prostor, kjer se sile in bitja, ki niso del tega sveta, pojavljajo v tem svetu kot »resnični«. Ideja o središču sveta je posledica izkušnje in doživetja na svetem prostoru, kjer so se dogajale »čudežne« stvari.
Os sveta ali središčna os se v različnih kulturah in mitih pojavlja v treh oblikah: kot kozmična gora sredi sveta, kot steber, ki podpira nebo, in kot kozmično drevo ali drevo sveta. Kot primer si oglejmo drevo sveta. Le-ta je simbol življenja, plodnosti ter duhovnega preporoda. Po njem se šaman vzpenja navzgor ali potuje navzdol. Vendar, ne glede na to, v kakšni obliki se os sveta pojavlja, je vedno kozmični simbol povezave med tremi svetovi.
Šamanovi svetovi pa niso med seboj le povezani, temveč so tudi odvisni drug od drugega. Šaman je kot pajek, ki je med temi tremi svetovi razpel svojo kozmično mrežo. Zato je šaman predhodnik kitajskega modreca, ki je dejal: »Nebo, Zemlja in desettisoče stvari sestavljajo eno telo.« Simbolika, ki izraža odvisnost in povezanost teh treh svetov, je izjemno obsežna in ima svojo bogato zgodovino, ki jo izpričujejo številne legende in miti.
Vsi deli tega Kozmosa so živi in večinoma vsi tudi prepoznavni. V današnji filozofski terminologiji bi tak način razmišljanja imenovali hilozoizem in animizem. Hilozoizem izhaja iz ugotovitve, da je poleg organske, tudi anorganska materija živa. Animizem pa pri starih kulturah pomeni, da je vse ne le živo, temveč da ima tudi dušo – je torej poduhovljeno. Zahodna filozofija takšno pojmovanje vsega živega imenuje panpsihizem, ki je, kot nam je znano, v našem ekstremno materialističnem času precej iz mode. Veliki filozofi kot so Leibnitz, Schopenhauer in Whitehead, so ta način pojmovanja sveta in življenja popolnoma priznavali. Današnji človek pa težko sprejme spodnji in zgornji svet, v katerega šaman potuje, kot resnična – za njega so to mentalne tvorbe. Nasprotno ti svetovi za šamana obstajajo in šaman stopa v drugo resničnost, ki je samostojno eksistenčno polje. Šamanova kozmologija se zdi kot mitologija in verski sistem, za šamana samega pa je to neposredna izkušnja. Ta izkušnja kozmo-teološko razmišljanje spremeni v konkretno mistično doživetje. Prav ta izkušnja je bistvenega pomena za šamanizem: arhaični panteon je področje religioznega doživetja šamana. Šamanizem je le metoda, ki omogoča izkušnjo numinoznega in ne religija s trdim dogmatizmom.
V vseh šamanskih tradicijah je šamanski Kozmos razdeljen na tri ravni: spodnji, srednji in zgornji svet. Ne gre zgolj za topografijo materialnega Kozmosa, gre tudi za ravni človekove zavesti. Različne ravni zavesti omogočajo dostop do različnih ravni Kozmosa. Struktura zavesti je odraz strukture Kozmosa, struktura Kozmosa je navidezna projekcija strukture zavesti, zavest in Kozmos pa medsebojno strukturirata drug drugega.
Šamanov Kozmos je napolnjen z življenjem, zavestjo in duhovi. Prav ti mogočni duhovi imajo izjemen pomen v šamanskih kulturah. Karkoli se zgodi – dobro ali slabo, sreča ali nesreča, zmaga ali poraz – vse je posledica delovanja duhov. Človek nasproti tem vsemogočnim duhovom stoji kot nemočna žrtev, ki lahko verjame le v prastare tabuje, daruje, moli ali prosi šamana za pomoč. Človek vpliva ali oblasti nad duhovi nima, to je privilegij šamana. Za mnoge antropologe je prav ta oblast nad duhovi osnovna značilnost šamanizma. Da pa šaman lahko vpliva na duhove, se mora najprej naučiti, da jih sploh lahko vidi. V vseh oblikah šamanske iniciacije ima sposobnost komunikacije z duhovi največji pomen. Obstaja vrsta tehnik, ki šamanu omogočajo komunikacijo z duhovi oziroma spremenjeno stanje zavesti, vse pa imajo enak končni cilj – introspekcijo oziroma »iti navznoter«. Šaman lahko tok notranjih slik organizira in interpretira (jih razume in razlaga). Paracelsus je zapisal: «Vsak lahko svojo sposobnost predstav tako izšola in usmeri, da vzpostavi povezavo z duhovi, ki ga vodijo.«
Onstran sposobnosti, da namerno prestopamo v transcendentalno stanje, je področje, v katerem transcendentalna zavest izpodrine normalno budno stanje zavesti. To je sahaj samadhi v jogi, samadhi odprtega očesa v zenu in razsvetljeno stanje krščanskih mistikov. Pravi šamani pa imajo to sposobnost, da tudi v običajnem vsakdanjem stanju zavesti vidijo svet duhov.
