Benetke so danes glavno mesto italijanske dežele Benečije, znano po svojih kanalih in mostovih; raztezajo se prek številnih majhnih otokov v močvirni morski plitvini na zahodni obali severnega dela Jadranskega morja. Nastale so v 5. stoletju našega štetja, ko so prebivalci Ogleja zbežali pred barbarskimi plemeni na območje severnega Jadrana. Zlasti bogato je bilo mesto v začetku 18. stoletja. Benečani so to bogastvo tudi znali uživati in so prirejali karnevale, igre na srečo, plese v maskah in ves čas podpirali tudi umetnost. Ni naključje, da sta v Benetkah živela tudi dva zelo izobražena, spolnim nasladam vdana ljubimca in umetnika Veronika Franco in Giacomo Girolamo Casanova. Pa raziščimo njuno življenje in ustvarjanje.
Pesnica in kurtizana
Veronika Franco je bila italijanska pesnica in kurtizana iz 16. stoletja, ki je živela v Benetkah. Renesančna beneška družba je priznavala dve različni vrsti kurtizan: »Cortigiana Onesta«, intelektualne kurtizane in »incortigiana di lume«, prostitutke nižjega razreda, ki so živele in izvajale svojo dejavnost v bližini mostu Rialto.Veronica Franco je bila morda najbolj oboževana članica prve kategorije, čeprav je bila skoraj edina onesta v 16. stoletju v Benetkah, ki se je lahko pohvala z dobro izobrazbo in precejšnjimi književnimi in umetniškimi dosežki.
Kot hči kurtizane, se je Veronika učila umetnosti v mladosti od svoje matere in je bila usposobljena, da je znala izrabiti svoje naravne darove in sposobnosti, da bi dosegla poroko s premožnim gospodom. V svojih najstniških letih se je poročila z bogatim zdravnikom, vendar se je zveza končala slabo. Da bi se sama vzdrževala je Veronika služila kot kurtizana bogatih moških. Hitro se je vzpela po lestvici in postala spremljevalka nekaterih vodilnih pomembnežev svojega časa in celo imela kratko razmerje s Henryjem III., kraljem Francije. Franco je bila navedena kot eden od glavnih kurtizan v Benetkah v katalogu glavnih in najbolj častnih kurtizan Benetk, objavljenem okoli leta 1565.
Kot dobro izobražena ženska je Veronica Franco napisala dve pesniški zbirki: Tretje rime (Terze rime) leta 1575 in Razna družinska pisma (Lettere familiari diversi) leta 1580. Izdala je Knjigo pisem in zbirala dela drugih vodilnih pisateljev v antologijah. Uspešna na svojih dveh področjih dela, je Veronika ustanovila tudi dobrodelno organizacijo za kurtizane in njihove otroke.
Leta 1575, v času epidemije kuge, ki je pustošila po mestu, je Veronica Franco prisiljena zapustiti Benetke in je izgubila velik del svojega bogastva, ko so izropali njeno hišo in imetje. Po vrnitvi leta 1577 se je sama dostojanstveno branila pred inkvizicijo, ki ji je sodila zaradi čarovništva (pogosto obtožnico, ki so jo vlagali zoper kurtizane tistega časa). Obtožba je bila ovržena.
Obstajajo dokazi, da so njeni povezave z beneškim plemstvom pomagale pri njeni oprostilni sodbi. Njeno kasnejše življenje je v veliki meri prikrito, čeprav ohranjeni zapisi kažejo, da je, čeprav je obdržala svojo svobodo, izgubila vse svoje materialne dobrine in premoženje. Ko je umrl njen zadnji veliki dobrotnik, jo pustil brez finančne podpore. Njena usoda je v veliki meri negotova, vendar verjamejo, da je umrla v relativni revščini.
