Isabel Allende je v Sloveniji manj znana čilska pisateljica. Njeni romani prevedeni v Slovenski jezik: Eva Luna, Hči sreče, Hiša duhov, Portret v sepiji, Mesto zveri, Kraljestvo zlatega zmaja in Pigmejski gozd.
Knjiga Eva Luna je prvič izšla leta 1987 in je bila že takoj prevedena iz španščine v angleščino. Pri nas smo jo dobili leta 2005.
Roman je večplasten in razkriva družbeno dogajanje v Latinski Ameriki v fragmentiranih obdobjih dvajsetega stoletja. Za trenutek pokukamo tudi v Avstrijo v času druge svetovne vojne in prva leta po njej. Dogodke in rdečo nit romana nam razlagata ženska glavna oseba Eva Luna in moški junak Rolf Carle. Skozi cel roman pričakujemo njuno srečanje, a to se zgodi šele na koncu, kar daje romanu poseben čar.
Pisateljica nas popelje skozi zgodovino dežele, opiše nam njene geografske značilnosti in pisano paleto prebivalcev. Skozi celo pripoved čutimo vpliv tradicije na podeželju in neizbežen razvoj mestnega prebivalstva. Človeški liki so opisani na subtilen in prodoren način. Veliko je poglabljanja v lastne misli junakov in njihove poglede na svet ter ustvarjanje medsebojnih odnosov, ki so včasih zelo enostavni, včasih pa zapleteni že na osebni ravni in skoraj nedoumljivi v medčloveški povezanosti. Besedilo je precej skoncentrirano v pripovedni del z dolgimi stavki in odstavki, monologi so obsežni, dialogov pa je zelo malo, kar zahteva od bralca določeno zbranost pri branju.
Eva je hčerka belke Consuelo, potomke zavojevalcev, ki pa je svoje življenje začela kot zavržen otrok. Njeno kratko življenje je bil en velik boj za obstanek. Opravljala je najslabša hišna dela, da je lahko preživela. Vrhunec je bila ljubezenska predaja, ko je umirajočemu Indijancu iz usmiljenja ponudila enkraten meseni užitek. Na ta dogodek ji je ostal spomin, ljubka hčerka Eva, ki je potrebovala tudi priimek. Consuelo je brez odlašanja odločila, da je najboljši priimek Luna, ki te tudi čuva. Consuelo ni bilo namenjeno dolgo življenje, Eva je pod njenim okriljem preživela otroška leta, a ji je mati v domišljiji vedno ostala blizu. Otrok se je družil z odraslimi, skrbel za preživetje in si turobno življenje lajšal z izmišljevanjem raznih zgodb.
Na drugem koncu sveta, v Avstriji, je v težkih družinskih razmerah odraščal Rolf Carle. Mati je bila podložna možu, učitelju, ki je užival v maltretiranju svoje lastne žene, svojih otrok in svojih učencev. Beda in očetov teror sta ga ožigosala z zapiranjem vase, z zatajevanjem čustev in s sprejemanjem usode take kot je. Mati je bila zaščitnica, ki ga je razumela in mu je skušala pomagati po najboljših močeh. Po očetovi smrti ga je poslala k sorodnikom v Južno Ameriko, kjer se je Rolf razcvetel.
Eva Luna je s svojimi zgodbami zlezla ljudem pod kožo. Prihajali so lepi in manj lepi trenutki, a vedno se je našel kdo, ki ji je pomagal. Odločila se je, da bo vzela usodo v svoje roke in stvari so šle vedno na bolje.
Zgodba nam prikazuje politične razmere v nestabilnem okolju, diktaturo in demokracijo, ki je v bistvu samo krinka diktature. In skoraj neverjetno se zdi, da se v istem okolju ohranja kolonija belih priseljencev, ki živi svoje življenje skrito za gorami kot bi živeli v Alpah. Na drugi strani pa srečamo naselbine prvotnih prebivalcev, Indijance, ki so oropani vseh pravic in samo njihov ponos jih drži pokonci, da preživijo vsak naslednji dan.
Guerilska vojna na Kubi se je končala z zmago komunizma, Južna Amerika pa borcev za svobodo ni podpirala v taki meri, da bi bili vidni rezultati. Srečamo srčne borce, študente in njihovega vodjo otroka ulice, ki se predajo ideji o boljši prihodnosti in z nadčloveškimi napori vodijo ilegalen boj proti skorumpirani oblasti, ki je maščevalna in krvoločna do prebivalstva.
Javne hiše, gospe in transvestit so žgečkljivi dodatki, ki dajejo zgodbi pikantnost.
Zgodba je paleta nasprotij, nasprotje ženska – moški, nasprotje prvobitni naseljenec – priseljenec, nasprotje belec – temnopolt, nasprotje bogastvo – uboštvo, nasprotje politična moč manjšine – nemoč revne večine, nasprotje bele tradicije – indijanske tradicije in še bi lahko našli.
Pisateljica se dotakne dudi odnosa do drugače seksualno usmerjenih in postopno toleranca do njih. Opisuje nam guerilo, ki je obsojena na neuspeh in politične samodržce, ki se oblasti oklepajo z vsemi silami, največ na račun revnega prebivalstva. Značilen pa je odnos do priseljencev, ki zasedajo višje položaje v družbi in se znajo uveljaviti. To je lonec različnih ras, različnih ver in verovanj, različnih usmerjenosti, predvsem pa skupek človeških želja in potreb kjer prevladuje pri željah ljubezen in pri potrebah seksualni nagon.
Pretresljiv je boj ženske v vseh obdobjih, vojnem, povojnem, v tradicionalnem in mestnem okolju. Spoznamo evropsko žensko, belo priseljenko, črnko, mulatko, Arabko, Jugoslovanko, žensko v moškem telesu, Indijanko in razne pod odtenke naštetih. Njihove usode so sicer različne, a vsem je skupen boj za preživetje. Vse hlastajo za ljubeznijo, ki so je deležne v zelo malih količinah. A kot pravi pregovor, pije lahko samo kdor lahko plača in tudi te ženske si morajo zaslužiti, da lahko gredo v življenju naprej.
Odlično branje za ljudi, ki se znajo preklapljati med realnostjo in domišljijo, ki znajo razbrati analizo odnosov in cenijo večplastno pripoved.