Paleolitske jamske poslikave denimo prikazujejo ekstatična šamanska potovanja in vključujejo vero v dušo, ki je sposobna zapustiti telo in potovati v druge svetove.
Poleg tehnik, ki omogočajo šamanu komunikacijo (biti v povezavi) z duhovi, pa je temelj tega izkustva osnovna zakonitost: gledati z očmi duše, ne z očmi razuma. Če samega sebe in vse okrog sebe priznavaš in sprejemaš kot duhovna bitja, potem duhove vsega, kar je, kar je bilo in kar bo, lahko tudi vidiš. Šaman komunicira z različnimi duhovi, kar je odvisno od namena njegovega potovanja: z duhovi prednikov, rastlin, živali (živali moči), s čuvaji praga, z duhovi gozda, reke, gore itd. Živali moči so na primer kot angeli varuhi, so zaščitniki in čuvaji praga. Človek, ki je bolan, je izgubil del duše, izgubil je svojo žival moči. Praznino, ki je zato nastala v duši, pa vedno zapolni bolezen.
Rojstvo, življenje in smrt so tri različna stanja zavesti, ki odražajo tri šamanske svetove: spodnji, srednji in zgornji svet.
Skrivnost prestopa v zgornji svet, v katerem bivajo bogovi, in spodnji svet, kjer bivajo duše prednikov, pozna samo šaman. Tehnika ekstaze in sama struktura Kozmosa mu omogočata nemoteno gibanje med temi svetovi.
Šaman svoje znanje pridobiva od bogov, za kar se mora podati na potovanje v Nebesa. Preden pride do vrhovnega boga Bai Ülgäna, se posvetuje s podrejenimi bogovi, od katerih dobi podporo in zaščito. Znanje in izkušnje pa šaman dobiva tudi v spodnjem svetu. Vstop v spodnji svet je v mnogih arhaičnih kulturah možen skozi tako imenovani »dimnik zemlje«, ki leži nekje na severu. Spodnji svet je pogosto zrcalna stopnja zgornjega sveta, s stopnjami in ovirami, ki jih simbolizirajo mistična števila 3, 7 in 9. V spodnjem svetu šaman srečuje duhove živali, rastlin in duhove svojih prednikov, dobiva informacije in znanje in se s tem vrača na Zemljo, kjer vrši svoje poslanstvo – kot pravi Mircea Eliade: «kot zdravitelj, duhovnik in vodnik mrtvih, kar pomeni, da obvlada umetnost zdravljenja, darovanja bogovom in spremljanja duš umrlih v onostranstvo. To mu omogoča posebna tehnika ekstaze, torej sposobnost, da zavestno zapusti svoje telo in v duhu potuje v Nebesa, globine morja ali v spodnji svet.»
Šamanizem je najstarejši nosilec védenja o tem, da sta Kozmos in svet precej več kot mislimo in verjamemo. Naše misli in verovanje določata kultura in kozmologija, ki ju določata znanost in institucionalne religije. Znanost je ločila glavo od telesa, nekatere institucionalne religije pa telo od glave, kar je posledično vodilo do dogem in zapovedi, ki so človeku omejile polje vidnega, izkustvenega in spoznavnega ter v končni fazi povzročile »izgon duše«. Vzporedno s tem je sporočilo šamanizma, da smo ljudje precej več: na duhovni, energetski in kvantni ravni smo del Kozmosa, povezani z vsem preko meja časa in prostora. V tem polju so možni in realni pojavi kot so sinhroniciteta, energetsko zdravljenje, zdravljenje na daljavo, jasnovidnost itd. Način razmišljanja tako imenovanega arhaičnega človeka ni nekakšno primitivno verovanje – je posledica izkustva, na podlagi katerega je človek spoznal obstoj duha, ki je nad naravo in pri tem ugotavljal, da on sam in njegov duh izhajata iz narave same. Institucionalne religije naravo vztrajno prikazujejo kot mrtvo samo zato, da se lahko sklicujejo na boga, ki edini lahko podeli življenje. Nasprotno moderna fizika dokazuje, da neživa narava ne obstaja, saj ni le snov ali materija, temveč tudi energija. Učlovečenje človeka je omogočila njegova ustvarjalnost, katere bistvo je misel, ki sledi ideji – to pa je že področje duha.