Michael Asimow je leta 1998 posnel film o njej po literarni predlogi Margareth F. Rosenthal Poštena kurtizana. V filmu je Veronico upodobila Catherine McCormack. Benetke, ki naj bi po pripovedovanju nastale, ko se je Venera dvignila iz morja, so bile vedno povezane z dvema podobama boginj: čiste in nedotaknjene device ter simbola ljubezni in užitka. V tistem času so bili vsi v Benetkah povezani z ljubezenskimi užitki. Nekateri zgodovinarji trdijo, da je v 16. stoletju v Benetkah živelo osupljivo število 11.000 prostitutk od okrog 100.000 prebivalcev. Film pokaže velike razlike v načinu življenja med uspešnimi kurtizanami in ženami bogatašev. Žene so pobožna bitja brez izobrazbe ali finančne neodvisnosti, svoje celotno življenje posvečajo domu in družini. Kurtizane, na drugi strani, pa se lahko svobodno družijo z bogatimi in slavnimi, pridobijo izobrazbo in lastno bogastvo, sodelujejo v literarnih, političnih in intelektualnih krogih in celo objavljajo svoja dela.
Veronikin uspeh je povzročil ljubosumje med moškimi dvorjani in pesniki, ker so menili, da ogroža njihov položaj in pokroviteljstvo. Še posebej strupen tekmec je bil nečak njenega pokrovitelja Domenica Veniera, Maffio Venier. Večkrat je napadal Veronikino ime s satiričnimi in pogosto obscenimi verzi. V pesmih in pismih kurtizana učinkovito udari nazaj in brani vlogo kurtizan v beneškem družbi.
Veronika si je prizadevala tudi za večjo rodnost; imela je šest otrok, vsakega z drugim moškim, od katerih so trije sinovi preživeli otroštvo. Mnoge njene zveze so propadle, zlasti v starejših letih pa se je spopadala tudi s hudimi finančnimi težavami. Ljubezenska zgodba med Veroniko in Marcom Venierom (Domenicovim drugim nečakom), ki igra osredno vlogo v filmu, je močno pretirana (čeprav obstajajo dokazi, da sta bila intimna v resničnem življenju).
Veronika je bila očitno glavna turistična atrakcija v mestu. Ker je bilo pod pokroviteljstvom francoskega kralja izjemno cenjena, je pisala pesmi o Henriju III. in mu posvetila knjigo poezij. Dejansko pa njuna povezanost ni imela zgodovinskega pomena, kot prikazuje film, kjer da po prekrasni ljubezenski noči z Veroniko Henri francoske pomorske sile na voljo Benetkam v bojih proti Turkom.
Dve tretjini filma prikazuje, kako so se zabavali s pesniškimi tekmovanji, v lepih kostumih in dih jemajoče poglede na Benetke. Čeprav so mnogi mnenja, da filmu primanjkuje čustvenih odzivov, je večini žensk všeč in globoko sočustvujejo z Veronikinim likom. V zadnji tretjini se vsebina pomrači. Med leti 1575 in 1577 Benetke prizadanejo kuga in številne druge nesreče in mnoge ženske, zlasti kurtizane, obtožijo čarovništva. Do tragedij, ki so doletele Benetke, je po njihovem namreč prišlo zaradi razuzdanega življenja v mestu. Da bi se odkupili, so žrtvovali prostitutke. Tudi Veronika je obtožena čarovništva, ker je očitno, da je začarala pripadnike legije. V imenu žensk poda izjavo, vendar jo zanesljive smrti reši šele Marco, ko ji stopi v bran in osramoti številne njene stranke. Nikogar v Benetkah niso obsodili na smrt ali resno mučili zaradi teh procesov zaradi krivoverstva in čarovništva, vendar je obsodba pomenila javno ponižanje in strogo kazen, kot je izgon.
V obeh procesih je Veronika priznala, da je opravljala vraževerne obrede v svojem domu, vendar je trdila, da jih ni jemala resno. Skušala je s sebe oprati krivdo z besedami, da so obredi ideja njenih sosedov in služabnikov, vključno z Vanitellijem. Pravočasno se je pokesala. Odločno je zanikala uživanje mesa ali drugih prepovedanih živil na petek, razen kadar je bila hudo bolna ali noseča (kar je bilo pogosto). Zanikala je tudi, da je bil vključena v kak vražji ritual. Ostala je trdna ves čas, kljub nevarnemu položaju. Procesi so bili brez dokazov in brez prič proti njej ovrženi. Kljub nedvomno ugodnim zaključkom procesov, potek dogodkov ni bil v Veronikino korist. Ko je 1582 Domenico Venier umrl, je Veronika obubožala. Ukradenih stvari ni nikoli dobila nazaj.
