Prvi evropski priseljenci so prinesli s seboj v Ameriko tudi svoje preizkušene zdravilne rastline, na primer divjo mačeho in trpotec, ki se ga je kmalu oprijelo ime »noga belega človeka«, saj se je pojavil povsod, kamor so prodrli beli pionirji. Ti so sprejeli tudi del tamkajšnje zdravilske tradicije z zelišči, kot so škrlatna konjska griva, rudbekija, hidrastis in svilnica. Nekatera indijanska plemena so poznala savnam podobne šotore za znojenje, njihovo metodo zdravljenja z vročino pa je prevzel Samuel Thomson. V šotorih savnah so se Indijanci zdravili tako, da so z znojenjem iz telesa izločali strupe in bakterije. Iz prepletanja in stapljanja evropske in indijanske tradicije so zrasle različne teorije in šole, katerih nauki so se kot odmev kmalu vrnili v Evropo in še dolgo vplivali na zeliščarsko prakso na Stari celini.
OBREDNO ZELIŠČARSTVO
Magija in zdravilstvo
Avtohtono severnoameriško zeliščarstvo je bilo tesno povezano z delovanjem vračev ali šamanov. Ti so v posebnem vzdušju, ki so ga pričarali z bobni in ragljami ter s kajenjem posebnih tobačnih mešanic ali pejotla, dosegli transu podobno stanje, ki jim je omogočilo odpotovati v »svet duhov«, tam poiskati bolnikovo »dušo« in jo ozdraviti. Šamani v Južni Ameriki še danes uporabljajo v ta namen izvleček neke ovijalke, ki jo v Kolumbiji imenujejo yage, v Ekvadorju in Peruju pa ayahuasca. Podobno so, potem ko so zaužili neko strupeno gobo – ponavadi rdečo mušnico, nekoč znali »leteti« tudi sibirski šamani ali evropske čarovnice, ki so to dosegle s pomočjo smrtno nevarnih izvlečkov volčje češnje, črnega zobnika, navadnega kristavca ali mandragore.
Severnoameriški Indijanci so v svojih obredih uporabljali tudi medicinsko kolo; z živalskimi totemi, ki so jih obračali na štiri poglavitne strani neba, so znali ponazoriti različne osebnostne tipe, duhovne energije, bolezni in zeliščna zdravila. Jug so, na primer, simbolizirali kojot ter energiji rasti in sočutja, medtem ko so bili orel ter sili modrosti in razsvetlitve simboli za vzhod.
STAPLJANJE OBIČAJEV IN IZKUŠENJ
Fiziomedikalizem
Preden so boji za ozemlje zdesetkali prvotno prebivalstvo Amerike, so beli pionirji pogosto izmenjavali svoje zeliščarske izkušnje z znanjem domačinov. Med belci je bil za to eden najzaslužnejših leta 1769 v Novem Hampshiru rojeni Samuel Thomson, utemeljitelj tako imenovanega fiziomedikalističnega gibanja. Prvo znanje je še kot otrok dobil pri Widowu Bentonu, »doktorju zelišč in koreninic«, ki je znal povezovati veščine indijanskih šamanov z izkušnjami evropskih nabiralk zelišč.
Thomson je bil prepričan, da so starši odgovorni tako za svoje zdravje kot za zdrav razvoj otrok. Svoje poglede je utemeljil v knjigi Thomson’s Improved System of Botanic Practice of Medicine, mešanici priročnika in seznama patentiranih rastlinskih zdravil, ki so v 19. stoletju preplavila Ameriko. Njegova teorija je temeljila na prepričanju, da so »vse bolezni posledica mraza«, a da jih je tudi sredi najostrejših zim v novi Angliji mogoče uspešno ozdraviti.
Kot zanimivost velja omeniti, da je Samuel Thomson, utemeljitelj psihomedikalizma začel uporabljati zelišča in terapijo z znojenjem že pri dvajsetih letih, potem ko je njegova mama po devetih tednih zdravljenja z ortodoksnimi zdravili »na hitro zapustila ta svet.« Pomagal si je z mnogimi zelišči severnoameriških domorodcev, nekatera od teh so navedena v tabeli številka 1.
Tabela številka 1: Zelišča severnoameriških domorodcev
| Zdravilna rastlina | Delovanje |
| Prava samorogova korenina | Spodbuja delovanje maternice |
| Kajenska paprika | Veljala je za spodbujevalo |
| Modri kohoš | Velja pri Indijancih za sredstvo, ki umirja rodila |
| Črni kačji koren | Draži in umirja živčni sistem |
| Lubje grmičastega himonanta | Deluje sproščujoče in spodbujevalno na jetra in žolčni mehur |
| Indijanski tobak | Je pomembno sredstvo za sproščanje |
| Črna korenina | Uporabljali so jo za sproščanje jeter |
Doseganje ravnovesja
Jedro Thomsonovega nauka je bila teorija, da je z ohranjanjem ravnovesja med telesnimi vezivi in živčevjem mogoče okrepiti »življenjsko moč«. Ključ njegove terapije je bilo sproščanje oziroma napenjanje tkiva ter draženje oziroma umiranje živcev. Temu ustrezna je bila tudi razdelitev in izbira zdravilnih rastlin. Sindrom bolečin v črevesju, na primer, naj bi po Thomsonu ozdravile kamilice, ki bi umirile živčevje in sprostile napetost trebušnih mišic, nakar bi jim dodal gladišnik, ki bi znova sprožil krčenje tkiva, ter ingver, ki bi spodbujal bolnikovo življenjsko moč in obnovil ravnovesje notranjih energij.
Eklekticizem
Med različnimi poznejšimi »botaničnimi« sistemi je bila najvplivnejša eklektična šola, ki jo je leta 1830 utemeljil dr. Wooster Beech. Podobno kot Thomson so tudi eklektiti uporabljali zeliščna zdravila in indijanske zdravilske metode, vendar so jih pri analiziranju vzrokov bolezni povezovali z bolj ortodoksnimi tehnikami. Ko je eklekticizem dosegel vrhunec, je v Združenih državah po njegovih načelih delovalo več kot 20.000 zdravilcev, ki so tako pomenili resno grožnjo uradni medicini. Tekmovanje je bilo odločeno v prid slednje leta 1907, ko sta denarna mogotca Andrew Carnegie in John D. Rockefeller, sklenila podpirati le še ortodoksne medicinske šole.
Odmevi v Evropi
Leta 1838 je dr. Albert Isaiah Coffin, sledeč Thomsonovim idejam, v Angliji vzpostavil podoben »sistem« patentiranih zdravil ter navodil za samostojno postavljanje diagnoz. Sredi 19. stoletja mu je sledil Wooster Beech, ki pa je zagovarjal eklektične metode; največ privržencev je imel v delavskih četrtih večjih mest in na severu, kjer so njegovim naukom sledili vse tja do druge svetovne vojne.
Leta 1864 so se pripadniki različnih skupin povezali v Narodno združenje za zdravljenje z zelišči; njihovo izročilo danes nadaljuje Narodni inštitut medicinskega zeliščarstva, najstarejše tovrstno uradno združenje v Evropi.