Ob materialističnem, znanstvenem ter teoretičnem razumevanju sveta in življenja, ter spornem krščanskem dogmatizmu, obstajajo tudi popolnoma drugačne možnosti verovanja in predvsem védenja, ki ne izhajajo iz dogmatizma, temveč iz lastnega spoznanja. Vsako znanje temelji na spoznanjih in opazovanjih, iz katerih nastanejo predstave o tem, kako naj bi bil ustvarjen svet. Mnenje Sherlocka Holmesa, da je teorijo potrebno prilagoditi opazovanju in ne obratno, vsekakor dopušča drugačne odgovore na vprašanja o smislu življenja, o duši, življenju po smrti, ponovnem rojstvu, karmi, usodi itd.
Vse bolj verjetno se zdi, da sta svet in naše življenje več kot le vsakdanja resničnost. Arhaično verovanje o obstoju vzporednih svetov temelji na izkustvu, ki ga omogoča šamansko potovanje v te svetove. Obstoj teh svetov je šamanu zato izkustveno resničen, ni patološki fenomen kot ga je do nedavnega razlagala sodobna psihologija in pri tem popolnoma prezrla svoj izvor prav v šamanizmu. Dokler bo psihologija vse aspekte šamanizma preverjala s principi znanstvenega materializma, ji bosta skrivnostni svet numinoznega in domovanje duše kot nedokazljiva tudi neobstoječa in s tem nedostopna.
Presenetljivo je namreč, da naš um kot resnično sprejme le tisto, kar je dokazljivo. Obstoj nedokazljivega se nam zdi verjeten šele takrat, ko se svet obnaša drugače kot mi od njega pričakujemo. Predstave o tem, kakšen je svet in kako mi v tem svetu živimo, so model o svetu in orientacijski pripomoček. Ne morejo biti prave ali napačne. Njihovo kvaliteto lahko določamo le takrat, ko nam omogočajo pravo orientacijo ter pravilno delovanje in če nam dajejo o svetu predstavo, ki se ujema s tem, kar sami v svetu doživljamo in opazujemo. Preprosto pragmatično opazovanje zgodovine in sodobnosti kaže na to, da obstajajo številni sistemi in razlage, ki tvorijo tako imenovani svetovni nazor ter oblikujejo našo predstavo o svetu. V bistvu gre za tri različne miselne koncepte, ki jih imenujemo znanost, magija in vera.
Svet zaznavamo s svojim zaznavanjem in mišljenjem. Resnično je le tisto, kar z lastno izkušnjo in opazovanjem spoznamo kot obstoječe. Monoteistične religije od človeka pričakujejo ali celo zahtevajo, da verjame, brez spoznanja ali opazovanja.
Znanstveno-materialistična razlaga pa se osredotoča le na materijo in pri tem spregleda smisel in pomen življenja ter sveta, ki se skrivata v področju magije in božanskega.
Šamanizem ponuja tretjo možnost: razširitev zavesti na področje magičnega, kjer je resnično domovanje naše duše.
Pogosto obstaja veliko neskladje med našim zaznavanjem stvari, sveta in ljudi ter tem kakšne so stvari, svet in ljudje v resnici. Kar pogojujemo kot svet zunaj nas, je zgolj naš osebni opis, naša osebna resničnost, ki jo ustvarja naša lastna zaznava. Opis sveta, ki se nam vceplja v zavest od trenutka rojstva, oblikuje resničnost našega vsakodnevnega življenja, ki postane tako neskončen tok zaznavnih razlag, ki smo se jih naučili sprejemati kot nekakšen skupen dogovor. Resničnost sveta, ki ga poznamo, je nekaj tako samoumevnega, da težko sprejmemo možnost, da gre pravzaprav za dogmatsko gotovost, ki nam je vsem skupna in ki nas prepričuje, da veljava tega, kar zaznavamo, torej ekskluzivna resničnost našega sveta, ne more biti vprašljiva. Svet okrog nas pa je nadvse skrivnosten in zanimiv, le dovolj radovedni moramo biti, da ga kot takega prepoznavamo. Če smo pozorni na naše notranje doživljanje, bomo slišali šepetanje svoje duše – ki si želi sreče ter zavrača bolečino in trpljenje. Naš um ne dovoli duši, da bi spregovorila, kar je vzrok stanja, v katerem se soočamo z bolečino in trpljenjem. Um je potrebno utišati, da lahko slišimo šepetanje duše, ki nam govori o skritih močeh, ki bivajo v nas.
