Kot pričajo arheološka dejstva, sodi sibirski šamanizem in kult rdeče mušnice med najstarejše oblike tega svetovno razširjenega fenomena. O tisočletni zgodovini kulta rdeče mušnice priča odkritje skalnih gravur oziroma tako imenovanih petroglifov sredi 60-ih let na severno-vzhodni obali Sibirije, ki jih ruski antropolog N. N. Dikov uvršča v čas bronaste dobe. Najbolj od vseh so zanimive podobe ljudi, večinoma žensk, katerim iz glave poganjajo ti čarobni klobuki posuti z belimi pikicami. Poleg teh petroglifov so bile tudi drugod po Sibiriji odkrite skalne umetnosti s podobnimi motivi, ki so jih njihovi najditelji uvrstili v isto časovno obdobje kot Dikov – bronasto dobo. Ti majhni petroglifi, nič višji od nekaj centimetrov, prikazujejo številne podobe ljudi in živali v stiku z gobo, ki po mnenju mikologa Gordona Wassona predstavlja prav rdečo mušnico. Kar zadeva predpostavko o prvobitnosti sibirskega šamanizma, ki je sicer najbolj razširjena, pa naj bi bil le-ta po L. Vajdi asimilacija še starejših kultur severa in juga in kot dokazuje že Dikov, ni starejši od bronaste dobe. Tudi mikolog Gordon Wasson je namreč preučeval izvor kulta rdeče mušnice v povezavi z neznano identiteto Some, čudežne rastline, ki je po starodavnih zapisih Rig-Veda imela osrednjo religiozno vlogo že v starodavnih evroazijskih skupnostih.
UNIVERZALNE ZNAČILNOSTI SIBIRSKEGA ŠAMANIZMA
Ne glede na zgoraj navedeno pa je sibirski šamanizem tisti, ki na splošno velja za prototip vseh drugih oblik. Že sama beseda shaman prvotno izvira iz jezika sibirskega plemena Tungus in pomeni »vedeti«, hkrati pa se nanaša na človeka, ki je duhovno »povzdignjen« oziroma »premaknjen«. Poleg jezikovnega izvora je univerzalni element šamanizma tako imenovani šamanistični kozmos, ki ga prebada središče, tako imenovana os sveta ali axis mundi, ki deli svet na tri glavne sfere – Nebo, Zemljo in Podzemlje. V mitologijah sibirskih ljudstev to kozmično os simbolizira drevo breza, imenovano tudi Drevo Življenja ali Sveto drevo. Ta poteka skozi središčno odprtino, luknjo, skozi njo pa na zemljo prihajajo bogovi in mrtvi iz podzemlja; in skozi to isto luknjo šamanova duša v ekstazi vstopa navzgor ali navzdol v smeri svojih nebesnih ali podzemnih potovanj. Po mnenju Wassona gre sibirsko kozmologijo pripisati dejstvu, da v simbiozi z brezo oziroma pod njo raste prav rdeča mušnica, katere učinek omogoča vstop v to kozmično središče.
Univerzalno simboliko kozmičnega središča dopolnjuje razdeljenost šamanističnega kozmosa na že omenjene tri svetove (zgornji – Nebo, spodnji – Podzemlje in srednji ali vsakdanji svet – Zemlja), ki so značilni za večino arhaičnih kozmologij. Kar zadeva kozmologijo sibirskih plemen, ima šamanov obisk vsake izmed teh treh sfer svojevrsten namen in cilj. V zgornjem svetu naj bi spoznal modrost višjih duhovnih bitij ali učiteljev, ali pa si pridobil zdravilno moč za določene bolezni, ki pestijo njegove ljudi, medtem ko se v spodnjem svetu sooča s temnimi silami in demoni, ki povzročajo te bolezni in druge težave v skupnosti. Šamani se na svojih potovanjih v druge svetove najbolj pogosto srečujejo z duhovi tistih živali ali rastlin, s katerimi so obkroženi v svojem vsakdanjem naravnem okolju in v katerih si pridobijo svoje zaveznike in zaščitnike (za zgornji svet so tako npr. značilna videnja duhov ptic, za spodnji svet pa duhovi kač, ipd.). Ti jim tudi pomagajo pri zdravljenju bolezni, pri preživetju in v kriznih situacijah v skupnosti. V vsakdanjem srednjem svetu pa naj bi šaman skrbel za materialno preživetje telesa. Duša, ki je bila utelešena, je bila namreč poslana na ta zemeljski svet z določenim namenom, zato je potrebno skrbeti za njeno telesno obliko oziroma telo, brez katerega v materialnem svetu sama ne more obstajati in funkcionirati. V različnih mitologijah so ti trije svetovi sestavljeni še iz posameznih stopenj, ki jih šaman premaguje na potovanju do zastavljenega cilja.
