Okoli najvišje slovenske gore Triglav se na več kot 80.000 hektarjev razprostira Triglavski narodni park, edini narodni park v Sloveniji, ki sega od italijanske meje, preko Mangarta in okoli Rombona; nato pa po slemenu na severni strani doline reke Soče vse do Tolmina, kjer se meja obrne proti severu in po grebenu pride vse do Črne prsti. Tam zaobjame Bohinj in Pokljuko, pri Bledu pa po Mežakli mimo Kranjske gore steče vse do Ponc. Ta, na dragulj spominjajoč, park je lahko v radost vsakem Slovencu, saj je eden najstarejših narodnih parkov v Evropi in tudi eden najlepših. Triglavski narodni park po svojih dolinah, planotah in gorah skriva neštete skrivnosti, krasote in veliko možnosti za rekreacijo.
Prvič se je pobuda za Triglavski narodni park pojavila leta 1908 (po nekaterih zapisih pa že leta 1903), ko je slovenski znanstvenik in profesor dr. Albin Belar predlagal zavarovanje Doline Triglavskih jezer. Do tega je kasneje prišlo šele leta 1924, ob ustanovitvi Alpskega narodnega parka, ki je obsegal le 2 odstotka današnje velikosti. Leta 1961 park razširijo do Triglava in park uradno preimenujejo v Triglavski narodni park, današnji obsega pa pridobi šele leta 1981.
Danes Triglavski narodni park letno obišče več kot poldrugi milijon obiskovalcev, saj ta čudoviti prostor pod soncem nudi možnost brezštevilnih aktivnosti. Lahko se namreč kopate v Bohinjskem jezeru ali malce hladnejši reki Soči; se malce nižje po njej spustite z raftom ali kajakom ali pa se soteskate po njenih pritokih.. Pozimi lahko smučate na Voglu (letos mogoče spet na Kaninu), ali pa tečete na smučeh po Pokljuški planoti; se s kolesom vzpnete do Vršiča; če ste malo bolj zagreti pa kar do Mangartskega sedla, do koder vodi najvišja slovenska cesta. Jamarji pa se lahko spustijo po najglobljem breznu v Sloveniji, Čehi 2, ki je globoko preko 1500m in zaradi svoje kompleksnosti sploh še ni do konca raziskano. Kadar je vreme primerno pa z Vogarja, Krna ali Kanina pod nebo poletijo tudi jadralni padalci. Vsekakor pa ne smemo pozabiti na gorništvo, saj je Triglavski narodni park dom nekaterih najbolj prepoznavnih slovenskih gor, med njimi Škrlatice, Špika, Mangarta, Krna, Jalovca in seveda Triglava, ki ponujajo tudi pester izbor zahtevnejših, plezalnih smeri. Kar nekaj jih je ravno na svetovno znani Triglavski severni steni. Po dolini Trente pa so razpostavljeni osameli balvani, po katerih lahko plezajo tudi najmlajši.
Verjetno pa je največ tiskih, ki se pridejo prepustiti lepoti in prvinskosti, ki jo ponuja Triglavski narodni park. Že Triglav sam na leto privabi ogromno ljudi, saj razgled z njega sega vse tja do morja, sploh pa je vzpon na to mogočno goro prava dogodivščina, ki jo je vredno doživeti. Seveda le, če smo na vzpon dobro pripravljeni, sicer pa se morda lahko povzpnemo do Kredarice in si ogledamo Triglavski ledenik, dokler ga še kaj je. In morda tudi do doline Triglavskih jezer ali tako imenovanih Sedmerih jezer, ki jih je sicer nekaj več, a je številka sedem bolj sorodna pravljičnosti doline, ki se nahaja v samem osrčju parka saj teče pa izpod Triglava skoraj do Bohinjskega jezera. V dolini najdemo tudi kamenine iz jurskega morja. Večina teh kraških jezer pronica vse do slapa Savice, ki je po zaslugi Franceta Prešerna eden najbolj romantiziranih slapov v Sloveniji in kot tak tudi najbolj obiskana naravna znamenitost v Sloveniji. Savica pa se nadalje izliva v Bohinjsko jezero, ki je verjetno ravno zaradi svoje odmaknjenosti od vsakdanjega vrveža izjemno popularno letovišče. In če se tu začne Sava Bohinjka, bomo izvir Save Dolinke našli na severnem robu parka. Vsem poznani Zelenci so sicer že na zunanji strani parka, a zaradi tega nič manj vredni. Ravno pri Zelencih pa se začne dolina Planica, kjer imamo Slovenci svojo velikanko. Planica se nadaljuje v dolino Tamar, po mnenju mnogih najlepša izmed vseh dolin, ki jih premore Triglavski narodni park izmed katerih se Krma, Kot in Vrata zajedajo prav v osrčje Julijskih Alp. Z južne strani pa Trenta, v kateri se nahaja tudi alpski botanični vrt na prostem Alpinum Juliana, kjer si lahko ogledamo preko 600 različnih rastlin, med drugim tudi Zoisovo zvončnico, ki je endemit. Jugozahodno od Trente pa po vrhovih Peskov, Batognici in Krnu, kot opomin na človeško neumnost, stojijo bunkerji in druge ostaline Soške fronte.
Triglavski narodni park očividno ponuja toliko možnosti, da bi v njem zlahka preživeli tudi več tednov. Seveda pa vse aktivnosti v parku niso dovoljene povsod, saj si moramo ravno zaradi krasote neokrnjene narave prizadevati za ohranitev njenega čara, zato v parku veljajo stroga pravila. Omejena je uporaba vozil (tudi koles), ki jih je potrebno puščati na označenih parkiriščih. Prepovedana vsakršna sečnja in trganje rož, saj so te najlepše ravno tam, kjer so. Prepovedano je kurjenje ognja in šotorenje izven temu namenjenih prostorov. Spoštovati moramo navade domačinov in tam živečih živali, zato ne povzročamo hrupa, ter raje uživamo v tišini. Povabljeni smo torej, da obiščemo in občudujemo Triglavski narodni park, hkrati pa pustimo čudovitega, kot nam ga je pripravila narava.