Življenje Veronike Franco je resnično navdihujoče. Kljub pomanjkuju denarja in družinskega vpliva je vnovčila svojo inteligenco in talent, kot tudi svojo briljantno osebnost, fizično lepoto in erotične spretnosti. Premagala je močne pravne in literarne nasprotnike in dosegla slavo kot objavljana pesnica in pisateljica ter postala udeleženka intelektualnih in političnih dogodkov svojega časa. Postala je zgodovinska osebnost, vredna naše pozornosti in občudovanja tudi več kot štiristo let po svoji smrti.
Avanturist, pisatelj in ljubimec
Leta 1725 se je rodil Giacomo Girolamo Casanova, italijanski avanturist, pisatelj in ljubimec. Bil je krmežljav in bolehen otrok, sin igralke in plesalca. Pri osmih letih mu je umrl oče in praktično ga je vzgajala babica, ko je bila njegova mati na turnejah. Trpel je zaradi kroničnih krvavitev iz nosu. Babica ga je odpeljala k čarovnici v Benetke, vendar urok ni učinkoval. Komaj devetletnega Giacoma pa je prevzel svet okultnega, skrivnih obredov, ritualov in magije.
Ker so se krvavitve nadaljevale, so ga poslali v internat v Padovo na celino, proč od vlage v Benetkah. Ta čas je predstavljal za dečka veliko traumo, ki jo je nosil s sabo do konca svojega življenja. Razmere v internatu so bile obupne, imeli so podgane in bolhe in Giacomo je bil prepuščen svoji pameti iznajdljivosti, da se reši iz neznosne situacije. Uspelo mu je, da se je preselil v družinsko hišo svojega mladega mentorja Abbéja Gozzija. Tu jem doživel svojo prvo seksualno izkušnjo z duhovnikovo najstniško sestro Bettino, ki je podžgala njegovo željo po umivanju notranjosti stegen z izgovorom, da naj poskusil nov par belih nogavic. Bettina je bila precej lahkoživa in velika ljubiteljica branja romanc. Vendar ga je dekle prevzelo, čeprav sam ni vedel zakaj. V njem je vnela prve iskre strasti, ki so postale stalnica v njegovem srcu, kot je sam zapisal. Za vse življenje se je navezal na Bettino in družino Gozzi
Začel je hazardirati in zabredel globoko v dolgove, s čimer je prisilil svojo babico, da ga pokliče nazaj v Benetke. Igre na srečo so postale njegova navada in odvisnost in postal je pravi mojster pri tem. Bil je razpet med Benetkami in Padovo, da bi končal študij. Postal je pravi snob, ki posveča veliko pozornost zunanjemu videzu, prefinjenemu govoru in ležernim hobijem in s svojo prevzetnostjo teži h gojenju nekakšnega osebnega kulta. Bil je visok in temen, pudral si je dolge, odišavljene in dovršeno skodrane lase. Seksualno poželenje in ljubezen do hazarda sta bistveno vplivala na njegovo nadaljno življenje. Bil je pripravljen osvojiti svet in priti v zgodovino.
Casanova, pisatelj in hkrati glavni junak slovitih tisočstranskih Spominov, je bil kot človek prav tako zanimiv kot njegove ljubezenske dogodivščine. Njegova najvidnejša lastnost, poleg tega seveda, da je veljal za najbolj prebrisanega in spretnega zapeljivca žensk, je bila nagnjenost k pustolovščinam. Njegovo pripovedovanje je tako sproščeno, da so ga imeli nekateri zaradi njegove odkritosti tudi za lažnivca, spet drugi so tajili, da bi ta človek sploh kdaj živel. Zgodbo o svojem begu iz beneške ječe, ki je edina prevedena v slovenščino, je Casanova prvič napisal šele trideset let po tem, ko se je vse skupaj zgodilo, najbolj zaradi tega, ker so jo njegovi prijatelji in znanci radi poslušali, on pa je, takrat star že več kot šestdeset let, izgubil zobe in je zato težko govoril. V zgodbi od stavka do stavka čutimo pripovedovanje pravega epika. Njegov slog je rokokojski, njegov jezik včasih prostaški, vidimo ga v sto in sto vlogah, a je v vsaki drugačen. Gre za pisanje najpopolnejšega igralca improvizirane igre v takratni dobi.