Takšna struktura šamanističnega kozmosa je zelo sorodna tudi večini mnogo kasnejših oblik verovanj, v katerem je svet razdeljen na podobne tri sfere. O tem pripoveduje staro-grški mit o junaku Eru, ki pripoveduje o srečevanju duš v onostranstvu, ki so prihajale in odhajale skozi odprtine v Nebo in Podzemlje. Enako strukturo kozmosa (Nebesa-Zemlja-Pekel) so prevzele tudi nekatere monoteistične religije, na primer krščanstvo. Slovenski filozof Marko Uršič v svoji knjigi Gnostični eseji razpravlja o možnosti vstopa v Onostranstvo v poglavju »Možnost Jakobove lestve«. V njem opisuje doživetje očaka Jakoba iz Stare Zaveze, ki si je po naporni poti pred nočnim počitkom pod glavo podložil kamen in na njem zaspal. V nenavadnih vizionarskih sanjah, ki jih je imel, je doživel videnje lestve, ki se je spustila iz Nebes na Zemljo in po kateri so se spuščali angeli, na vrhu te lestve pa se mu je prikazal sam Bog in blagoslovil njega ter njegovo izraelsko ljudstvo. Ko se je Jakob prebudil iz teh vizionarskih sanj, je kamen, ki ga je imel pod glavo, postavil kot spomenik temu razodetju, ga polil z oljem in pospremil z besedami »To ni nič drugega kot hiša božja in to so vrata nebeška«. Vsa ta mistična doživetja in videnja tako v mnogočem spominjajo na šamanovo potovanje duše po kozmičnem središču sveta in vstopanje v Onostranstvo.
VLOGA RDEČE MUŠNICE V MITOLOGIJI SIBIRSKIH LJUDSTEV IN PRVA PRIČEVANJA
Veliki Krokar, ki ni bil zmožen odleteti z veliko zalogo hrane v svoje gnezdo in zato zaprosi za pomoč vseobsegajočo božansko bitje Vahiyinin, kreatorja vsega bivajočega. Ta ga napoti na določeno mesto, kjer bo srečal duhove imenovane wapaq, ki mu bodo pomagali premagati težavo. Na tem določenem mestu je nato vsemogočni Vahiyinin pljunil na tla in kjer je pristal njegov pljunek, so se iz zemlje prikazale majhne »rastline« z rdečimi klobuki, na katerih so ostale sledi pršca tega božanskega pljunka in pustile na rdečih klobukih bele pikice. To so bili omenjeni duhovi wapaqi in Vahiyinin je naročil Velikemu Krokarju, naj jih poje. Zaužitje wapaqov je Krokarja napolnilo z močjo in energijo ter mu omogočilo odnesti prej pretežko breme z neverjetno lahkoto. Veliki Krokar je zaradi tega čudeža zaprosil wapaqe, naj za vekomaj ostanejo in rastejo na Zemlji ter povedal svojim potomcem, naj poslušajo in se učijo od teh malih rastlinskih duhov vsega, kar jim imajo ti za sporočiti.
