Večina nas je rasla z idejo nekakšnega zlatega pravila, ki vključuje stavek: ‘Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.’
Na prvi pogled se sicer zdi, kot da nas ta stavek vzpodbuja k prijaznosti in lepim medsebojnim odnosom, vendar se ravno tu skriva zanka, ki je nadvse pomembna in ponavadi nanjo nihče ne pomisli. Svoje sorodnike, sosede, prijatelje ali pa samo znance ŽE imamo radi kot sami sebe. Problem tiči v tem, da se večina od nas še vedno ni naučila ljubiti in videti samega sebe kot izvir ljubezni.
Pozabljamo, da ni mogoče zares sprejemati ali ljubiti kogarkoli – pa naj bo to partner, otroci ali prijatelji – preden se ne naučimo sprejeti in ljubiti sami sebe, natanko takšne kot smo. Ljubiti in prejemati ljubezen smo zmožni v tolikšni meri, kolikor znamo ljubiti sami sebe.
Kako pa se naučimo ljubiti samega sebe? Prvi korak je, da opustimo samoobsojanje in kritiko. Vsak izmed nas se mora naučiti sprejeti občutke neuspeha in nezadostnosti, šele potem jih je možno opustiti in nadomestiti s pozitivnim mišljenjem, kot je npr. ‘Danes sem storil/a vse, kar je bilo v moji moči in to je za danes dovolj.’
Ker smo vsi nagnjeni k primerjanju sebe z drugimi, je nadvse pomemben korak tudi ta, da se začnemo zavedati, da je vsak izmed nas, kljub vsem svojim napakam, edinstven in unikaten.
Nikogaršnji namen ni, da bi bila dva človeka na zemlji popolnoma enaka. Zamislite si, da bi na travniku rastla vrtnica poleg nje pa drevo, in bi drevo celo življenje preživelo v objokovanju, da nima tako lepih cvetov kot vrtnica. Svet pa potrebuje drevesa, grmovje in ostalo rastlinje prav toliko, kot vrtnice. Svet torej potrebuje ljudi, ki so uspešni, ravno toliko kot tiste, ki morda uživajo že v preprosti službi in družinskem življenju. Torej nima smisla, da bi se človek primerjal z nekom, ki je morda navidezno dosegel veliko več kot on sam, saj ima po vsej verjetnosti omenjeni uspešnež popolnoma drugačne želje, cilje in talente.
Ko ugotovimo, da imamo druge radi prav toliko kot sami sebe, spoznamo da sami nismo samo prejemniki ljubezni, ampak njeni kreatorji. Vsak izmed nas ima svojo notranjo luč in ni potrebno čakati, da nam bo ljubezen najprej nekdo dal. Tu se lahko spomnimo na pogosto uporabljen stavek: ‘One man’s trash is another man’s treasure.’ Kar pomeni, da je lahko za nekoga popolnoma brezvredna stvar, nekomu drugemu zelo dragocena. To se odraža prav tako v odnosih. Če nas nekdo zapusti, ker po njegovem mnenju nismo vredni njegove ljubezni, še ne pomeni, da bo enako mislil tudi nekdo drug. Torej nima smisla, da smo odvisni od presoje drugih ljudi.
Ker imamo izbiro, se lahko odločimo, da bomo ljubili vsakogar in vse okoli nas. Najprej pa seveda sami sebe.
Ko se zavestno odločimo, da bomo ljubili, ne glede na okoliščine ki nas obdajajo, naša ljubezen osvetljuje vse okoli nas in postopoma lahko vidimo njen odsev tudi v drugih. Ta ljubezen se bo širila dokler bomo ljubili sebe ter svojo okolico, torej bomo z njo vedno obkroženi. In prav to nam daje moč, da izberemo prijaznost in hvaležnost za sebe in vsakogar.