Casanova je inkviziciji spektakularno pobegnil iz ječe natanko na 1. november, največji kršanski praznik – na dan vseh svetih. Dobro se je pripravil na beg in osmešil inkvizicijo. Pri begu iz beneške ječe se je močno zabaval, kar je eden od številnih talentov, ki jih je imel, pomagala pa mu je tudi njegova mladost, kajti iz take ječe ni bilo lahko pobegniti. Beneška ječa je slovela kot »nepremagljiva«, podobno kot se je dogajalo kasneje drugod v komunizmu.
Ena od stvari zaradi katerih je pobegnil, je resnično hrepenenje po svobodi, ki je tlelo v njem. Mnogi bi ušli, pa se bojijo. On se je brezpogojno odločil, da bo pobegnil, vztrajal je in iskal pot na prostost, opazoval dogajanje, sestavljal in zbiral dejstva in materiale, ki jih je rabil za podvig. Pri tem so mu pomagali vztrajnost, veliko truda in razgledanost. V mnogih stvareh je bil precej pred svojimi čuvaji; niti opazili niso, kdaj so mu prinesli stvari, ki jih je potreboval za beg, ker jim je naročal nesumljive podrobnosti, da ga ne bi mogli zatožiti inkvizitorju. Ko so ga ječarji prvič zalotili, da zbira stvari, so ga samo premestili in zadevo zamolčali inkvizitorju. Casanova je potem poiskal nove možnosti.
Pri pripravah je imel poseben stil. Za obrambo si je naredil nožek iz kljuke. Zelo si je želel prostosti, vendar ni nikogar želel ubiti. Z zvitostjo je odpravil ovaduhe inkvizicije, si vzel čas za burko z njimi in jih prelisičil, namesto, da bi jih ubil, čeprav bi, kot je rekel, to lahko storil in se za onega ne bi nihče zmenil. Raje je ubral daljšo, v resnici plemenitejšo pot. Najbrž so svetniki to upoštevali in ga varovali.
Imel je svojega literarnega vodnika Oresta in njegovo knjigo Orlando furioso, v kateri je našel nek ključ, celo datum pobega. Ne gre samo za zanimivo branje, ampak najdemo tudi formulo za pobeg navzven močnejšemu sovražniku. Z Boetijevo knjigo Utehe filozofije pa si je Casanova v ječi krajšal čas.
Umrl je 4. junija 1798. Bil je eden največjih pustolovcev, pretkancev, ženskarjev… prav tako pa tudi vohun, čarovnik in pisatelj. Bežal je pred preganjalci ali sam preganjal koga, se postavljal po dvoranah kot velik gospod, človek žlahtnega vedenja, duhovitega duha. Bil je posebnež posebne vrste svojega časa. V Padovi je študiral teologijo nato pa pravo in postal celo kardinalov tajnik. Bil je beneški vojak na Krfu, igralec v Carigradu, razuzdanec, ki je na veliko zapravljal denar senatorja Bragadina, ki mu je rešil življenje. Casanova je v 72 letih svojega življenja osvojil nešteto ženskih src. Do potankosti je izpopolnil umetnost iskanja, srečevanja, osvajanja in intimnega zapeljevanja žensk, ki jih je na koncu zapustil in si poiskal naslednjo žrtev. Na Češkem, kjer je preživel zadnja leta svojega življenja kot knjižničar v boemskem gradu, je napisal del svojih Spominov. Relativno odmaknjeno življenje mu je omogočilo čas in sredstva za zapis njegovih spominov v francoščini, ki se mu je zdela bolj romantična. Ne gre samo za zanimivo zgodbo o njegovoh dogodivščinah, ampak predstavlja enega od virov, ki prikazuje običaje in norme evropskega socialnega življenja in Beneške republike v 18. stoletju.
Giacomo Casanova je bil izredno inteligenten, pronicljiv in talentiran posameznik, ki bi bil briljantna osebnost, če bi se le znal brzdati in samoobvladovati. Vendar so ga samouničevalno ravnanje, hrepenenje po nevarnosti in avanturah ter vseživljenjska zavezanost njegovim čutom pripeljali do tega, da je bil njegov največji dosežek razuzdano življenje, ki je zasenčilo njegovo ustvarjanje.