Tako pripoveduje mit sibirskega ljudstva Koryak o izvoru kulta rdeče mušnice. Če od teh mitov preidemo k dejstvom, pa prvo laično poročilo o sibirskem šamanizmu izvira iz časa popotovanj Marca Pola konec 13. st., ki opisuje tamkajšnje obrede in njihove glavne junake, odete v jelenje kože, ki imajo na glavo nataknjene jelenje rogove, medtem ko tako našemljeni s plesanjem in bobnanjem padajo v trans in se v tem zamaknjenem stanju pogovarjajo z živalskimi duhovi ter napovedujejo prihodnost. Obredno uživanje rdeče mušnice je prvič datirano l. 1658 v dnevniku poljskega vojnega ujetnika pri plemenu Ostyak, podobno kot je tudi v poročilih številnih kasnejših popotnikov in raziskovalcev pogosto omenjena njena obredna uporaba med ostalimi sibirskimi plemeni (npr. Voguli, Ugriani, Selkupi). Ta psihadelična goba sicer ni bila prisotna pri vseh sibirskih plemenih, kjer pa je bila, je imela osrednjo vlogo že od njihovih mitoloških začetkov dalje.
ANTROPOLOŠKE RAZISKAVE KULTA RDEČE MUŠNICE
Prva laična poročila o načinu in učinkih uživanja rdeče mušnice v Sibiriji so, kot sem že povedala, prispevali predvsem popotniki in raziskovalci od 17. st. dalje. Prva, ki sta bolj strokovno preučevala njeno obredno uporabo, pa sta bila ruska antropologa Vladimir Bogoras in Waldemar Jochelson na prelomu 19. in 20. stol., ki sta večkrat prisostvovala njenemu uživanju pri sibirskem plemenu Chukchee. Enkrat sta tako imela priložnost opazovati plemenskega vrača, ki je po zaužitju svete gobe bosonog namenoma zabredel v globok sneg in po njem ure in ure gazil zgolj iz čistega zanosa in občudovanja lepote belih prostranstev, ki ga obkrožajo. Iz svojega opazovanja na terenu sta ugotovila, da obstajajo tri stopnje intenzivnosti psihadeličnega transa, ki pa se med samo izkušnjo lahko prepletajo in prelivajo iz ene v drugo. Prvi učinki zaužite gobe se začnejo približno po 15 do 20 minutah in se odražajo v energičnem petju in bobnanju, ki postaja vse glasnejše in narašča v intenzivnosti. Temu naj bi postopoma sledile spremembe v zaznavanju okolja in slušni ter vizualni »prividi«, ki vodijo v tretjo stopnjo. Takrat uživalec popolnoma izgubi stik z vsakdanjim svetom in vstopi v drugo resničnost.
O podobnih treh stopnjah šamanističnega transa govori tudi strokovnjak za jamske umetnosti Jean Clottes, pri katerem se v prvi stopnji transa pojavljajo v vidnem polju uživalca razni geometrijski in kalejdoskopični vzorci. Prva stopnja se prelije, ko uživalec predmete okoli sebe začne zaznavati in interpretirati pod vplivom prebujene podzavesti. V tretji fazi pa se zgodi dokončen prehod (po vrtincu ali predoru z močno belo svetlobo na koncu) v drugo resničnost oziroma v onostranski svet, kjer bivajo duhovna bitja. Ravno ta tretja stopnja psihadelične izkušnje je končna postaja šamanovega potovanja, kjer se srečuje in komunicira z duhovnimi bitji z namenom, da ga popeljejo do zastavljenega cilja. Za razliko od navadnega človeka, ki ne pozna labirinta Onostranstva in se zgolj prepusti izkušnji in duhovom, da ga vodijo po svojih poteh, jih šaman usmerja in uporablja v svojo korist in korist skupnosti.
O domnevno prvobitnem sibirskem šamanizmu pa je na splošno opazno pomanjkanje antropoloških raziskav obredne vloge rdeče mušnice. Razen omenjenih raziskovalcev se je večina antropologov namreč ukvarjala s psihadeličnim šamanizmom Novega kontinenta, kjer je podobnih svetih rastlin v veliko večjem izobilju.
